Za umik politike in za večje število zaposlenih v programskem svetu RTV

Stališča in pripombe Sindikata novinarjev Slovenije na predlog novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija (javna razprava v DZ, 10.6.2021)

Izpostavljamo dve osnovni vprašanji, ki jih naslavlja predlagatelj novele in njegova obrazložitev, in sta po našem mnenju dve strani istega kovanca. To je vprašanje razmerja, odnosa med novinarstvom in politiko ter vprašanje, ki je v novinarski praksi in praksi poklicnega sindikata le druga plat medalje, to je problem profesionalne avtonomije (notranje in zunanje). Pri tem razprave ne bomo širili na opisovanje razmer in aktualnega položaja, ki ga vsi kar dobro poznamo, saj je politično motiviral tudi predlog te novele.

Zaradi jasnosti uvodoma poudarjamo, da v Sindikatu novinarjev Slovenije predlagano novelo in namen sprememb v imenovanju programskega sveta  podpiramo, a z našega stališča ni zadostna in dosledno izpeljana. Zato pa v novinarskem sindikatu predlagamo, da se imenovanje in izbira članov in članic programskega sveta s parlamentarnih strank in Državnega zbora v celoti  prenese in prepusti javnosti in civilni družbi.

Najprej torej vprašanje odnosa med novinarstvom in politiko. V Sindikatu novinarjev Slovenije se zavedamo, da je vprašanje na strani politike kompleksno in zapleteno. Povsem razumemo tudi, da vprašanja medsebojnih razmerij ne dojemamo enako. Vsekakor obstaja določena asimetrija v dojemanju problema avtonomije novinarja, kot je razumljena na politični in novinarski strani, asimetrija, ker so odgovornosti, dolžnosti in pravice na obeh polih mimobežne in se v tem nikoli ne moremo in ne bomo strinjali, ne nazadnje zaradi temeljnih razlik v vlogi, funkcijah in načinu delovanja politike in novinarstva.

Na novinarski strani smo vprašanje odnosa novinarja do politike v temelju, enostransko in univerzalno rešili s sprejetimi profesionalnimi in etičnimi pravili poklica, ki so jasno in jedrnato zapisana v mednarodno sprejeti in globalno razširjeni Münchenski deklaraciji o pravicah in dolžnostih novinarjev. 

Ker se na deklaracijo v našem okolju prepogosto pozablja, naj citiramo glavne usmeritve, kot deklaracija definira razmerje med novinarjem in politiko.

Preambula: Pravica do informacije, svobode izražanja in kritike je ena od temeljnih človekovih pravic. Iz te pravice javnosti, da je seznanjena z dejstvi in mnenji, izhaja tudi celota obveznosti in pravic novinarja. Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.

Nadalje prva in deseta točka deklaracije:

V zbiranju, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja:

• da spoštuje resnico in pravico javnosti, da jo izve, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno;
• da zavrača vse pritiske in da navodila uredništva sprejema samo od za to pristojnih oseb uredništva.

Vsak novinar, dostojen tega imena, se obvezuje, da bo dosledno spoštoval ta načela. Skladno s pravnimi predpisi vsake države novinar v primeru spora o poklicni časti sprejema samo presojo svojih kolegov; pri tem mora biti izključeno vsako vladno in drugo vmešavanje.

In še navedeno med pravicami:

• Novinar ima pravico, da odpove poslušnost vsemu, kar bi bilo lahko v nasprotju s splošno usmeritvijo in nalogami, opisanimi v njegovi delovni pogodbi, kot tudi vsako poslušnost, ki v tej pogodbi ni neposredno predvidena.

Kar politika prepogosto pozablja in aktualni politiki prav tako, pa jasno sporočajo (tudi) citirani profesionalni in etični standardi: strogo vzeto politiki niso v konfliktu ne z mediji ne z novinarji, ampak z razmerji, kot jih definirajo profesionalni in etični standardi novinarskega poklica. Konkretno za novinarsko stran lahko rečemo, da nismo v vojni z vlado in politiki, nismo politična konkurenca, nismo razklani in kar še je podobnih pavšalnih političnih dojemanj novinarskih in medijskih odnosov s politiko, ker novinarji nismo del politike ali politične oblasti.

Nekatera citirana pravila, ki definirajo avtonomijo novinarja in uredništva so smiselno povzeta tudi v veljavni medijski zakonodaji. Ne bomo jih naštevali, niti ne bom razpravljali o razlogih, zakaj se je zakonodajalec odločil, da je njihova uzakonitev potrebna. Za novinarje in uredništva, njihovo vsakodnevno delo, za poklicno in uredniško samostojnost pa je bistvena uzakonitev distance do morebitnih oblastnih ali drugih posegov, ki jo je vzpostavil zakonodajalec, ko je neodvisnost poklica zapisal v zakon.

Ker je javni servis RTV Slovenija zakonsko zavezan uredniški in profesionalni samostojnosti, ni nobenega razloga, da s predlagano novelo ne bi sledili njenim ciljem in skladno z že uzakonjenimi določbami spremenili 17. člen tako, da se dosledno in v celoti izpelje umik politike iz imenovanja programskega sveta, torej, da vseh 23 svetnikov imenuje strokovna javnost oziroma civilna družba. Poleg tega predlagamo zvišanje števila predstavnikov zaposlenih v programskem svetu, in sicer tako, da bo poleg predstavnikov treh dejavnosti, informativne, kulturno-umetniške in tehnike, v programskem svetu še predstavnik regionalnega centra in predstavnik sveta delavcev. Rešitev, ki jo predlagamo, za ustanovitelja, to je Republiko Slovenjo, ne pomeni nobenih dodatnih tveganj, saj svoje pravice povsem zadostno lahko uresničuje preko nadzornega sveta, v katerega vlada in parlamentarne stranke imenujejo 9 od 11 članov.

 Za zaključek bomo ponovili, kar se prepogosto pozablja, da novinarski poklic ni del politike, niti del oblasti, niti – v ne ravno posrečeni metafori – njena četrta veja, ker se poklicna pravila v temelju razlikujejo od pravil političnega poklica. Ali če si izposodimo citat  ugledne profesorice zgodovine medijev na londonski Univerzi Westminister, Jean Seaton, iz njene analize evropskih javnih servisov: »Pogosto se pozablja, da so televizija in mediji – kot kanarček v rudniku –  sistem zgodnjega opozarjanja, ki pokaže, koliko neumnosti je v zraku.«

Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev Slovenije