Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je drugi članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. V začetnem delu serije odpiramo dialog z medijskimi delavkami in delavci in skušamo kar se da natančno predstaviti pogoje dela v medijih. 

Prvi članek si lahko preberete TUKAJ. 

Mlajši novinar je steber RTV-ja

Naj za začetek opišemo položaj tistih, ki so (relativno) na začetku svoje kariere. Matej Simič je v času študija novinarstva na Fakulteti za družbene vede v različnih časovnih obdobjih delal na Radiu Brezje, BKTV, Planet TV, na portalu Oštro, časniku Večer in Televiziji Slovenija. Zdaj študira govor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Gal Krizmanič je trenutno odgovorni urednik na Radiu Študent, kjer je eden redkih redno zaposlenih. Tudi on je delal na Televiziji Slovenija. Oba sogovornika sta na RTV opravljala delo mlajšega dežurnega.

Kakšne so bile njune zadolžitve? Avtorskih prispevkov (razen izjemoma kaj manj pomembnega za jutranji program) nista pripravljala. Vedeti sta morala, o čem je prispevek, pregledovala sta videomaterial, pridobivala agencijske posnetke, krajšala prispevke, opremljala zvok s sliko, pisala imena in priimke ob sogovornikih, vstavljala podnapise, urejala prispevke dopisnikov. “To je bolj ali manj tehnično delo, ki je zelo pomembno. Mlajši dežurni je steber, ki drži vse skupaj. Je povezovalna točka med dopisniki po svetu, ljudmi znotraj hiše, tehniki, prevajalci. Več kot 70 odstotkov slike, ki je vidimo pri poročilih, je delo mlajšega novinarja,” je pojasnil Simič. 

To delo pogosto opravljajo začetniki preko pogodb civilnega prava, sta povedala sogovornika. Na mlajšem dežurnem, ki je pogosto honorarni sodelavec, leži ogromna odgovornost. Pomladi 2019, ko je Krizmanič začel delati, je bila na mestu takšna rotacija, da so bili v enem dnevu v službi trije in so se turnusi tako prekrivali, da so bili krajši čas pred dnevnikom vsi trije lahko v službi. A to je trajalo kratek čas, poleti istega leta se je število dežurnih na dan že zmanjšalo. Ko je začel Simič, sta na izmeno isto delo opravljala dva, čez nekaj časa pa samo še eden. Obseg dela pa je ostal enak. “Na neki točki smo delo mlajšega dežurnega opravljali samo trije in če bi kdo od nas zbolel, ne bi bilo človeka, ki bi prišel v službo,” je povedal Simič. Krizmanič je do kadrovske politike na RTV-ju kritičen, meni, da ne razmišljajo dolgoročno, ampak kampanjsko rešujejo kadrovski manko, tudi z zaposlovanjem honorarnih sodelavcev. 

Prav odpuščanja, manko zaposlovanja in nenadomeščanja upokojitev so privedla do krize v medijih. Gal Krizmanič: “Na RTV-ju je desk informativnega programa na pol prazen. V prostoru, ki je bil prvotno zgrajen za 20 ljudi, jih danes dela šest. To vpliva tudi na kakovost prispevkov, saj morajo ljudje delati več prispevkov in imajo premalo časa, da bi temo poglobljeno raziskali. Več je namreč poudarka na kratkih in udarnih prispevkih.” Vedno več dela in manj zaposlenih opaža tudi novinar Gašper Andrinek, ki je zaposlen na Valu202: “Število zaposlenih se ves čas krči, ne zaradi radijskega vodstva, ampak zaradi zahtev višje.“ Na Valu202 se sicer trudijo, da se to ne pozna na kakovosti vsebin in kar se tiče poslušanosti je ta še vedno zelo visoka. “Opažamo pa, da so tisti, ki delajo zahtevnejše raziskovalne projekte preobremenjeni. Raziskovalnih projektov si lahko privoščimo manj, potrebujemo več kadra,” je povedal Andrinek. 

