Sindikalizem je treba postaviti na glavo

Na tokratni tretji sindikalni delavnici*, ki je v ljubljanskih prostorih novinarskega sindikata na Vošnjakovi potekala 24. novembra, so o organiziranju, kolektivnih pogajanjih in stavki svoje izkušnje delili Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije in glavni tajnik SVIZ, Martina Vuk, pravnica Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, Mirjana Janjić, predsednica Sindikata delavk in delavcev trgovine Tuš, Aleksander Žnidarko, predstavnik Policijskega sindikata Slovenije in Andraž Mali, predstavnik CEDRE, Centra za družbeno raziskovanje.

»Koalicija preživetja«

Na delavnici, ki jo je moderirala Mojca Zabukovec, glavna tajnica Sindikata novinarjev Slovenije, so udeleženi najprej identificirali glavne probleme, ki zavirajo sindikalno organiziranje. Eden od njih je t.i. »koalicija preživetja«, trenutno še najbolj opazna pri časopisnih medijih, kot je izpostavil Štrukelj:

»Zaposleni se velikokrat bolj identificirajo z delodajalcem, izražajo razumevanje do razmer, v katerih je časopisna industrija. Ko pa gre za zahteve po osnovnih pravicah, pa njihovega angažmaja umanjka.«

Tako gre, denimo, pri časopisni hiši Delo za veliko bolj brutalno zgodbo, kot se te odvijajo zaposlenim v javnem sektorju, je menil Štrukelj. Država ima po njegovem vseeno drugačen odnos do zaposlenih. Na Delu je strah pred izgubo delovnega mesta močnejši kot v javnem sektorju. Posledično je avtocenzura zaposlenih na Delu zelo močna. Sindikat je tu v nemogoči situaciji, želi izboljšati pogoje, uskladiti plače z inflacijo, a do točke kolektivne organizacije ne pride. Soglasja med zaposlenimi zaradi strahu ni, saj dvomijo, da bi jih sindikat lahko obdržal na delovnem mestu. Gre za travmatično situacijo, ki jo je zelo težko preseči, je svoja opažanja povzel Štrukelj.

Tudi Mirjana Janjić je izpostavila, da je organiziranje zaradi strahu zelo oteženo. Vendar se jim je pri Tušu, kjer delajo v zelo težkih delovnih pogojih, uspelo organizirati.

»Veliko ljudi sploh ni vedelo, da obstaja sindikat, dokler nismo stopili na teren. Na začetku je bilo članstvo zelo nizko, a po tem, ko so začeli komunicirati med seboj zunaj poslovalnice, je hitro raslo. Ljudje so začeli zaupati sindikatu, vidijo, da so ljudje aktivni in ne dobijo odpovedi, nehalo jih je biti strah.«

Organizacija stavke

Foto: Sindikat Tuš (fb)

Mirjana Janjić je izpostavila tudi pomen zbiranja podpisov za organizacijo stavke, kar zelo pripomore h kolegialnosti in pridobivanju zaupanja ljudi. Uprava Tuša zdaj sodeluje z njimi, sprejela jih je kot sindikat. Vendar to, kar trenutno ponuja, za delavce ni dovolj. Zato se pripravljajo na stavko (delavnico smo izvedli pred pogajanji, ki so za delavke in delavce Tuša prinesle izpolnitev nekaj temeljnih zahtev, o tem več TUKAJ).

Aleksander Žnidarko iz Policijskega sindikata je izpostavil, da imajo novo policijsko vodstvo že dobrega pol leta, s katerim se sicer pogovarjajo, a gre po njegovem bolj za leporečenje. Zadeve, ki so bile dogovorjene, se ne realizirajo. Trenutno imajo  pogajanja v zvezi s kolektivno pogodbo. Žnidarko je izpostavil specifičnost organizacije njihove stavke.

»Kljub stavki moramo opravljati določene naloge, ena najpomembnejših je varovanje zdravja, premoženja in življenja ljudi, ki pa je zelo široka. Vedno imamo pri stavki težave določiti, kaj je tista naloga, ki je nujna. Včasih vidimo šele, ko pridemo na teren.«

Žnidarko je povedal, da strah omejuje tudi njihovo kolektivno organiziranje. Imeli so že več odpovedi delovnega razmerja, ki so jih prejeli prav sindikalisti. V letu 2015 je, denimo, pet sindikalistov iz Sindikata policistov Slovenije je izgubilo službo. S strahom pred izgubo službe se soočajo tudi pri zbiranju soglasij za stavko. Ljudje so prestrašeni, marsikdo stopi korak nazaj.

