Položaj medijskih delavcev 3. del: “Dvigujemo nivo, a nas imajo za strošek”

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je tretji članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. V tokratnem na temo pogojev medijskih delavk in delavcev smo se pogovarjali s fotoreporterjem, garderoberko, organizatorko in pomočnico v fotouredništvu, tonskim mojstrom in lektorico. 

Prva dva članka sta na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Fotoreporter: Nekoč si želim živeti samo od fotoreporterstva

“Od nekdaj sem si želel fotografirati za medije,” je takoj na začetku pogovora izpostavil fotoreporter Gašper Lešnik, ki od leta 2012 honorarno sodeluje z Mladino. S sodelavci na Mladini ima zelo dobre odnose.

 “Fotožurnalizem me je zasvojil. Na trenutke je lahko delo tudi nevarno, a prav zaradi tega adrenalina se vedno znova vračam,” je povedal in dodal, da če bi lahko živel samo od tega, bi z največjim veseljem. Da lahko preživi, je redno zaposlen v knjižnici, urnik pa usklajuje glede na izmene. “Če sem v knjižnici popoldne, grem fotografirat dopoldne. Včasih grem kak krajši dogodek fotografirat kar med malico,” je pojasnil. Mnogo njegovih kolegov fotoreporterjev ob honorarnem delu za medije opravlja tudi druga dela za preživetje.

Fotoreporterji so bili še posebej v obdobju zadnjih dveh let med delom pogosto izpostavljeni nevarnostim, deležni so bili tako napadov kot tudi popisovanj s strani policije, je opozoril. 

Ob tem nemalokrat prihaja še do kršitev njihovih avtorskih pravic, honorarni delavci se soočajo še s težavami zaradi neusklajenih cen fotoreporterskih storitev. Lešnik meni, da bi se položaj honorarnih fotoreporterjev pomembno izboljšal že s tem, da bi se vzpostavil skupen trg in enoten cenik: “Bolj zaščiten bi morali biti tudi na terenu. Idealno bi seveda bilo, če bi bili zaposleni za polni delovni čas, imeli ustrezno izobrazbo in bili dostojno plačani. Dodatno finančno ovrednotene bi morale biti tudi nadure”.

Ob dejstvu, da so telefoni vedno bolj zmogljivi in da lahko fotografijo namesto fotografa danes posname že novinar ali celo civilist, smo Lešnika vprašali, ali ga je strah, da bi poklic fotoreporterja izginil. Dobra in profesionalna fotografija je za medij zelo pomembna, čeprav je včasih bralci in uredniki ne cenijo dovolj. Prepričan je, da bi na teren morali odhajati ustrezno usposobljeni ljudje: “Samo pritisk na sprožilec ni dovolj. Fotoreporterji moramo, podobno kot novinarji, ujeti trenutek dogajanja, poglavje naše zgodovine. Delo ni nikoli dolgočasno, hitrost, poznavanje dogajanja in občutek za fotografijo je ključnega pomena”. Telefon ne more nadomestiti dobrega fotoaparata, po drugi strani pa je prav telefon vedno pri roki, zato ga uporablja tudi sam. Tako je namreč fotografija hitreje na voljo za objavo v medijih. 

Z željo, da bi se položaj fotoreporterjev sistemsko izboljšal, se je priključil Aktivu fotoreporterjev in fotografov v okviru Društva novinarjev Slovenije. Hvaležen je za vso podporo, ki jo dobi od društva. Verjame, da lahko le združeno delavstvo pripelje do družbenih sprememb. Bi si pa želel več razumevanja javnosti do tega sicer požrtvovalnega in nevarnega poklica.

Garderoberka: Tako zelo me “cenijo”, da sem po 30h letih še vedno na minimalcu

Garderoberka Ariana Malec več kot 30 let dela na Televiziji Slovenija, pred tem je bila honorarna delavka. Kot svobodnjakinja je delala še na reklamah, filmih, pa tudi v gledališču. V svoji karieri je ob vsakodnevnih oddajah sodelovala še pri snemanju okoli 40 filmov, nadaljevank, dokumentarcev, tudi stilnih in zgodovinskih. “Po tolikih letih dela sem v svojem poklicu že izkušena, da marsikaj predvidevam vnaprej”. 

