Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

AVTORICA: ANA LAH

V Sindikatu novinarjem Slovenije začenjamo serijo člankov, ki nastajajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Ker bo slednja pomembno vplivala na položaj medijskih delavcev, je nujno, da pred končno obliko odpremo dialog. Kot je dejala ena od sogovornic, novinarka Kristina Božič: “Proces oblikovanja kolektivne pogodbe bi moral biti demokratično zapeljan. Skupnost medijskih delavk in delavcev bi se morala povezati. Prepoznati bi morali, kako na koga določeni ukrepi vplivajo. Pogovarjajmo se o tem, kaj si želimo, kakšnih pogojev, katerih pogodb. Dokumenti sami zase ne pomenijo nič, če nikomur ni mar zanje.” 

Odpravili smo se torej na teren in z medijskimi delavci poklepetali v živo ali na daljavo. Vključiti smo želeli kar najširši spekter delavk in delavcev, v pričujočem članku objavljamo pogovore s prvo skupino naših sogovornikov. 

Raziskava, ki jo je za Sindikat novinarjev Slovenije v okviru zgoraj omenjenega projekta izdelal Center za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede ugotavlja, da je kar 85 odstotkov vprašanih medijskih delavcev, že pomislilo, da bi si poiskali drugo zaposlitev. Skoraj dve tretjini vprašanih je zaposlitev iskalo oziroma jo išče izven novinarstva, medtem ko jo v novinarstvu išče (oz. jo je iskala) približno tretjina. Gre za zaskrbljujoče podatke, ki terjajo več pozornosti. Za namene tega prispevka smo se pogovarjali s tistimi, ki so iz “mainstream medijev” že odšli. Kaj so bili razlogi za odhod? Kako je biti samostojni novinar? S katerimi težavami se soočajo honorarci v medijih?

Honorarna sekcija na Dnevniku

Profesionalno novinarstvo sta zaradi slabih pogojev dela in nestrinjanja z uredniško politiko zapustila nekdanji novinar Dnevnika Andraž Rožman in novinarka, ki je pisala za sobotni prilogi Dela in Dnevnika, za Mladino in Večer Kristina Božič. Žiga Brdnik je med drugim honorarno delal tudi za Dnevnik in Večer, potem se je odločil za samostojno pot samozaposlenega v kulturi. 

Kristina Božič in Žiga Brdnik sta bila na Dnevniku honorarna sodelavca (z elementi delovnega razmerja). Skupaj z novinarko Barbaro Smajilo – in ostalimi, tedaj približno tridesetimi ‘honorarci’ – so se, ko so postali člani tričlanskega vodstva sekcije honorarcev znotraj novinarskega sindikata na Dnevniku, odločili za njeno reaktivacijo in poskusili sodelovati tudi pri  kolektivnih pogajanjih o pogojih dela v podjetju. Rožman je bil na Dnevniku redno zaposlen od leta 2010, a je skušal biti solidaren s honorarci. 

Kako je prišlo do reaktivacije honorarne sekcije in kakšne posledice je imela? Žiga Brdnik: “Izvedli smo anketo o stanju honorarcev v časopisu, pogajali smo se glede posameznih členov pogodbe in načina sodelovanja. Ko se je direktor na sestanku hvalil z dobrimi poslovnimi rezultati podjetja, sem mu predložil anketo in ga opozoril, da če časopis tako dobro stoji, bi morali poskrbeti tudi za honorarce, glede na to, da jih tretjina živi pod pragom revščine. Izgovarjal se je, da honorarci delo redno zaposlenih le dopolnjujejo, a so ga uredniki opozorili, da to ne drži. Debato je prekinil in čez en teden sem dobil odpoved avtorske pogodbe. Drugi dve kolegici, ki sta to honorarno sekcijo prav tako vodili, so odrezali na drugačen način.” Kot je dejala Božič, sta imeli občutek, da zmanjšujejo obseg dela in s tem temelj zatrjevanj, da gre za dejansko delovno razmerje. 

Pritiskov pa so bili deležni tudi redno zaposleni, ki so napisali pismo v podporo honorarnim sodelavcem, ko so nekaterim od njih želeli ukiniti pavšal. “Bila je cela štala, sklicevali so krizne sestanke, podpisani smo doživljali pritiske. Mene so premestili na drugo redakcijo, pa nisem bil niti vodja uporov, samo simpatiziral sem s honorarci.  Po tem je sindikalni boj začel ugašati,” je povedal Rožman. 