Okorno napredovanje

Kako hitro lahko mlad novinar napreduje? Zelo odvisno od medija. Na Valu202 mladim dajejo priložnost, je pa zelo veliko odvisno od posameznikove samoiniciativnosti, sposobnosti in drznosti, odgovarja Andrinek. 

Na Televiziji Slovenija je sistem napredovanja okoren in neustrezen, saj se napreduje bolj ali manj samo po senioriteti, torej napreduješ, ko napreduje oseba pred tabo ali pa se kdo upokoji, ugotavljata Simič in Krizmanič. Naslednja stopnička za mlajšega dežurnega je starejši dežurni, ki je zadolžen za pisanje vesti, ki jih bere voditelj Dnevnika. “Potem te pošljejo na teren, če so kakšni dogodki, ki jih nihče noče pokriti, med vikendom pa obvezno promet,” pojasnjuje Krizmanič. Simič: “Po desetih letih dela nimaš novinarskih kontaktov, kariere, ničesar. Čisto realno je, da ljudje postanejo dopisniki za zunanjo politiko pri 50. letih, ko niso več na vrhuncu moči.” 

Krizmanič opozarja, da med ljudmi, ki so prišli na položaje v “zlatih časih novinarstva” in mlajšimi novinarji, ni občutiti medgeneracijskega razumevanja. Medgeneracijsko sodelovanje pogreša tudi Simič: “Mladi bi lahko prispevali s svežimi idejami in drugačnim pogledom na svet, starejši pa z izkušnjami. Jasno je, da mladi nekaterih del zaradi starost ne morejo opravljati. Vodenje Dnevnika na primer zahteva izkušenega starejšega voditelja, ki bo na kameri deloval zaupanja vredno.”

Za televizijskega novinarja je nujno, da obvlada delo mlajšega novinarja, saj se bo tak novinar bolje znašel in imel pregled na ustvarjanjem vsebin, se strinjata Simič in Krizmanič. A leto dni tovrstnega dela bi moralo zadostovati, tri ali še več let na tem položaju je absolutno preveč, sta prepričana. Krizmanič je po enem letu dela odšel na Radio Študent, Simič pa je bil mlajši dežurni tri leta, saj “ni bilo denarja za napredovanje”. 

Vržen v vodo, dobri pogoji in malo denarja

Kako je bilo delati za druge medije, smo vprašali Mateja Simiča. Kar se tiče dela na komercialni televiziji Planet TV pravi, da so ga kot mladega novinarja “vrgli v vodo”. “Po eni strani je bilo to dobro, ker sem se ogromno naučil, delal sem na terenu in pokrival praktično vse. Svobodo sem imel, je pa res, da sem kot zelenc preveč upošteval nasvete urednikov, koga naj uporabim za sogovornika.” Urednika sta ga sicer veliko naučila in kar se tiče opravljenega dela, “lahko gre mirno spat”, je pa retroperspektivno kritičen do prispevkov pa tudi tega, kdo so bili njegovi nadrejeni. Kot študenta ga ni tako motil manko profesionalizma, bi ga pa to motilo, če bi danes tam ponovno opravljal delo. 

Kot je dejal, je imel dobre pogoje za delo na Oštrem. Všeč mu je bil profesionalizem, visoko postavljeni standardi ter dovolj časa za pripravo člankov. Naučil se je ogromno in koristi mu še danes. Je pa bilo plačilo glede na obseg dela nizko, kar ga kot študenta, željnega znanja, ni tako motilo. Dovolj časa za pripravo prispevkov je imel tudi na Večeru, prav tako je imel svobodo glede izbire tem. Ker je za vse medije delal ali preko avtorske pogodbe ali študentske napotnice, se nikjer ni dejansko počutil enakovrednega ostalim zaposlenim. Meni, da je bil razlog dejstvo, da ni delal vsak dan, kar je oteževalo navezovanje stikov. 

VIDEO: Matej Simič o željah za prihodnost.

Mentorstvo za mlade?

