Sindikalne centrale pozvale k umiku predloga spremembe zakona o delovnih razmerjih

PRIPOMBE REPREZENTATIVNIH SINDIKALNIH CENTRAL NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH, POSLANE V DRŽAVNI ZBOR

V reprezentativnih sindikalnih centralah, članicah Ekonomsko socialnega sveta (v nadaljevanju: ESS), odločno nasprotujemo predlogu Zakona o spremembi Zakona o delovnih razmerjih (EPA:74-X), ki so ga dne 15.5.2026 v zakonodajni postopek vložili poslanci Slovenske demokratske stranke in trojčka Nova Slovenija, Fokus in Slovenske ljudske stranke. Kot utemeljujemo v nadaljevanju, gre za predlog, ki grobo krši Resolucijo Državnega zbora o normativni dejavnosti, ni bil obravnavan v socialnem dialogu v okviru Ekonomsko socialnega sveta, kaj šele, da bi bilo o predlogu doseženo soglasje, poleg tega pa je predlagana ureditev v neskladju z Ustavo in mednarodnimi akti, ki zavezujejo Slovenijo.

Poudarjamo, da je določilo veljavnega tretjega odstavka 207. člena Zakona o delovnih razmerjih rezultat konsenza med socialnimi partnerji, aktualna ureditev pa je bila v aktualnem besedilu vključena najprej v Zakon o delovnih razmerjih, sprejet leta 2002, nato pa tudi v Zakon o delovnih razmerjih, sprejet leta 2013, vanjo pa z nobeno novelo Zakona o delovnih razmerjih ni bilo poseženo. To je razvidno tudi iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju Zakona o delovnih razmerjih.

Kljub temu, da gre v primeru Zakona o delovnih razmerjih za zakon, ki skladno s Pravili o delovanju Ekonomsko socialnega sveta spada med temeljne vsebine, ki naj bi jih obravnaval ESS, predmetni predlog ni bil predlog obravnave na ESS, niti nismo bili socialni partnerji o njem kako drugače obveščeni pred vložitvijo v zakonodajni postopek, še manj vključeni v njegovo pripravo ali povprašani za mnenje. Navedeno je še toliko bolj problematično spričo dejstva, da se predlog neposredno nanaša in posega v pravni in dejanski položaj enega od socialnih partnerjev, torej sindikatov, in to brez kakršnekoli predhodne obravnave v okviru ESS. Takšen pristop spreminjanja zakona je v nasprotju s Pravili o delovanju ESS, v nasprotju z ustaljenimi načeli socialnega dialoga in posledično zmanjšuje predvidljivost normativnega okolja za organizacije, ki sodelujejo pri oblikovanju delovnopravne zakonodaje.

Tudi sicer predlog v več elementih grobo krši Resolucijo Državnega zbora o normativni dejavnosti. Gre za predlog, ki ne sledi načelom potrebnosti pravnega urejanja, samoomejevanja, sorazmernosti in transparentnosti. Predlog namreč ne temelji na nikakršni poglobljeni analizi stanja in vzrokov za nastanek domnevnih problemov, povezanih z obračunavanjem sindikalne članarine, ne utemeljuje razlogov, zakaj je potrebno posegati v ustaljeno prakso obračunavanja sindikalne članarine, predvsem pa ne upravičuje nujnosti primernosti in proporcionalnosti posega v obstoječo ureditev, ki v praksi ni povzročala težav. Predlagatelji prav tako niso izkazali, da bi obstoječa ureditev v praksi povzročala dejanske težave, kakor tudi niso pojasnili, zakaj bi bilo treba odpraviti ureditev, ki temelji na prostovoljni odločitvi delavca in se v praksi izvaja že več desetletij brez sistemskih težav. Zato predlagani poseg po našem prepričanju tudi ne prestane testa nujnosti in sorazmernosti. Predlog v nasprotju z načelom transparentnosti tudi ni bil predstavljen niti širši javnosti, kaj šele sindikatom, na katere se neposredno nanaša, čeprav načelo transparentnosti nalaga pripravljavcem zakonodaje natanko to, z namenom kakovostnega seznanjanja, možnosti odziva in vpliva zainteresirane javnosti. Tudi sicer priprava zakona ni upoštevala temeljnih načel glede vključevanja javnosti, niti načela pravočasnosti (saj javnost o predlogu pred vložitvijo niti ni bila obveščena, kaj šele da bi bilo za sodelovanje javnosti zagotovljenih priporočenih od 30 do 60 dni), niti načela odprtosti in dostopnosti, kar bi omogočalo dostopnost do uporabljenih strokovnih podlag in posredovanje pripomb in predlogov v času priprave predloga. Predlog nadalje ne vsebuje popolnoma nikakršne presoje posledic za zaposlene in za sindikate ter posledično za stanje socialnega dialoga, kolektivnega dogovarjanja v Republiki Sloveniji, za človekove pravice in temeljne svoboščine, ob upoštevanju načel pravne in socialne države, čeprav Resolucija to nalaga pripravljavcem. Predlog tudi ne identificira nobenih tveganj in ocene verjetnosti neželenih dogodkov (npr. zmanjšanje sindikaliziranosti in pokritosti s kolektivnimi pogodbami), čeprav ta nedvomno obstajajo in je njihova uresničitev celo zelo verjetna. Nadalje predlog ne vsebuje nobene ocene administrativnih stroškov za prizadete. Dejstvo je namreč, da predlog močno povečuje administrativne in stroškovne obremenitve za člane sindikatov in za sindikate, ki bodo morali na novo vzpostavljati celotno infrastrukturo obračuna sindikalne članarine in nositi tako administrativno, kot tudi finančno breme, povezano z obračunom članarine, kar bo predstavljalo neprimerno večje breme in strošek, kot ga trenutno nosijo delodajalci z zagotavljanjem tehničnega obračuna članarine, ki je praviloma že avtomatiziran in vključen v programske rešitve za obračun plač in zato za delodajalca ne predstavlja dodatnih stroškov Glede na navedeno je tudi povsem jasno, da o družbeni potrebnosti posega države v obračun sindikalne članarine ni bilo doseženo nikakršno, kaj šele čim širše soglasje, in to kljub temu, da predlog posega v ureditev, ki je bila rezultat konsenza med socialnimi partnerji, kar so nenazadnje spoštovali tudi poslanci v zakonodajnem postopku ob sprejemanju Zakona o delovnih razmerjih (poslanci so Zakon o delovnih razmerjih leta 2013 sprejeli brez glasu proti).

V zvezi z zakonodajnim gradivom glede predloga Zakona o spremembi Zakona o delovnih razmerjih velja izpostaviti še dvoje. Prvo je postopek, po katerem naj bi se predlog zakona sprejemal. Po sklepu kolegija predsednika Državnega zbora naj bi se zakon obravnaval po skrajšanem postopku, kar je povsem neprimerno. Po navedbah predlagateljev naj bi bil skrajšani postopek utemeljen s tem, da gre za manjšo spremembo veljavnega zakona, kar ne drži. Po obsegu sprememba sicer res ni obsežna, ima pa velike in pomembne posledice za številne delavke in delavce, za celoten sistem kolektivnega dogovarjanja, vlogo sindikatov po različnih zakonih, zato je skrajšani postopek povsem neprimeren. Kot drugo opozarjamo na izrazito skopo utemeljitev zakona, ki ne vsebuje nobene analize stanja in ima hkrati izrazito kratko, predvsem pa napačno oziroma zavajajočo primerjalno pravno ureditev. Pri tem izpostavljamo predvsem dva primera, in sicer primer Francije in Avstrije, ki sta z našim sistemom popolnoma neprimerljiva. V Franciji so sindikati le v manjšem delu financirani iz članarine, so pa izdatno financirani iz proračuna, ključ za delitev proračunskih sredstev pa so obdobne volitve, ki jih izvedejo med vsemi delavci, ne le člani sindikata. Kar se tiče Avstrije pa je potrebno upoštevati, da v Avstriji vsi delavci obvezno plačujejo članarino delavski zbornici, ki za sindikate opravlja velik del strokovnega in analitičnega dela, kar je povsem drugačen normativni okvir za delovanje sindikatov kot v Sloveniji. Kar je ključno za vse države, tako navedene v primerjalno pravnem pregledu, kot tudi ostale, pa je to, da je razen redkih izjem (npr. Madžarske), način obračuna članarine, kakršen je v veljavi, ustaljen, država pa vanj ne posega.

Poleg navedenih procesnih vidikov problematičnosti priprave in vložitve predloga Zakona o spremembi Zakona o delovnih razmerjih, pa je še bolj problematičen materialni vidik, saj bi imel predlog nesporno za posledico oslabitev sindikatov in otežitev ali celo onemogočenje njihovih temeljnih nalog.