»Med stavko pa pride tudi do problemov na terenu, ko delata v patrulji dva policista skupaj, eden se opredeli za stavko, drugi ne. Zdaj pa, kaj bo kdo delal, kaj ne.«

Sindikat sicer poskrbi za to, da so pred vsako stavko navodila jasna in ljudje z njimi seznanjeni. Kot zelo dobra metoda so se izkazali tudi operativni štabi. Imajo dežurstva, na katerih je vedno prisoten član izvršnega odbora, ki odloča o tem, katere naloge je potrebno opraviti. Je pa to zelo velika odgovornost.

»Večkrat smo bili opozorjeni, da sindikat ne vodi dela policije, ampak je policija tista, ki bo povedala, kaj je potrebno delati. Tu se vedno postavimo na stran zaposlenih,« je poudaril Žnidarko.

Postopnost sindikalnega organiziranja

Andraž Mali, predstavnik Cedre, je izpostavil, da pri njih raziskujejo delovne pogoje ljudi in hkrati pomagajo pri organiziranju, aktiviranju kolektivnega delovanja. Na začetku so bili najbolj fokusirani na trgovinsko panogo, ki je zelo slabo organizirana. Je prekarna panoga, imajo slabe plače in velike delovne obremenitve.

»Tuš je tako postal zgodba o uspehu. Sindikat smo ustanovili pred dobrim letom dni, izhodišče je bilo kampanja za zaprtje trgovine ob nedeljah. Šli smo med delavstvo in jih vprašali po njihovi volji, bili so za. Tako smo pridobili glasove in njihove kontakte. Potem smo poklicali vsakega od njih. Izhodišče, ki mu sledimo pri našem delu je, da čim več poslušamo delavke in delavce, da prepoznamo težave, probleme in potem iz tega izpeljujemo strategijo aktivacije.«

Takrat so se spoznali tudi z Mirjano Janjić in postavili kolektivno vodstvo ekipe. Sledili so redni sestanki na vsakih štirinajst dni, potekala je redna komunikacija preko socialnih omrežji. Potem so se usmerili v delavstvo, informiranje ljudi, da se ustanavlja sindikat in vabljenje k včlanitvi.

Mali je opisal začetke ustanavljanja sindikata:

»Bil je strah, pritiski s strani vodstva, poslovodij, nezaupanje v sindikat, ker se prej ni nič naredilo. To so bili prvi meseci težkega dela, grajenja zaupanja, ki smo ga gradili dolgoročno. Šli smo preko kolektivnih akcij, da smo skupaj z njimi načrtovali. Štartali smo z anketo, ki je izpostavila ključne težave in spet smo dobili nove kontakte. Vsaka akcija pripelje novo vsebino, konkretno reševanje problemov in prepoznavanje širših težav. Z ankete smo šli na peticijo na podlagi prepoznanih problemov. Vsebovala je osnovne zahteve – odpravo kršitev po poslovalnicah in postavitev dolgoročnih zahtev (minimalna plača, potni stroški, malica, premeščanja po poslovalnicah …).«

Po peticiji se je pridružila celotna panoga, še ostale trgovine. Cilj peticije so bile dejanske spremembe, glede katerih so se začeli pogajati z vodstvom Tuša. Ker se niso uspeli izpogajati, so delavke in delavci kot naslednji korak izglasovali protest. Protest je bil prvi korak, s katerim se je začela dinamika v poslovalnicah spreminjati, pritiski poslovodij niso več rodili sadov. Ljudje so se začeli izpostavljati, se tudi slikati z izjavami, kar je opogumljalo ostale delavke, da se pridružujejo.

Foto: Mo. Z.

Andraž Mali je opisal nadaljnje korake sindikalnega organiziranja:

»Nadaljnji korak, ker nismo prišli blizu z zahtevami, je bil zbiranje podpisov za stavko. V naslednjih dneh bomo videli, če dejansko bo, ker so pogajanja prišla do nekega uspeha. Ključno je, da je dinamika po poslovalnica zdaj čisto drugačna, kot je bila eno leto nazaj. Ko pridemo kot predstavniki sindikata, delavke zdaj pozovejo po mikrofonih, se zberejo, nehajo delati in se lahko pogovarjamo. Poslovodja reče lahko samo še, ja, ja, kar dajte.«

»Grajenje zaupanja je dolgotrajen proces,« je še poudaril Mali.  