Če se starejše generacije še spomnijo mentorskega sistema za mlade novinarje, je danes to za mlade v večini medijev nekaj nepredstavljivega. Večina uvajanja poteka po principu “znajdi se sam”. Simič in Krizmanič sta na začetku kariere pri večjih medijih pogrešala več spodbude in mentorstva. Sploh na Televiziji Slovenija se po mnenju Krizmaniča preveč ukvarjajo s formo in premalo z vsebino in zato se to ne ceni niti pri usposabljanju niti napredovanjih. 

Potrebovali bi nek splošen cehovski mentorski program s skupino izkušenih ljudi, ki bi bili pripravljeni prisluhniti težavam pa tudi idejam mlajših kolegov in kolegic, ki komaj vstopajo v svet novinarstva, je prepričan Gašper Andrinek.

VIDEO: Gašper Andrinek o mentorstvu.

Pozitivno izkušnjo z uvajanjem v novinarstvo ima Eva Jakomin, ki preko študentske napotnice dela za Slovensko tiskovno agencijo (STA). Začela je z delom organizatorke, nedavno so jo uvedli še v delo dopisnice z Obale. Zadovoljna je s svojo mentorico, sicer urednico dopisnikov. Povedala je, da je za uvajanje imela dovolj časa in da je bilo postopno. 

Približno dva meseca je na terenu spremljala novinarje in bila z mentorico v pisarni, kjer se je postopoma pripravljala na samostojno delo. Kar nekaj besedil je napisala samo za vajo, mentorica jih je popravila in ji pojasnila, kako jih izboljšati. “Ko je šlo kaj v objavo, sva z mentorico besedilo večkrat pregledali,” je dejala.  

Kljub pomanjkanju sredstev za normalno delovanje imajo dobro vzpostavljen sistem uvajanja tudi na Radiu Študent. Ker delajo s študentsko populacijo in se vsako leto menja približno četrtina ljudi, je sistem avdicij še toliko bolj pomemben. “Za nas je izobraževanje ljudi glavno, kar jim lahko ponudimo, ker jim denarja ne moremo dati,” pove Krizmanič. Novinarji na radiu delajo namreč večinoma za simbolično plačilo preko študentske napotnice, uredniki so plačani honorarno. 

Zaradi oblikovanega sistema mentorstva se zdi Krizmaniču smiselno, da bi imeli na ravni poklica izkaz kompetenc, ki bi ga lahko medij, ki investira v usposabljanje kadrov, kot je Radio Študent, izdal za nekoga, ki bi pri njih delal več let.

Perspektivnost? Za drobiž nosiš ime na pladnju

Ne. Je kratek in jasen odgovor Mateja Simiča na vprašanje, če je novinarstvo za mlade danes perspektivno. “Svoje ime nosiš na pladnju pred javnostjo za mizerno plačilo, ob tem pa se soočaš še z različnimi pritiski in časovnimi roki. Težko razmejiš službeni in prosti čas, vikende, praznike, pričakuje se, da si vedno na voljo. Novinarstvo je razvrednoteno zaradi pritiskov trga. Vedno več  je rumenizma, famoznih naslovov, ki so namenjeni samo klikom. S tem poneumljamo ljudi in zasenčimo pomembne teme,” razmišlja Simič.

Kdo je kriv? Trg in medijski lastniki. Pa tudi uredniki, ki izvršujejo zahteve trga in medijskih lastnikov, meni mlad novinar. 

Pred študijem novinarstva se je zavedal, da gre za poklic, kjer si vedno v pripravljenosti: “Nisem pa vedel, da bodo pogoji dela tako slabi, da bo toliko tekmovalnosti, zahrbtnosti. A tudi, če bi vse to vedel, bi se odločil isto, saj mi znanje koristi tudi pri opravljanju drugih del. Dobil sem bolj trdo kožo.”

Gala Krizmaniča pa, kot ne več rosno mladega novinarja, skrbi, da bo moral, ko bo zapustil Radio Študent, začeti od začetka. Meni, da je v večini medijev za karierno napredovanje mladega novinarja najbolje, če se dovolj zgodaj nekje “utabori” in čaka, da se ljudje upokojijo.