Za nadaljnjo utemeljitev je nujen oris okoliščin, v katerih je do predmetnega predloga prišlo. Predlog je bil vložen v zakonodajni postopek v času, ko so sindikalne centrale zbirale podpise državljank in državljanov v podporo naknadnemu zakonodajnemu referendumu o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, glede katerega smo bile sindikalne centrale izrazito kritične. Kljub temu, da je referendum ustavna kategorija in ena od oblik neposredne demokracije, izpeljana iz ustavne ureditve Republike Slovenije, v kateri ima oblast ljudstvo, smo bili sindikati v obdobju sprejemanja Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije zaradi svojih kritik deležni izrazito sovražnega odnosa, ki se je kazal zlasti v nastopih (javnih, v medijih in v Državnem zboru) poslancev strank, ki so predlagali Zakon o spremembi Zakona o delovnih razmerjih. Časovna povezanost vložitve podpisov v podporo referendumu, izraženih kritik v zvezi z Zakonom o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, do sindikatov sovražnih nastopov ter vložitve predloga Zakona o spremembi Zakona o delovnih razmerjih kaže na politične okoliščine, zaradi katerih vložitve slednjega ni mogoče razumeti drugače kot poskusa pritiska na sindikate z namenom ustrahovanja na eni strani in kot poskusa oslabitve sindikatov ter s tem njihovega vpliva in relevantnosti v družbi pri kritičnosti do vsakokratne oblasti na drugi strani. Povedano drugače: časovne okoliščine vložitve predloga, odsotnost socialnega dialoga ter pomanjkanje vsebinske utemeljitve posega v zakon vzbujajo resen dvom  glede resničnosti v zakonodajnem gradivu navedenih razlogov za predlagano spremembo in njene skladnosti z načeli socialnega dialoga ter sodelovanja socialnih partnerjev. Ne glede na resnične ali prikrite motive predlagateljev pa je treba predlog zakona presojati tudi z vidika njegovih dejanskih učinkov na položaj sindikatov, kolektivno dogovarjanje in socialni dialog.

Zelo pomembno je dejstvo, da gre pri zagotavljanju tehničnega obračuna sindikalne članarine za ustaljeno prakso, ki se brez posebnih težav v praksi izvaja že več desetletij in zagotavlja kar najmanjše administrativno breme za deležnike, s tem pa prispeva k finančni stabilnosti sindikatov in izvajanju njihovih temeljnih funkcij, predvsem in vključno z vodenjem socialnega dialoga in kolektivnega dogovarjanja na vseh ravneh.

Odločno želimo zavrniti argument, ki ga predlagatelji navajajo v predlogu in predstavljajo v javnosti, in sicer da je sprememba potrebna zaradi spoštovanja načela prostovoljnosti sindikalnega članstva, avtonomije sindikatov in nevtralnosti delodajalca glede financiranja sindikalnih aktivnosti. Predlagana sprememba na navedena načela popolnoma v ničemer ne vpliva. Članstvo v sindikatih v Republiki Sloveniji je skladno s 76. členom Ustave svobodno, pri čemer se vsak delavec sam odloči, ali bo član sindikata ali ne in v kolikor se odloči za članstvo, je svobodna tudi njegova odločitev glede sindikata, v katerega bo včlanjen. Navedeno je popolnoma neodvisno od tega, na kakšen način se obračunava sindikalna članarina, pri čemer je potrebno izpostaviti, da je to, da delodajalec na zahtevo sindikata zagotavlja tehnični obračun sindikalne članarine zgolj možnost oziroma pravico, ki jo posameznik, član sindikata, lahko izkoristi, ali pa tudi ne. Že danes se lahko tako član sindikata odloči, da delodajalec ne bo obračunaval sindikalne članarine in v tem primeru članarino sindikatu nakazuje posameznik sam. Tega aktualna ureditev na noben način ne preprečuje, medtem ko predlagana ureditev možnosti izbire načina obračunavanja sindikalne članarine zožuje.

Prav tako predlagana ureditev nima nikakršne zveze z avtonomijo sindikatov in nevtralnostjo delodajalca glede financiranja sindikalnih dejavnosti. Delodajalec po veljavni ureditvi namreč na noben način ni tisti, ki bi na podlagi 207. člena Zakona o delovnih razmerjih financiral sindikalno aktivnost. Delovanje sindikatov in njihove aktivnosti financirajo člani sindikata neposredno iz svojih plač, delodajalec pa zagotavlja zgolj tehnično izvedbo nakazila dela plače delavca sindikatu in ne finančnih sredstev. Takšen način zato nikakor ne posega v avtonomijo sindikatov ter neodvisnost sindikatov od delodajalca. Nasprotno: ker gre za zakonsko obveznost delodajalca, ki slednjemu ne dopušča arbitrarnega odločanja o tem, ali bo obračun izvajal ali ne, tehničnega obračuna ne more pogojevati v razmerju do sindikata, s čemer se zagotavlja avtonomija sindikata in njegova neodvisnost od delodajalca, kar se s predlagano ureditvijo odpravlja.