Zaradi zaostrovanja pogojev dela in prekinitev sodelovanja, v času, ko je v medijskih hišah potekal tudi inšpekcijski nadzor, so bile vložene prve tožbe. Na koncu je bilo teh sedem in vse so se končale v korist delavk in delavcev. Večina jih je šla do konca, ostali pa so se – nekateri tudi zaradi že vzpostavljene sodne prakse – uspeli pogoditi. “Po tožbah, v katerih so bili  delavke in delavci uspešni, so se stvari delno uredile, je pa prekarizacija do takrat že močno vplivala na delovna okolja, izgubil se je skupni zanos za dobro opravljanje dela, vse močnejši je bil občutek, da je vsak zase, v lastni, specifični situaciji,,” je pojasnila Kristina Božič. 

Ujetost v dnevno dogajanje in ultimati

Navsezadnje se je za odhod po več kot petnajstih letih dela na Dnevniku odločil tudi Andraž Rožman. Zakaj? “Ugotovil sem, da bom zelo težko delal na način, kot bi si ga želel. Rad pišem reportaže, delam intervjuje. Pisanje prispevkov samo za to, da se zapolnijo strani in da so zajete vse dnevne novice, ni zame. Manjkala mi je komunikacija  z uredniki, niso izrazili želje po tem, da bi skupaj z nami, novinarji iskali naša močna področja in jih krepili. Morda bi lahko tudi jaz naredil več, ampak ko si tako dolgo v nekem mediju, veš, kakšne so razmere in kakšno je vzdušje, kaj se da in kaj ne. Svoje kreativne želje sem izživel skozi literaturo, a prepričan sem, da bi se to isto dalo uporabiti tudi v časopisu. Če bi me pri tem podpirali, bi zagrabil na polno,” je odgovoril Rožman. Dodal je, da je tu in tam sicer lahko napisal kaj dobrega: “Ampak ujetost v dnevno poročanje me je zelo omejevala”.

Kristina Božič se je po prisilnem odhodu z Dnevnika po vloženi tožbi za pripoznavo rednega delovnega razmerja redno zaposlila na Večeru, najprej za določen, potem pa za nedoločen čas. Kar se tiče svobode dela je bila na Večeru zadovoljna, ni se počutila odtujeno, cinično. Imela je občutek, da lahko dela za ljudi, ne pa za korporacijo. Tudi kar se tiče vsebin, je bil v časopisu prostor, lahko je pisala o družbeno pomembnih temah. A proti koncu je dobila nekaj namigov, da njeno delo ni najbolj zaželeno. Ko se je Večer znašel v finančnih težavah in so delavce postavili pred ultimat, da jim bodo znižali plače ali jih odpuščali, ob tem pa so začeli tudi zaklepati članke na spletni strani, da ti niso bili več prosto dostopni, se je odločila dati odpoved: “Grozno se mi je zdelo, da članka niso mogle več prebirati delavke, ki so bile pripravljene z mano govoriti, da sem ga lahko sploh napisala”.

V stiku z novinarstvom ostaja preko portala Mešanec, s pisanjem za revijo Borec in nekatere druge medije. Pravi, da v mainstream medijih ne objavlja zato, ker trenutno ne vidi prostora, kamor bi želela prispevati. “Ne želim delati karkoli samo za to, da delam za medije, preveč imam rada ta poklic. Za preživetje veliko lažje delam nekaj čisto drugega, kar nima veze z novinarstvom,” je razložila sogovornica. 

Bolje plačan za šankom kot v medijih

Za Večer je delal tudi Brdnik, a honorarno: “Na neki točki so nam za štirideset odstotkov znižali honorarje, zato sem takrat odstopil od sodelovanja. Za delo v gostilni, kjer sem kelnaril, sem bil bolje plačan kot pa za novinarsko delo, za katerega sem se šolal.” Z Večerom je imel še eno izkušnjo, in sicer so ob menjavi lastništva za nekaj časa prekinili sodelovanje z vsemi honorarci. “Dobili smo e-sporočilo in čez noč ostali brez dela. Če nimaš prihrankov, kar jih ob ubornih honorarjih v medijih običajno nimaš, začneš hektično iskati naslednjo priložnost za delo in sprejmeš delo, ki nima optimalnih pogojev, ne moreš se pogajat in sprejmeš pač zato, da lahko plačaš najemnino in položnice.” Pred epidemijo so mu na Večeru obljubljali zaposlitev, a ga potem pozneje zaradi epidemije niso mogli zaposlili. Po epidemiji so pogovore obnovili, a do zaposlitve ni prišlo. 

Dokler so bili honorarji spodobni, ga tak način dela ni motil: “Ampak to je bila zabloda. Na neki točki v življenju prideš do točke, ko bi si rad ustvaril družino in se ustalil. In zaveš se, da si deset let delal kot norec, pa si ne moreš v Mariboru privoščiti niti garaže, kaj šele stanovanja.” Najbolj ga je bolelo, ko nekateri redno zaposleni kolegi in kolegice v preteklosti niso razumeli, da na videz dober honorar pomeni bruto bruto znesek, iz katerega mora plačati še prispevke, bolniško, regres, malico, potne stroške in delovna sredstva. Zdaj, ko je večina novinarjev v prekarnem položaju, razumejo, a je marsikje že prepozno. Plače redno zaposlenih so nizke, pogoji dela slabi, varnosti ni. 

Brdnik se je po slabih izkušnjah, ko je bil preveč odvisen od dela za enega naročnika, odločil, da se v to ne bo več spuščal: “Če bom delal samo za enega, mora biti to redna zaposlitev z vsemi pravicami in primernim plačilom. Sicer pa sem prosto na trgu in iščem nove priložnosti.” Je samozaposlen v kulturi, ob novinarskem in uredniškem delu, se ukvarja še z drugimi aktivnostmi. “Takšen način dela je zelo stresen. Sicer si sam postavljam načrt, ampak sem ob tem odvisen od drugih faktorjev, zato se pogosto zgodi, da se mi obveznosti zgostijo na en teden ali mesec, potem pa norim. Veliko preklapljam med različnimi načini dela, urejam tekst, potem moram organizirati stvari, komunicirati z računovodjo. V glavi se ti hitro ustvari zmeda, ki še dodatno oteži delo,” je opisal. 

Socialna varnost ne bi smela biti nagrada

Plačani prispevki ne bi smeli biti vezani na dosežke in statuse kot so zdaj, je bil jasen Brdnik. “Socialna varnost ne bi smela biti nagrada, ampak pravica vsakega človeka. Če bi imeli to urejeno, bi imeli tudi vzvod za pogajanja, kar bi nam prihranilo veliko stresa. Uvesti bi morali tudi standarde plačila. Pogosto kot mlad novinar ne veš, kakšni so standardi in postavke in pristaneš na nižje plačilo. S tem pa prihaja do dampinga honorarjev. Ker ni standardov, uredniki in lastniki to izkoriščajo, vsak je sam odvisen od tega, kakšen honorar si bo izboril pri določenih medijih. In ta je pogosto na slovenskem trgu res uboren,” je dejal Brdnik.

Kristina Božič je poudarila, da je zelo pomembna gradnja medijskega kolektiva: “Delo sedanjih organizacij medijskih delavcev se žal prepogosto konča pri sestankovanju z delodajalcem s ciljem, da se bo to izteklo najugodneje za osebo, ki naj bi zastopala delavce. Premalo je težnje po tem in zavezanosti k temu, da bi se izboljšali pogoji za vse zaposlene”. Meni, da bi glavno vprašanje moralo biti, kaj je dobro opravljeno delo in kakšen smisel ima določen prispevek. “Zahtevati moramo dobre pogoje dela, dostojne plače ter si izboriti minimalne smernice glede vrednotenja dela. Redno zaposleni bi morali biti pozorni na zunanje sodelavce, pri čemer bi morali biti honorarci za delodajalca dražji,” je dejala sogovornica. Ključno vlogo, nadaljuje, lahko pri tem opravijo prav sindikati, ki bi morali proaktivno skrbeti, da so sodelavci in sodelavke v negotovih oblikah dela – če že obstajajo – informirani o delavskih standardih, dogovorjenih v podjetju, in najnižjem dostojnem plačilu, ki ga lahko zahtevajo za svoje delo.  

Za javno dobro

Zaradi razmer postajajo novinarji vse bolj odtujeni od svojega dela, je opozorila Božič. “Nujno potrebujemo kakovostne medijske vsebine. Odgovornost imamo do bralcev, poslušalcev in gledalcev, ne pa do projektov, evropskega denarja ali razsvetljenih lastnikov. Novinar je tukaj za ljudi. Šele potem lahko začne zares delovati demokracija,” je dejala sogovornica. 