Osnovni pogoji za delo

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi bil novinarski poklic v prihodnosti bolj perspektiven? “Želel bi si, da bi postalo najbolj normalno na svetu, da ko pridem na neko novo delovno mesto ne glede na to, na kak način sem zaposlen, mi prvi delovni dan šef da telefon, diktafon in službeni računalnik. Telefon je najbolj osnovno delovno orodje, brez katerega ne moreš opravljati poklica. Res je, da je narava dela taka, da kdaj ne ločiš zasebnega in službenega življenja in delaš kdaj na lastno željo tudi dlje in več. Ampak v zameno za to bi pričakoval vsaj zagotovitev osnovnih pogojev,” odgovarja Simič. Želi si redne in varne zaposlitve z vsemi osnovnimi delavskimi pravicami, kot sta regres in bolniška. “Pa da se spoštuje, če je nekdo na dopustu in bolniški. Ne pa da te uredniki grdo gledajo, če rečeš, da ne moreš delati na dopustu,” še pripomni. 

Krizmanič upa, da bo novinarstvo v prihodnosti ohranilo ne preveč birokratsko določen kriterij za delo, torej da študij novinarstva ni pogoj za opravljanje novinarskega poklica. Po njegovem opažanju namreč večina najboljših novinarjev ni študirala novinarstva. 

Andrinek meni, da mediji nujno potrebujejo spremembo in osvežitev zakonodaje. Urediti pa bi morali tudi sofinanciranje medijev s strani države, zgledovati bi se morali po praksah iz tujine. Nujno pa bi bilo tudi sistematično delati na medijskem opismenjevanju splošne javnosti (začenši v šolah) in gojenju medijske kulture, še dodaja. 

Novinarski ego 

A za vse slabo, kar se medijem godi, niso krivi samo lastniki. Delno gre pripisati krivdo tudi nam, novinarjem in urednikom, slabi organizaciji dela in pomanjkanju samokritike. 

Andrinek meni, da ekskluzivnih zgodb konkurenčnega medija ne bi smeli jemati kot lastni poraz, ampak spodbudo: “Super, če so imeli ekskluzivo, bomo pa imeli mi naslednjič nekaj drugega. Morali bi se bolj podpirati. Struje, ki želijo uničiti neodvisno preiskovalno novinarstvo, se veliko lažje povežejo kot novinarji med sabo. A verjamem, da lahko mlajše generacije to presežejo.”

Problematičen je ta naš novinarski ego, še izpostavlja Andrinek: “Vedno bi morali razmišljati, kako bi bili boljši, kako bi lahko pomagali družbi. Ne pa da stopimo na piedestal in izkoriščamo razlagalno moč, kot da smo vsemogočni.”

Krizmanič pa meni, da je problem novinarstva ravno v tem, da namesto, da razlaga in umešča v kontekst, samo ponavlja, kaj je nekdo rekel ali napisal: “Ogromno pomembnih stvari, ki jih poročamo, so javne objave, ki pa se jih niti sami novinarji ne potrudijo razumeti. Primerov za to je nešteto: Zmotilo me je nedavno poročanje na Delu in potem še na 24ur in MMC o “gaserjih” in “limkah”. Ogorčen sem bil nad neodgovornostjo avtorjev in urednikov, saj se mi zdi, da ti prispevki spodbujajo nestrpnost in so dejansko rasistični. Mladim bi morali pomagali razumeti njihov lastni sentiment v svetu, kjer še spoznavajo svoje mesto, pojasniti, kakšen je bil družbeni kontekst atributov, ki so jih sami prevzeli.”

Krizmanič je v pogovoru izrazil tudi razočaranje, ker se na televiziji več ukvarjajo s formo in premalo z vsebino. “Televizija se gleda, zato je pri ustvarjanju tega medija mnogokrat pomembnejša slika od vsebine. Seveda je vedno pomembno, da podamo točne informacije, ampak pogosto televizijci določene izberejo, ker se jih da predstaviti na bolj seksi način,” je bil kritičen Simič.