Slovenijo na področju svobode združevanja, sindikalne svobode in kolektivnega dogovarjanja poleg Ustave zavezuje vrsta mednarodnih aktov, zlasti konvencije Mednarodne organizacije dela in Evropska socialna listina ter zakonodajni okvir Evropske unije. V zvezi s predlagano spremembo Zakona o delovnih razmerjih sta najbolj relevantni konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic in 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 5. in 6. člen Evropske socialne listine ter določila Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji.

Dodatno velja opozoriti na prakso Odbora strokovnjakov za uporabo konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela, ki predstavlja osrednji strokovni nadzorni mehanizem MOD za presojo izvajanja ratificiranih konvencij. CEACR v svojih poročilih in splošnih pregledih dosledno poudarja, da svoboda združevanja ne zajema zgolj pravice do ustanavljanja sindikatov, temveč tudi zagotavljanje pogojev, ki sindikalnim organizacijam omogočajo učinkovito in neodvisno opravljanje njihovih funkcij. Posebno težo pripisuje organizacijski in finančni neodvisnosti sindikalnih organizacij kot enemu od bistvenih elementov sindikalne svobode, varovane s Konvencijo MOD št. 87.

Dodatno opozarjamo, da je Republika Slovenija vezana tudi na 11. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja svobodo združevanja, vključno s pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov za varstvo interesov delavcev. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi Demir in Baykara proti Turčiji  poudarilo, da pravice iz 11. člena Konvencije ne smejo ostati zgolj teoretične ali navidezne, temveč morajo biti praktične in učinkovite. Poleg prepovedi neutemeljenih posegov v sindikalno svobodo, iz mednarodnih instrumentov izhajajo tudi pozitivne obveznosti države, t.j. da zagotavlja pogoje za učinkovito delovanje sindikalnih organizacij. Tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot nadzorni organi Mednarodne organizacije dela poudarjajo, da sindikalna svoboda ne pomeni zgolj formalne pravice do ustanavljanja sindikatov, temveč tudi zagotavljanje pogojev, v katerih lahko sindikati dejansko in učinkovito opravljajo svoje funkcije.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji ustaljeni praksi poudarilo tudi pomen organizacijske in funkcionalne avtonomije sindikatov. V sodbi Sindicatul Păstorul cel Bun proti Romuniji je izpostavilo, da morajo biti posegi države v organiziranje in delovanje sindikatov predmet stroge presoje.

