V trenutnem predlogu zakona o medijih pogrešamo napredne in odločne rešitve

Skrajni čas je za prenovo več kot dve desetletji starega zakona, vendar pa v Sindikatu novinarjev Slovenije obžalujemo odločitev ministrstva za kulturo, da se je prenove lotilo brez sodelovanja novinarskih organizacij in medijskih delavcev, kljub dani obljubi ob začetku mandata. Javno razpravo bomo vsekakor izkoristili za to, da ministrstvu posredujemo svoje pripombe z obrazložitvijo, in upamo, da nov zakon ne bo legaliziral obstoječega stanja, ampak ponudil rešitve in odločne javne intervencije, ki bodo v prid novinarstvu in javnosti. V trenutnem predlogu zakona o medijih pogrešamo napredne in odločne rešitve.

Definicija medija je preozka, mediji namreč niso zgolj prenašalci informacij, njihova vloga je veliko večja, prav tako vloga novinarjev in novinarstva, saj je to poklic, ki deluje v javnem interesu in presega zgolj nalogo obveščanja. Regulacija bi morala medije postaviti v službo javnosti. Mediji bi kot javna služba namreč morali zagotavljati univerzalno dostopnost ter zadovoljevati splošne in raznolike interese ter predvsem krepiti javno sfero.

Določbe glede koncentracije medijev ne rešujejo aktualne situacije, ampak legalizirajo stanje, ki je po opozorilih sindikata problematično, kaže pa se že na manjši pluralnosti, saj se isti članki pojavljajo v več tiskanih in spletnih izdajah in tako širijo isti glas, čemur se želi ministrstvo s predlogom zakona izogniti, a neuspešno. Prav tako je ministrstvo predvidelo nove naloge agencij (Akos in AVK), vendar naj to ne bi bilo usklajeno z njimi.

Financiranje medijev, medijskih vsebin ostaja na istem principu razdeljevanja sredstev preko razpisov, kriteriji pa so preohlapno napisani in se jih lahko uporabi ali pa ne, kar bo znova vsakokrat odvisno od vladajoče politike. Med njimi ni (pogojevanja, kar je po našem ključno) na primer urejenih pogojev dela, zmanjševanja prekarnosti, vzpodbujanja kolektivnega dogovarjanja in socialnega dialoga ter sklenjenih kolektivnih pogodb. Namesto vzpodbujanja zagonskih podjetij bi bilo treba vzpodbujati notranje odkupe, medijske zadruge. Premalo odločna je tudi višina financiranja in ostaja vezana na višino pobranega RTV-prispevka v predhodnem letu, toda vemo, da se RTV-prispevek ni zviševal (ali usklajeval z inflacijo) več kot desetletje.

Vpis v razvid medijev je zgolj administrativen, brez preverjanja izpolnjevanja pogojev in izdaje odločbe. Prav tako mediju pri vpisu v razvid ni več treba predložiti programske zasnove, h kateri mora dati mnenje uredništvo. Sprašujemo torej, kako bo novinar uveljavljal ugovor vesti, ki ga opredeljuje novi zakon, če medij ne bo imel programske zasnove, kar bo brez ustreznega nadzora. Pogrešamo tudi javne intervencije, ko gre za tako imenovane skupnostne medije, kot je Radio Študent.

Predlog uvaja Nacionalni svet za medije, za katerega ministrstvo pravi, da bo »neodvisno strokovno telo«, čeprav bo njegovih 7 članov imenoval DZ na predlog vlade. Med njegovimi nalogami pa je vse tisto, kar bi sicer morale biti naloge že obstoječega direktorata za medije, a jih ne izvaja. Glede krepitve inšpektorata za (kulturo in) medije v predlogu ni nobenih novosti, zato nas skrbi pomanjkanje nadzora nad izvajanjem zakona.

V Sindikatu novinarjev Slovenije smo v času javne razprave pripravili in tudi oddali pripombe na predlog zakona o medijih (ZMed-1; EVA: 2023-3340-0019), ki ga je ministrstvo za kulturo 12. 12. 2023 dalo v javno obravnavo.

Pripombe ZMED januar2024

Več o predlogu zakona in pripombah sindikata pa lahko najdete na povezavah:

Vroči mikrofon

Studio ob 17.

Omizje

Odmevi

Aktualna tema (Radio Prvi)

Kultura

Pogovor z danskim profesorjem Kammerjem ob robu posveta o novem medijskem zakonu