Z aktivističnim nabojem proti strahu

Alenka Potočnik iz Sindikata novinarjev Slovenije pa je izpostavila problematiko medijskih hiš.

»Zaradi neodzivnosti vodstva medijskih hiš, je socialni dialog popolnoma zamrl. Zamira tudi sindikalni naboj, apatija prevladuje med člani v medijskih hišah. Krovni sindikat jih skuša na različne načine angažirati, motivirati.«

Branimir Štrukelj je kot najpomembnejše pri korakih doseganja sprememb izpostavil, da se je treba zoperstaviti strahu.

»Nismo se več bali. V svetu so novinarski sindikati izjemno dobro organizirani, se solidarnostno podpirajo. Tukaj je blokada pri ljudeh – novinarjih večja kot pri delavkah Tuša. Treba je preskočit ta potok, ki je vmes. Če ni osnovne volje po povezovanju, je jasno, da  se vrtiš v krogu.«

Kot svetel primer sindikalnega organiziranja,  je izpostavil Cedro. Njihove izkušnje kažejo, da je potreben aktivističen naboj v samem jedru sindikata. Cedra je hodila v trgovinske centre, prepričevala delavke, bila motor vsega.

Tudi Aleksander Žnidarko je opisal njihove izkušnje, ko se vodstvo ni odzvalo, čeprav je stavka trajala dolgo. Pri policijskem sindikatu organizirajo stavko skoraj vsako drugo leto.

»Nas je že izučilo, da pred stavko pozivamo vse zaposlene, naj predlagajo nabor stavkovnih zahtev. Tudi pri nas je ožje vodstvo sindikata, ta motor, samo par posameznikov. Imamo ogromno idej, tudi nezakonitih, smešnih, butastih, a potem izluščimo aktivnosti, ki bi znale biti presenečenje, da nismo ves čas predvidljivi pri svojih stavkah. Pri zadnji stavki so se pogajanja hitro začela, ko smo pred ministrstvom za notranje zadeve zakupili oglasni prostor in postavili jumbo plakate, ki so jasno pokazali na grobarja slovenske policije.«

Branimir Štrukelj je kot problem slovenskih sindikatov izpostavil pomanjkanje komunikacije. Tisti sindikati, ki se zdaj vzpostavljajo od spodaj navzgor, imajo to bistveno boljše nastavljeno. Obenem obstaja v Sloveniji po njegovem deformirana logika, da mora biti stavka plačana. Potem je pri ljudeh logika, da gredo stavkat le, če bodo plačani.

»Potem je to palica, ki jo ima delodajalce v rokah: Če greš stavkat, ne bo plačila in stavka odpade. V skandinavskih državah imajo to urejeno s skladi, ki jih vzpostavijo posebej v ta namen. SVIZ je sklad sicer vzpostavil, a je premajhen, da bi pokrili izpad vseh delavcev. Prišli so do nove težave, ki je na zahodu nimajo. Za izplačilo delavcem iz sklada ne obstaja noben mehanizem.«

Obenem je, kot je izpostavila Martina Vuk, vzpostavljati sklad tvegano. Za sklad potrebuješ zakonsko podlago, a če jo narediš, lahko to delodajalec izkoristi, da njemu ni več potrebno plačevati.

Andraž Mali je je kot jedro sindikalnega organiziranja izpostavil postavljanje obveščevalne strukture:

»V Sloveniji je treba sindikalizem postaviti na glavo. Prej je deloval bolj kot servisiranje individualnih članov. Na nekaterih sindikatih nimajo niti skupne baze kontaktov članov. Osnova je postaviti neko strukturo za obveščanje. Obenem se je treba začeti pogovarjati o stavki kot o nečem normalnem, ne pa kot o nečem skrajnem. To je mišica, ki jo je treba krepiti. Tako kot policijski sindikat, ki npr. stavka skoraj vsako leto, dve.«

Vsi so se na koncu strinjali: Čarovnije ni. Sindikalno organiziranost in odločnost za delovanje je treba graditi postopoma, vztrajno in povezovalno. Na začetku je težko in zahteva velik vložek, a na koncu pride do preboja. Pride do trenutka, ko delavke in delavci rečejo: Dovolj je!

Povzela: Luna Jurančič Šribar

Poročilo z 2. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo s 1. (mednarodne) sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

* Delavnice potekajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC).