Medijski boj

Trenutno najbolj problematična politika zaposlovanja v tiskanih medijih 

Dokler je bilo še mogoče dokaj prosto zaposlovati novinarje s pogodbami civilnega prava (prikrita delovna razmerja), so večinoma v dnevnikih ohranjali medijske vsebine (kakovost in raznovrstnost) tako, da so nadomeščali odhode v pokoj s honorarci. Nekje od leta 2016 je tovrstna prekarizacija poklica redkejša, delodajalci pa že posegajo po krčenju medijskih vsebin in odpuščanju novinarjev. Zaradi manjših dobičkov, uprave racionalizirajo poslovanje in zmanjšujejo stroške dela zlasti v Delu, manj v Večeru. V Delu, kjer so število novinarjev zmanjšali že v letih 2015 in 2016 za blizu 40, so pravkar začeli izvajati program prestrukturiranja, po katerem jih nameravajo odpustiti še 10, okoli 60 pa bodo spremenili pogodbe o zaposlitvi. V Večeru napovedujejo, da bodo odpustili 5 novinarjev. Medgeneracijske menjave praktično ni, ker mlajši ne nadomeščajo niti upokojenih novinarjev, se v posameznih medijskih družbah povečuje povprečna starost zaposlenih.

Svojevrstni paradoks  pri omenjenih trendih je, da pri vseh izdajateljih tiskanih medijev uprave stavijo na digitalizacijo, živijo pa od prodanih izvodov dnevnikov in tednikov. Ob krčenju raznolikosti tiskanih izdaj zagotovo trpi avtonomija medijev, zaradi zmanjševanja kadrovskega potenciala, so omejene uredniške politike, tudi prvi odgovorni za te pa se več ukvarjajo z racionaliziranjem, kot z upravljanjem medijskih vsebin. Začarani krog, saj zaradi slabše ponudbe upadajo prihodki, ko upadejo, pa je treba znova poseči po zmanjševanju stroškov.

Novinarji nimamo več nacionalne kolektivne pogodbe, na delodajalski strani pa zanjo ne kažejo nobenega interesa, čeravno bi na nacionalni ravni urejeni pogoji dela za poklic novinarja koristili vsem deležnikom, ne nazadnje tudi javnemu interesu po informiranosti državljanov, omejili bi nelojalno konkurenco, kar bi pripomoglo k boljši kakovosti. Sklenjene so sicer kolektivne pogodbe na podjetniški ravni (Dnevnik, Delo, Primorske novice, STA, ravnokar preneha veljati na Večeru), s katerimi so nekatere pravice urejene, vendar podvržene tveganju postopnega zniževanja in tudi prekinjanja kolektivnih pogodb, kar seveda pomeni povečevanje nestabilnosti in slabše delovne pogoje. V mnogih družbah kolektivnih pogodb niti nimajo tako, da so zaposleni povsem izpostavljeni kratkoročnim motivom delodajalca, odkar razmerja ne ureja več nacionalna pogodba. Razdrobljenost socialnega partnerstva na trgu dela je škodljiva za poklic in medijsko politiko. Zato je minimum, ki ga pričakujemo od spremembe medijske zakonodaje, večji družbeni finančni vložek v kakovost novinarstva, ki naj bo pogojen s spodbujanjem in oživljanjem sistema kolektivnega dogovarjanja. 

Trenutno stanje v medijih je osvetlila tudi oddaja Moje mnenje na Televiziji Slovenija

https://4d.rtvslo.si/arhiv/moje-mnenje/174666702