Njen delovni čas je neenakomeren. “Garderoberke delamo na večini oddaj, filmov in dokumentarcev, ki jih posname naša hiša (op. a. RTV). Vsaka oddaja ima svoje zakonitosti: od oblačil do števila ljudi, ki jih moramo obleči. Na primer za oddajo Kaj dogaja moramo pripraviti kostum lovca, medveda, policaja. Kar se tiče pogovornih in razvedrilnih oddaj pa smo odgovorne za to, da je oseba pred kamero videti dobro in samozavestno. Ko delamo zgodovinske oddaje, moramo poznati tudi modo, ki je bila aktualna tisto zgodovinsko obdobje,” je pojasnila. 

“Presoditi moramo, kako osebo obleči, kakšno postavo ima, kako izpostaviti to, kar je na njej lepo in kako skriti pomanjkljivosti.  Likamo, ožimo, širimo, barvamo … Poznati moramo vsebino oddaje, kako se bo oseba gibala, kakšna bo osvetljava, kaj se bo videlo na kameri in kaj ne, kam je najbolj smiselno namestiti mikrofone, da ne bodo motili zvoka … Pri filmih moramo natančno poznati scenarij. Izvajalcem moramo dati občutek, da bo vse v redu, da bodo videti dobro, samozavestno. Pa to še ni vse. Oddaje moramo tudi popisati, vedeti kje je kaj v garderobi, v kakšnem stanju so oblačila.” A kljub odgovornosti in zahtevnosti poklica je ta žal prepogosto spregledan in premalo cenjen. “Po štiridesetih letih dela sem na minimalcu. Očitno nas imajo za likarice, ki pridejo v službo in nastavijo obešalnik.”

Vse garderoberke, ki so redno zaposlene na Televiziji Slovenija, so stare nad 50 let, saj na tem delovnem mestu že dolgo ni bilo zaposlovanj: “Kolegice so se upokojile, novih nismo dobili. Čeprav se je kvota sprostila, so se zaposlitve prenesle drugam”. Obseg dela se je povečal, plače so se znižale. Včasih nimajo niti časa za malico. 

Pred kratkim so uspele izpogajati pomoč študentov, a ob tem je nujno dodati, da to niso kadri, ki bi ostali dolgoročno, prav tako pa študentje ne smejo delati več kot 80 ur mesečno. Tako pomagajo pri večjih oddajah. Sogovornica se sprašuje, kaj bo, ko se bodo vse garderoberke upokojile: “Ne vem, kdo bo takšno delo delal za tako slabo plačo. Bodo to naprtili že honorarno zaposlenim stilistom, ki zdaj skrbijo za celostno podobo garderobe, kupujejo in si izposojajo nova oblačila?”

Ariana Malec si želi predvsem višje plače. Ob tako nizkem izhodišču se namreč niti borni dodatki za nedeljsko in praznično delo ne poznajo kaj dosti. Upa, da bo Sindikatu novinarjev Slovenije uspelo doseči dvig plačnih razredov tudi za garderoberke. Nedavno so se sicer sestale s programskim direktorjem, kjer so povedale, kaj jih moti. A boji se, do epiloga pa ne bo prišlo. Od vodstva bi si želela več razumevanja in posluha: “Imamo oddaje, ki obravnavajo položaj vseh možnih poklicnih skupin. O nas pa noben ne naredi prispevka, pa imamo stike z izvajalci vsak dan. Individualizem se podtalno vedno bolj zažira v sistem, kolegialnosti ni, razen morda v kakšnih manjših skupinah”. 

Organizatorka: Imam dober vpogled v delo drugih

Študentka Eva Jakomin je na Slovenski tiskovni agenciji najprej začela delati kot organizatorka in pomoč v fotouredništvu, zdaj pa ob tem dela tudi kot dopisnica z Obale. Ker smo o njenem novinarskem delu že pisali v prejšnjem prispevku, se tokrat osredotočamo na delo organizatorke in pomoči v fotouredništvu. 