Kvantiteta, vščečnost in klikanost so več vredne od kakovosti, poglobljenosti in tehtnosti argumentov, pogoji za raziskovalno novinarstvo so danes sovražni, ugotavlja Brdnik. “Kriv je svetovni trg in razrast portalov, kjer objavljajo polizdelke,” meni. Po njegovem se izgublja zavedanje, da je v kapitalizmu treba novinarsko delo plačati ter s tem delavcu omogočiti, da si lahko zagotovi streho nad glavo in hrano na mizi. 

Specializirano in preiskovalno novinarstvo počasi izginja, kar je problematično. Od novinarjev se pričakuje, da bodo pokrivali vse, časa za pripravo poglobljenih prispevkov je vedno manj. Andraž Rožman: “To opravičujejo s tem, da je kadra premalo, a menim, da je to le izgovor. Vodstvo časopisa ima vedno možnost drugače organizirati delo, zaposliti nove ljudi ali pa izobraziti svoj kader. Ampak marsikateremu lastniku in uredniku ni v interesu, da bi se bolj poglabljali.” Tak način dela privede do cenzure zaradi pogojev dela, ki novinarju onemogočajo, da bi se loteval družbeno pomembnih zgodb oziroma da bi se posvetil nekemu področju, ki ga zanima. Rožman opozarja, da se od novinarjev pričakuje, da bodo pri izbiri tem tržno razmišljali in da se bodo prilagajali bralcem: “Pozabljamo pa, da bi naj bilo naše vodilo pisanje v javnem interesu.” Ker so novinarji v različnih finančnih situacijah in je njihova eksistenca različno ogrožena, se tako marsikdo odpove kakšni temi ali pa namerno kaj izpusti, zapiše drugače. Problem je tudi, da uredniki danes niso več branik uredništva in novinarjev, kot so bili v preteklosti, ampak vedno bolj zastopajo interese lastnikov. “To je katastrofa za novinarstvo,” je jasen Rožman. 

Vedno več je hujskanja proti novinarjem, kar s pridom izrabljajo tudi politiki. “Novinarji so pogosto deležni pritiskov javnosti, ki so včasih res upravičeni, pogosto pa ne. Pogosto so tudi življenjsko ogroženi, sploh na vojnih območjih, v totalitarnih režimih. Tudi v navidezno demokratičnih režimih smo že videli atentate ali pa zapiranje novinarjev. Ogrožaš svoje življenje in zdravje, na koncu pa nisi niti dostojno plačan in spoštovan. Malo nor moraš biti, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo,” je dejal Brdnik. 

Medijska hiša naj bo varno zavetje

Novinarji naj bodo pri svojem delu avtonomni in neodvisni, je jasen Rožman, ki dodaja, da mora postati medijska hiša varno zavetje z dobrimi pogoji za delo. “Pomembno je ustvariti okolje, kjer novinarke in novinarji ne bodo individualizirani in fragmentirani.” Plače naj bodo dostojne, zagotovljeni naj bodo vsi potrebni pripomočki za delo, uredniki naj komunicirajo z novinarji, jih povprašajo o njihovih željah. Rožman še poudari, da ko se pogovarjamo o boju za delavske pravice, prevečkrat govorimo samo o pogojih dela, plačah, številu dni dopusta: “Ne smemo se tukaj ustaviti. Zavedati se moramo naše vloge v družbi. Delavski boj moramo včasih prestaviti iz tega, v kakšnih pogojih delamo, na to, v kaj in kako delamo.”

“Kapitalizem neprestano črpa našo presežno vrednost, vse je podrejeno diktatu dobička in to uničuje tudi novinarstvo. Ta sistem nas vodi v propad družbe in ekosistema,” razpravlja Brdnik. Krivi so tudi ljudje, ki so na pozicijah moči in te ne izkoristijo, da bi se borili za boljše pogoje dela. “Nismo krivi prekarni delavci, ki nimamo te moči, mi smo prepuščeni sami sebi. Na dolgi rok je zelo pomembno povezovanje.”  Brdnik se je zato včlanil v Sindikat za ustvarjalnost in kulturo ZASUK, podpira pa tudi Sindikat novinarjev Slovenije in meni, da bi se morali v boju za kakovostno novinarstvo in delavske pravice čim bolj združevati in solidarizirati. “Verjamem, da bo ozko usmerjen sindikalni boj, ki se ukvarja zgolj s posamičnimi segmenti delavskih pravic, prekratek, če za njim ne bo političnega načrta za skupno spremembo političnega sistema.”