Ko pride do napak, se zelo hitro pozabijo, češ, gremo dalje, pove Simič. Na manko refleksije ob napakah opozarja še en sogovornik, Boris Vasev, ki dela kot novinar v zunanjepolitični redakciji na portalu MMC. “Ob večjih napakah bi se morali na ravni uredništva spoštljivo pogovoriti, kaj je šlo narobe in kako bomo takšne napake preprečili. Na RTV-ju ni kulture konflikta, ni kulture nasprotovanja uredniku in kulture argumentiranja, vsaj za MMC lahko to potrdim,” je dejal Vasev in dodal, da so prispevki pogosto površinski. Želel bi si več konstruktivne kritike s strani urednikov in kolegov. 

Konstantne novice na račun avtorskih prispevkov

“MMC je v osnovi novičarski portal, kjer morajo biti konstantno objavljene vsebine. Tri novice na dan niso dovolj, samo na zunanji jih mora biti več kot deset. Delamo bolj ali manj agencijsko novinarstvo. Česar ni za podcenjevati, ker si ljudje pogled na svet v veliki meri oblikujemo na podlagi naslovov in kratkih novic. Korektnost poročanja, razumevanje tematike in izbira naslova je zelo pomembna naloga, paziti na vse to pri prenašanju agencijskih novic je mukotrpno in neizpopolnjujoče,” razmišlja Vasev. 

VIDEO: Boris Vasev o avtorskih prispevkih na MMC.

Novinarji na MMC sicer imajo svobodo glede izbire tem za avtorske prispevke, prav tako si lahko sami izberejo sogovornike in se odločijo, kako bodo temo razdelali. A čas, ki ga ob spletnem dežurstvu namenijo za avtorske prispevke, je zelo okrnjen: “Konstantno imamo borbe glede števila ur, ki jih lahko namenimo pripravi avtorskih člankov. Urnike delamo za en mesec vnaprej in zdaj na koncu meseca bi jaz moral že vedeti, koliko dni oziroma ur si naj vzamem za avtorski prispevek in kaj bodo sploh teme. Težko veš za naprej, kaj se bo dogajalo.” Takšen odnos novinarjem jemlje tisto, od česar je v največji meri dandanes odvisna kakovost prispevka – entuziazem. “Tega mediji ne bi smeli dopustiti. Volja posameznika niha glede na to, kar se mu dogaja v življenju. Zato kakovost dela ne bi smela biti odvisna od nje, ampak od organizacije na sistemski ravni. Entuziazem se v nekaj letih nespodbudnega okolja porabi. Po določenem času se ti ne da več prerekati,” je izpostavil Vasev.

Preizpraševanje lastnih avtoritet

Kot novinarja zunanjepolitičnega uredništva ga moti, da ni sredstev za terensko delo. “Če hočeš res razumeti, kaj se dogaja, moraš biti na terenu precej časa, tega pa ne bo nihče financiral. V petih dneh v Ukrajini nimaš časa, da bi spoznal ljudi, se pogovarjal in res razumel situacijo,” razpravlja novinar MMC-ja.

Plače novinarjev na portalu so precej nižje od plač na televiziji in radiu, pa gre po besedah Borisa Vaseva za enako zahtevno delo. Ker nima visokih stroškov v življenju, se mu plača sicer ne zdi slaba, zaveda se tudi, da je v primerjavi z novinarji na drugih portalih privilegiran. 

Kaj pa si želi za novinarstvo v prihodnosti? Predvsem je zelo pomembno, da je sistemsko določeno, da mora urednik dobiti soglasje uredništva, izpostavlja sogovornik iz MMC-ja. “Če tega ni, je kolektiv odvisen od sreče. In če delaš pod diktirko nekoga, ki je vsiljen, ne more funkcionirati.”

Želi si še, da hierarhija ne bi bila tako ponotranjena, kot je: “Kolektivne razredne zavesti ni, vodstvo se tega zaveda in izkorišča sebi v prid. K direktorju ali pa urednikom bi novinarji morali pristopiti s pozicije, da smo jim enakovredni. Kako bomo pa preizpraševali avtoritete, o katerih poročamo, če ne znamo preizpraševati niti lastnih avtoritet?”