Če bo PKP10 s spornimi določbami sprejet, gre KSJS znova na ustavno sodišče

V Konfederaciji sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) z zgroženostjo spremljamo sprejemanje t.i. PKP10 – še enega v nizu »interventnih zakonov«, ki predstavlja nezdružljivo in škodljivo mešanico posegov v sistemske zakone, v človekove pravice in v pravice zaposlenih na popolnoma nesprejemljiv način.

Za predlog zakona smo izvedeli iz medijev. Kljub visokoletečim besedam o zavezanosti k socialnemu dialogu, se mu je Vlada RS – več kot očitno – v celoti odpovedala, zato smo stališča KSJS k predlogu PKP10 posredovali neposredno v Državni svet in v Državni zbor in so javno dostopna med gradivi DZ.

Posebej zaskrbljujoče je, da Vlada RS že vse od začetka septembra 2021 dalje ugotavlja, da so razmere v Sloveniji zaradi covid-19 skrajno resne in zaskrbljujoče, ter da jih je moč vsaj približno obvladovati le s posebnimi ukrepi in omejitvami. A teh razmer nikakor ne želi poimenovati s pravim imenom in razglasiti epidemije. Primerjalno gledano je bila epidemija razglašena dvakrat v letu 2020, ko je bilo število okuženih in hospitaliziranih bistveno nižje od številk, ki smo jim priča v zadnjih mesecih. V KSJS se nam zdi tako ravnanje nesprejemljivo in neodgovorno. Če bi bila epidemija razglašena, bi mnogi ukrepi, ki jih vlada predlaga v tem zakonu, avtomatsko veljali. Tako pa v dejansko epidemičnih razmerah de iure ni razglašene epidemije, zato tudi preprečevanje širjenja okužb ne more biti tako učinkovito. Zlasti na slabšem pa so delavke in delavci. Eden glavnih razlogov, da vlada ne razglasi epidemije, je 39. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor, ki ureja dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki pripada javnim uslužbencem v času razglašene epidemije.

Istočasno pa Vlada s predlogom zakona posega v ZDR-1 – v sistemsko ureditev glede delovnega časa, pravice do počitka in enostranskega odrejanja nadurnega dela. To je popolnoma nedopustno. Zakon o delovnih razmerjih namreč ureja dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče, kamor sodi tudi nujno delo v primeru nalezljive bolezni. A bi za uporabo teh – že obstoječih – institutov morala biti razglašena epidemija, ki pa je Vlada RS ne želi razglasiti. To pa je v nasprotju z utemeljitvami, zakaj tovrstne ukrepe sploh potrebujemo.

Danes zjutraj pa smo (ponovno iz medijev in portala DZ) izvedeli še za vložene amandmaje koalicije, med katerimi najbolj izstopa poseg v Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki zdravnikom in zobozdravnikom dviguje najvišji dovoljeni plačni razred z zdajšnjega 57. na 63. PR.

ZSPJS je sistemski zakon, katerega spremembe se morajo predhodno usklajevati med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja. Popolnoma nesprejemljivo je, da se omogoči interventni dvig plač zgolj zdravnikom in zobozdravnikom, ne pa tudi ostalim primerljivim javnim uslužbencem (npr. visokošolski učitelji in znanstveniki, oboji z zahtevanim doktoratom znanosti). Prav tako ni z ničimer utemeljena nujnost teh sprememb ter začasnost. To povišanje naj bi po predlogu amandmaja veljalo zgolj do konca leta 2022, pri čemer ni jasno, kaj to pomeni. Ali bodo tudi povišanja v kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike veljala zgolj do konca leta 2022? In če se vlada sklicuje na potrebo po uresničitvi stavkovnih zahtev, zakaj hkrati popolnoma ignorira uresničitev vseh drugih stavkovnih zahtev, ki so ostale v sporazumih z vlado do danes neuresničene? Ali se bodo pričela pogajanja za dvig plač v vseh dejavnostih javnega sektorja? In najpomembnejše vprašanje – kdaj se bodo vzpostavila ustrezna razmerja v spodnji tretjini plačne lestvice, torej med najnižje plačanimi javnimi uslužbenkami in uslužbenci, katerih osnovna plača se žal giblje pod ali pa malo nad minimalno plačo?

V KSJS ne bomo dopustili popolnega razkroja plačnega sistema in dviga plač zgolj za »elito«. Očitno se je vlada odločila nadaljevati s sprejemanjem neustavnih določb zakonov in drugih aktov.

Pred enim tednom je Ustavno sodišče objavilo svojo odločbo, s katero je pritrdilo vsem sedmim sindikalnim centralam, ki smo vložile zahtevo za oceno ustavnosti glede »prisilnega upokojevanja« po PKP7 – brez obrazložitev in brez pravnega varstva, kot je to hotela izvesti Vlada RS. Če bo PKP10 (skupaj z »zdravniškim amandmajem«) sprejet, bomo primorani ponovno vložiti zahtevo za oceno ustavnosti. Ker nekdo mora zaščititi tiste, ki jih ta vlada ne vidi, jih ne želi dostojno plačati niti se z njimi ne želi pogovarjati.