Odbor za svobodo združevanja pri Mednarodni organizaciji dela je posege v ustaljen način odvajanja sindikalne članarine s strani delodajalca presojal že večkrat in v zvezi s tem velja povsem jasno in ustaljeno stališče odbora. Slednje je v vseh dosedanjih tovrstnih primerih sklenilo, da je ukinitev odvajanja sindikalne članarine, ki bi vodila v finančne težave sindikata,  neskladna z razvojem urejenih industrijskih odnosov in bi se bilo zato potrebno takšnim posegov izogibati. V nekaterih primerih je odbor tudi izrecno pozval države, da nazaj vzpostavijo sistem odvajanja sindikalne članarine, ki so ga ukinile. Podobno  Evropski odbor za socialne pravice, kot nadzorni organ za Evropsko socialno listino, zastopa stališče, da mora na podlagi 5. in 6. člena Evropske socialne listine država zagotavljati dejanske pogoje za organiziranje in delovanje sindikatov ter aktivno spodbujati kolektivno pogajanje. Ukrepi, ki brez tehtnega razloga slabijo institucionalni položaj sindikatov, lahko pomenijo kršitev citiranih členov Evropske socialne listine. Enako smer razlage zavzema tudi CEACR, ki v svojih poročilih poudarja, da morajo države članice zagotavljati takšen pravni in dejanski okvir, ki sindikatom omogoča učinkovito opravljanje njihovih dejavnosti. Po stališčih CEACR ukrepi, ki brez posebej utemeljenega razloga otežujejo delovanje sindikalnih organizacij ali zmanjšujejo njihovo sposobnost zastopanja interesov članstva, niso skladni s cilji Konvencije MOD št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic. Gre za to, da država ne sme sprejemati ukrepov, ki bistveno zmanjšujejo sposobnost sindikatov za opravljanje njihove funkcije, razen če bi za to obstajal posebej tehten razlog, ki pa v konkretnem primeru ne obstaja, niti ni izkazan. Aktivno vlogo države pri spodbujanju kolektivnega dogovarjanja, katerega predpogoj je ustrezen položaj socialnih partnerjev, vključno z njihovo avtonomijo in pogoji za njihovo delovanje, zahtevata tako 4. člen Konvencije MOD št. 98, kot tudi Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji. V državah z manj kot 80% pokritostjo s kolektivnimi pogodbami (kar je primer za Slovenijo) mora država celo sprejeti akcijski načrt z ukrepi za povečanje pokritosti s kolektivnimi pogajanji, direktiva pa v 4. členu tudi izrecno zahteva od držav članic, da z namenom povečanja pokritosti s kolektivnimi pogajanji in olajšanja uveljavljanje pravice do kolektivnih pogajanj o določanju plač spodbujajo vzpostavitev in krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za sodelovanje v kolektivnih pogajanjih o določanju plač, še posebej na sektorski ali medpanožni ravni. Ukrep, ki slabi finančno stabilnost enega od socialnih partnerjev, je v neposrednem nasprotju s tem ciljem. Predlagana ureditev tako nikakor ne predstavlja ukrepa za krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev, temveč ukrep, katerega predvidljiva posledica je njihovo organizacijsko in finančno slabljenje. Takšen pristop je v neskladju z namenom Direktive (EU) 2022/2041, ki od držav članic zahteva aktivno spodbujanje kolektivnega pogajanja in krepitev institucionalnih pogojev za njegovo izvajanje.

Predlagana ureditev je problematična tudi z vidika Evropskega stebra socialnih pravic. Njegovo 8. načelo poudarja pomen socialnega dialoga in aktivne vključenosti socialnih partnerjev pri oblikovanju socialnih in ekonomskih politik. Prav tako velja poudariti, da 4. člen Direktive (EU) 2022/2041 državam članicam nalaga sprejem ukrepov za spodbujanje kolektivnih pogajanj in krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za sodelovanje v kolektivnem dogovarjanju. Ob upoštevanju ustaljene razlagalne prakse nadzornih organov Mednarodne organizacije dela, zlasti CEACR in Odbora za svobodo združevanja, je treba Konvenciji MOD št. 87 in 98 razlagati na način, ki državam ne dopušča sprejemanja ukrepov, katerih predvidljiva posledica je oslabitev sposobnosti sindikalnih organizacij za učinkovito opravljanje njihovih funkcij. Predlagana ureditev zato ni skladna z mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije na področju sindikalne svobode in kolektivnega dogovarjanja.

Glede na to, da je predlagana ureditev v nasprotju z obveznostmi, ki jih Sloveniji nalagajo mednarodni akti, ki jo zavezujejo, je ta ureditev neskladna z 8. členom Ustave Republike Slovenije, po kateri morajo biti zakoni skladni z načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovenijo.

Pri predlagani ureditvi gre tudi za neskladje z določbo 76. člena Ustave, ki zagotavlja svobodo sindikalnega delovanja in organiziranja oziroma v to svobodo posega in jo omejuje. Velika večina sindikatov deluje po načelu vzajemnosti in solidarnosti, ki se odraža tudi pri financiranju sindikatov. Višina članarine je tako praviloma določena v % plače delavca, člana sindikata, kar zagotavlja nominalno višje članarine delavcev z višjimi plačami, ki tako za delovanje prispevajo v deležu enako, v nominalni višini pa več kot delavci z nižjimi plačami, s čemer se zagotavlja solidarnost med člani sindikata. Če delodajalec, ki je poleg delavca dejansko edini, ki mu je znana delavčeva plača, ni obvezan obračunu sindikalne članarine, izvedba plačila članarine v % plače ni več izvedljiva, saj sindikat nima možnosti vpogleda v plačo delavca in s tem nima učinkovitega nadzora nad pravilnostjo obračuna članarine. V situaciji, ko možnost neposrednega plačevanja članarine sicer obstaja, vendar je v manjšini, je takšen nadzor sicer pogojno izvedljiv, v primeru predlagane spremembe pa ne. Predlog tako omejuje dejanske možnosti sindikata glede določitve članarine, s čemer vpliva na svobodo delovanja in organiziranja sindikatov. Dodatno je predlagana ureditev neskladna s 76. členom Ustave v povezavi z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj je v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne predvidljivosti, ker objektivno ne omogoča prilagoditve in vzpostavitve alternativnega mehanizma obračuna sindikalne članarine. Sindikati so svoje organizacijske strukture, višino članarine, statutarne ureditve in finančno poslovanje več kot dve desetletji oblikovali ob legitimnem pričakovanju stabilnosti zakonske ureditve iz tretjega odstavka 207. člena Zakona o delovnih razmerjih. Nenadna odprava ustaljenega mehanizma zato posega tudi v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo. Številni sindikati imajo višino članarine določeno v svojih statutih, ki jih sprejemajo najvišji organi sindikatov. Ker bi sprememba načina obračuna sindikalne članarine (ob vseh že izraženih argumentih, ki nasprotujejo predlagani spremembi) terjala tudi spremembo višine članarine, bi to zahtevalo sklic organov sindikatov in sprejem ustreznih sprememb statutov sindikatov, poleg tega pa razvoj ustreznih programskih rešitev in vzpostavitev celovite infrastrukture za izvajanje obračuna in nadzor pravilnosti obračuna članarine, za kar je zagotovo potrebnih več mesecev in znatna finančna sredstva, ki bi ob potencialnem upadu članarine še dodatno oslabilo sindikate. Potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da bi neposredno plačevanje članarine sindikatu pomenilo tudi individualno aktivnost vsakega posameznega člana za izvedbo takšnega ali drugačnega alternativnega načina obračuna članarine, kar prav tako terja svoj čas. Ob predlaganem vacatio legis 15 dni bi to pomenilo, da bi bili sindikati lahko tudi več mesecev brez finančnih prilivov ali z bistveno zmanjšanimi finančnimi prilivi, s tem pa bi bilo onemogočeno izvajanje sindikalnih aktivnosti, kar je po našem prepričanju tudi pravi namen predlagateljev, ki pa je, kot navedeno, neskladen tako z mednarodnimi zavezami Slovenije, kot tudi s 76. členom Ustave, saj svoboda sindikalnega delovanja in organiziranja vključuje tudi prepoved vmešavanja države v položaj sindikatov na način, s katerim bi bila ta pravica okrnjena, kar je nesporno primer predlaganega Zakona o spremembi Zakona o delovnih razmerjih. Petnajstdnevni vacatio legis seveda prilagoditve objektivno ne omogoča, zato je predlagana ureditev vprašljiva tudi z vidika načela pravne varnosti in predvidljivosti pravnega reda. Predlagatelji pa tudi niso izkazali obstoja posebej tehtnega javnega interesa, niti niso dokazali, da bi veljavna ureditev povzročala takšne težave, ki bi zahtevale tako drastičen zakonodajni poseg.

Nenazadnje v reprezentativnih sindikalnih centralah opozarjamo na nepopravljivo škodo  za socialni dialog in kolektivno dogovarjanje, ki bi jo povzročil sprejem predlaganega zakona. V primeru večjih težav, v katerih bi se lahko znašli posamezni sindikati, bi to vplivalo ne le na njihovo sposobnost delovanja, temveč tudi na reprezentativnost, s tem pa na padec kolektivnega dogovarjanja tako na ravni panog, kot tudi na ravni podjetij. Prav tako bi enostranski poseg v položaj enega od socialnih partnerjev predstavljal rušenje načela enakopravnosti partnerjev v socialnem dialogu, vključno z nacionalno ravnijo, prav tako pa bi porušil zaupanje med partnerji in s tem spodkopal temelje za socialni dialog v okviru ESS glede nadaljnjih zakonodajnih predlogov in ključnih strateških dokumentov v državi. Če pride do tega, opozarjamo na tveganje za radikalizacijo sindikalnega gibanja in zmanjšanje predvidljivosti poslovnega okolja, kar utegne imeti nepredvidene negativne učinke.

Glede na navedeno ponavljamo, da predlaganemu Zakonu o spremembi Zakona o delovnih razmerjih ostro nasprotujemo in pozivamo k njegovemu umiku ali zavrnitvi.

Lep pozdrav,

Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije

Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije

KNSS- Konfederacija novih sindikatov Neodvisnost

Zveza delavskih sindikatov Slovenije Solidarnost

Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM

Konfederacija sindikatov 90 Slovenije

Slovenska zveza sindikatov Alternativa