“Naloga organizatorja je pisanje potnih nalogov, pregledovanje e-pošte deska, odgovarjanje na klice. Rezervirati moram tudi avtomobile, novinarjem izročiti prenosne računalnike, diktafone. Ko pomagam v fotouredništvu, urejam fotografije, ki jih s terena pošiljajo fotografi, opremljam jih z naslovi, napišem, kdo je na fotografiji in jih lepim k člankom. To je zelo odgovorno delo in hitro pride do napake,” je povedala sogovornica in dodala, da ob tem pripravlja še servisne informacije (vreme, promet in kronika). 

Ko je v vlogi organizatorke, ima dober vpogled v dogajanje v uredništvu. Zadovoljna je, da je s tem delom začela, saj ji prav ta dober vpogled koristi tudi zdaj, ko dela kot dopisnica. Dejala je, da se s sodelavci dobro razume, pravi, da se lahko od starejših sodelavcev ogromno nauči. “Delo je naporno, sploh na začetku je bilo ogromno informacij in novih obrazov, ki sem si jih mogla zapomniti, a sem se navadila. Ker je ena od mojih nalog javljanje na glavni telefon, je to včasih tudi psihično zahtevno, saj se zgodi tudi, da se kak nezadovoljen državljan razburja nad novinarji,” je povedala sogovornica. 

Tonski mojster: Neurejeni urniki, premalo kadra – težave tonskih mojstrov zelo podobne težavam novinarjev

Rok Kokošinek od leta 2018 dela na Radiu Slovenija kot tonski mojster v živem programu. “Pri delu nisem doživel nikakršnih pritiskov, ne s strani nadrejenih, ne koga drugega. Znotraj ekipe vlada dobro vzdušje, dobro sodelujemo tudi z drugimi akterji na programu iz različnih uredništev,” je povedal Kokošinek. 

Glavna težava, ki jo opaža, je kadrovska politika. Tonskih mojstrov je premalo in videti je, da se število postopno zmanjšuje. Ob tem so na začetku večinoma primoramo še za nedoločeno obdobje delati honorarno: “Novinca pogosto uvedemo in naučimo, potem pa zaradi nejasne perspektive odide. Sledi naslednji novinec in ponovno učenje, med tem pa izkušeni kolegi odhajajo v pokoj.” Zaradi kadrovskega manka so že ukinili nekaj ur živega programa na dan, kar bi lahko ob nadaljevanju trenda ogrozilo obveščenost javnosti. Kokošinek je dejal, da se njegovi šefi na programu zavedajo kadrovskega primanjkljaja, a imajo zvezane roke zaradi “višjih instanc”. 

To vpliva na ostale vidike produkcije, kot sta otežen prenos znanja na mlajše kolege, pomanjkanje izobraževanj in razvoja kadrov. Uvajanje novih tehnologij/programske opreme je počasno ali neobstoječe, v primeru bolniških odsotnosti/dopustov/terenskih projektov hitro pride do težav pri sestavi urnika. 

Urniki tonskih mojstrov so zelo neurejeni, saj ima vsak od treh programov v Ljubljani svoj urnik: “Ars dela od 6h do 22h, Val202 od 5h do 22h, Prvi pa od 5h zjutraj do 2h zjutraj. Nimamo sistema, da bi delal en teden samo zjutraj potem pa en teden samo popoldne. Lahko se zgodi, da trikrat zaporedoma začnem ob 5h zjutraj, potem sem dvakrat zaporedoma v večerni izmeni.” Ocenjuje, da je takšen delavnik še posebej neugoden za zaposlene, ki imajo otroke.  

Plačna izhodišča so nizka, na začetku so uvrščeni v 27. plačni razred, kar je zelo nizko, tudi glede na nivo tehničnega znanja, ki ga morajo pokazati, in na zgoraj opisano naravo dela. Možnosti napredovanja in nagrajevanja so zelo omejene. “Naša prednost je tako bolj kot ne le varnost, ki jo ponuja redna zaposlitev za nedoločen čas v javnem sektorju (v nasprotju s pretežno prekarno naravo dela v privatnem sektorju na tem področju), a je pot do te pogosto zelo negotova in vodi preko “nedoločenega časa” honorarnih pogodb in dela med vikendi”.

Odnosi tonskih mojstrov in novinarjev na Radiu Slovenija so zelo dobri: “Pri našem delu je to še posebej pomembno, saj delamo v živo in hitro pride do stresnih situacij. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo sodelavca na drugi strani stekla”. 

Kljub vsem omenjenim težavam na radiu delajo dobro, kar se odraža tudi v odzivih javnosti in poslušanosti. “Redno izvajamo projekte, ki so (brez lažne skromnosti) presežki in jasen doprinos k programu. Nordijsko svetovno prvenstvo in poleti v Planici sta zgolj dva zadnja primera, ki ju je vsekakor vredno izpostaviti in dodati, da ju brez prej ekipnega duha, vzornega sodelovanja novinarjev in tehničnega kadra, zanosa in požrtvovalnosti celotne terenske ekipe ne bi bilo mogoče izpeljati.”

Sklene še, da so težave tehničnega kadra zelo podobne težavam novinarjev, zato je povezovanje vseh medijskih delavcev in skupno izboljšanje položaja bistveno za vse. 

Lektorica: Danes lahko lektorira kdor koli

Lektorica Darja Tasič je bila prva redno zaposlena lektorica na Radiu Maribor, zaposlila se je konec leta 1985. Leta 2002 se je podala med samozaposlene, z mariborskim radiem od takrat sodeluje pogodbeno, trenutno za do 55 ur mesečno. Ko se je zaposlila, je imel radio svoj program od sedmih zjutraj do treh popoldne, vmes pa sta bili še dve uri programa v nemščini – MM2. Po njenih besedah je bilo takrat lektorskega dela manj kot danes, ko oddajajo lasten program od petih zjutraj do desetih zvečer.

Ko lektorira za radio, se njen delovnik začne ob sedmih zjutraj in traja do treh. Prva lektorirana poročila se predvajajo ob osmih. “Vsako uro so nato novice, medtem pa ves čas nekontrolirano prihajajo prispevki, različne oddaje, obvestila, oglasi … Lotiš se lektoriranja nekega besedila, pa ga že moraš odložiti, ker so spet na vrsti novice. Vrneš se k prvemu besedilu, a pride novinar s prispevkom, ki ga moraš lektorirati prioritetno. Naš delovnik zna biti precej natrpan,” je pojasnila.

Ker je tudi na področju lektorjev in lektoriranja v medijih opazna kadrovska podhranjenost, si je morala sogovornica, ko je bila še zaposlena na radiu kot lektorica, kar sama poiskati zamenjavo v primeru bolniške odsotnosti ali dopusta. Za takšne primere je zato uvedla študentke slovenščine, ki so jo po potrebi nadomeščale. Ta praksa se je ohranila do danes. 

Eden izmed problemov lektorskega poklica je deprofesionalizacija. Za to delo namreč ni predpisana specifična izobrazba in ni lektorske licence. Tako pogosto lektorira, kdor se počuti sposobnega za to, od gimnazijca do upokojene učiteljice, in se zdi, da to lahko dela vsak. Edino uradno potrdilo, da je oseba usposobljena za lektoriranje, je diploma iz slovenistike. “Ampak en semester pravopisa še ne pomeni, da si dejansko usposobljen,” je opozorila sogovornica.

Lektoriranje je v tem smislu podobno novinarstvu in fotoreporterstvu – zaradi tehnične opremljenosti smo prepričani, da to vse vsi zmoremo. “In ker zmoremo vsi, je za to, da si novinar, primerna kakršna koli izobrazba. To je ob upoštevanju sposobnosti vsakega človeka posebej sicer res, vendar ob predpostavki, da dobi novinar začetnik brez novinarskega predznanja na začetku mentorja, da ga uvede v to obrt,” je pojasnila lektorica Darja Tasič. A če se ne moti, mentorstva za novinarje na radiu praviloma ni, ker je novinarjev premalo in so preobremenjeni že s svojim delom. Iz svoje prakse ne pomni prav veliko vneme za mentorstvo; ker ni časa in energije, ker to ni dovolj stimulirano ali ker v kolektivu ni te prakse?   “Na entuziazem in kolegialnost pa lahko v tej družbi in tem času pozabimo,” je bila kritična. 

Toda če ni poglobljenega individualnega dela z novincem in sprotnega pogostega analiziranja njegovih izdelkov, lahko prihaja tudi do posnemanja ne najprimernejših zgledov in neupoštevanja zakonitosti novice, poročila, komentarja … “In kjer ne opravi svoje vloge urednik (ki tega morda tudi sploh ni sposoben), je lektor pred dilemo – predelati, kot se mu zdi, da bi moralo biti (saj tudi lektor nima novinarske izobrazbe, le morda izkušnje z novinarskimi besedili), ali pa besedilo le pravopisno in slovnično urediti?” 

Do dolgoletnega pristopa pri zaposlovanju novinarjev, ki ga je zaznavala na radiu, je kritična: “Če se bodočih novinarjev ne sprejema na podlagi njihovih sposobnosti, temveč morda tudi po ključu, da ne bodo mogli ogrožati položaja nadrejenega, potem ne moremo pričakovati njihovega odličnega dela”. 

”Dogajalo se je in se verjetno še vedno, da sprejme odločitev glede novega sodelavca en sam, namesto da bi njegovo usposobljenost ocenila ustrezna komisija.” 

Zaradi novinarskih besedil, ki jih je dobivala v obdelavo, je večkrat predlagala, da bi za novinarje občasno organizirali osvežitvene delavnice, a ni bilo posluha, do letos, ko je s tem predlogom prodrla kolegica, ki je trenutno glavna radijska lektorica. “Kdor bi rad imel povratno informacijo, jo lahko na radiu vedno dobi, saj gre za majhen kolektiv, za osebni stik. Sicer pa lektoriram s sledljivostjo popravkov. Nekateri si popravke želijo in jih upoštevajo in se iz njih tudi učijo, drugim je vse odveč in se nič ne naučijo. Zato pa imamo tudi besedila na ravni osnovne šole.” In so tudi taki, ki menijo, da lektorja sploh ne potrebujejo. Ti se ne zavedajo, da lahko lektor kot prvi, testni bralec pripomore, da bo njihov končni izdelek boljši, razumljivejši. Delodajalci pa vidijo lektorje pogosto samo kot dodaten nepotreben strošek, ne pa kot nekoga, ki pomaga dvigovati nivo medija.

Sogovornico skrbi vedno večja komercializacija radia: “Radiu Maribor je glede prilagoditve programa za večjo poslušanost pred časom menda svetoval Sašo Papp z Radia Center. A vsaj glede novinarskega dela in jezika bi se morali komercialni radii zgledovati po nas, ne pa obratno!” Lektorica meni, da bi se v medijih moral spremeniti sistem vrednot, pri čemer bi morala imeti prednost jezikovna pravilnost. 

Izpostavila je še, da je ob razmišljanju o stanju v medijih treba začeti že pri definiciji novinarstva, novinarja in medijev: “Za obveščanje so nekoč skrbeli razglasi, potem časopisi, nato še radio in televizija. Je splet medij kot celota, in tudi vse drugo, kot je tviter in podobno? Kako to dojemajo uporabniki? Kaj je zanje novica? In kdo je potem novinar? Je to vsak, ki piše in to objavlja (torej tudi vplivneži), ali je to tak, ki je zaposlen pri mediju in piše, ali tak, ki piše za obveščanje javnosti in ima ustrezno izobrazbo oz. je za to ustrezno usposobljen? Za občinska glasila piše kdor koli, na »dogodkih« pa se vsi ti predstavljajo za novinarje. Za ustanovitev radia potrebuješ frekvenco; ko jo dobiš, ustanoviš radio. Toda ali si ti ali tvoji zaposleni samo zato tudi že novinar?”