Položaj medijskih delavcev, 4. del: Kolektivna pogodba skozi čas

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je četrti članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Po pogovorih z medijskimi delavci o njihovem položaju se v pričujočem prispevku lotevamo zgodovinskega pregleda vzpostavljanja nacionalne kolektivne pogodbe. Že od ustanovitve prvih novinarskih sindikatov leta 1989 in ustanovitve Sindikata novinarjev Slovenije 1990 je slednja v ospredju prizadevanj sindikata. Prvo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje so uveljavili leta 1991, a ta danes velja samo še za javno RTV. 

Zakaj nacionalna kolektivna pogodba ne velja za ostale medije? Kako se je položaj novinarjev spremenil v zadnjih tridesetih letih? Kako je nanj vplivala tranzicija? 

Odgovore smo iskali z nekdanjim glavnim tajnikom in predsednikom Sindikata novinarjev Slovenije Iztokom Jurančičem, za odziv pa prosili tudi direktorico Medijske zbornice Irmo Butina.

Razgradnja solidarnosti v imenu svobode

Materialni pogoji novinarjev pred oblikovanjem prve kolektivne pogodbe so bili boljši, imeli so približno 30 odstotkov boljše plače, kot jih imajo danes, je povedal Jurančič. “Takšni pogoji so bili dediščina drugih časov, ko so bili novinarji obravnavani kot družbeno-politični delavci. V tistih časih je bilo tudi bolj pogosto in normalizirano sodelovanje urednikov in politikov, večina urednikov je bila v partiji.” Sogovornik je pojasnil, da je bila cenzura pred tranzicijo bolj očitna: “Po obrtniški plati so bili novinarji vrhunski, svoboda izražanja je bila pa pod vprašajem.”

A po padcu družbenega proizvoda in posledično masovnega upokojevanja leta 1991 se je socialni dialog oslabil. “V imenu svobode so razgradili trg in solidarnosti. To je bilo v skladu s svobodo trga in liberalnih vrednot, ki bi jih naj družba z osamosvojitvijo posvojila,” je razložil. Novinarji so novo “svobodo” hitro izkoristili in začeli pisati bolj sproščeno. Okrepila se je novinarska avtonomija, standardi neodvisnosti se postajali vedno bolj pomembni. Urednikom politiki niso več jasno naročali vsebine poročanja, kot so to počeli prej. A ker se je sočasno začel spreminjati tudi trg, je postopno začelo prihajati do segmentacije in prekarizacije. Po letu 2002 pa se je začel položaj novinarjev vidno slabšati.

Za boljše razumevanje se vrnimo za trenutek nazaj, pred obdobjem tranzicije. Večina panog je takrat imela kolektivne pogodbe, članstvo v sindikatu in v zbornici je bilo obvezno in kolektivno. Bila je le ena Zveza sindikatov, kamor so spadali vsi delavci. “Ko je začela Jugoslavija razpadati, so novinarji vedeli, da bo prej ali slej prišlo tudi do razpada krovne sindikalne zveze, zato so preventivno ustanovili svoj sindikat in pripravili svojo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje po predlogi italijanskega novinarskega sindikata.” Ker je sistem predvideval obvezno članstvo, je bila podpisnica na strani delodajalcev Gospodarska zbornica Slovenije – Sekcija za tisk kot zastopnica delodajalcev časopisno-informativne in založniške dejavnosti, Svet RTV Slovenija in Združenje radijskih postaj Slovenije ter Sindikat novinarjev Slovenije v imenu delavcev. 

Ta pogodba je med drugim vključevala dodatke za stalno pripravljenost, rekreativni dopust, tarifno lestvico novinarskih poklicev po delovnih mestih. Vključevala je tudi sklicevanje na novinarski kodeks in Münchensko deklaracijo o dolžnostih in pravicah novinarjev, kar se zdi Jurančiču izrednega pomena. Bila je tudi edina pogodba, ki je vsebovala pravice svobodnih novinarjev, novinarjev na praksi in študentov. 

Zakaj velja samo še za RTV

Kot že omenjeno, kolektivna pogodba za poklicne novinarje danes velja samo v javnem mediju, kjer je sicer zaposlenih tretjina slovenskih novinarjev, kar po mnenju Jurančiča ni zanemarljivo. Pa vendar, zakaj ne velja v drugih slovenskih medijih? 

Leta 1998 je Gospodarska zbornica Slovenija – Združenje za tisk in medije Sindikatu novinarjev Slovenije poslala odstopno pismo, v katerem je pisalo, da GZS – Združenje za tisk kot podpisnik Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje na delodajalski strani odstopa od te kolektivne pogodbe s 1. majem 1998 in od tega dne dalje ne uresničuje več pravic in obveznosti stranke te kolektivne pogodbe med podpisniki na delodajalski strani. Sindikat odstopa ni sprejel in si je naslednjih dvajset let tudi preko sodišča prizadeval, da do tega ne bi prišlo.

Leta 2004 je Združenje za tisk in medije odklonilo podpis predloga novega aneksa h kolektivni pogodbi poklicnih novinarjev, kar je privedlo do stavke novinarjev. “Povečevala se je prekarizacija novinarjev, videlo se je, v katero smer gre trg in to smo želeli preprečiti. Po stavki smo se približno leto dni pogajali za spremembe in dopolnitve krovne poklicne pogodbe, vendar pogajanj nismo zaključili, ker so jih na delodajalski zbornični strani vodili ljudje, ki so zastopali zgolj interese radiodifuznih medijev posebnega pomena, zasebni tiskani mediji pa so bili popolnoma pasivni,” je pojasnil Jurančič.

Leta 2013 je Medijska zbornica pri GZS  v sodelovanju s časopisnimi mediji Delo, Večer in Primorske novice vložila tožbo zoper veljavnosti kolektivne pogodbe, sindikat pa je trdil, da slednja velja, ker niso odstopili po postopku. Sindikat je tožbo dobil na prvi stopnji, potem je sledila pritožba na višjo stopnjo, ki pa jo je sindikat izgubil. Zato so šli dalje v tožbo. “Vedeli smo, da bomo na koncu izgubili, a uspelo nam jo je zadržati v uporabi do leta 2017, s čimer smo si izborili prehod na podjetniške kolektivne pogodbe, ki so na določenih mestih vsebovale nekaj elementov kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. A nacionalne poklicne pogodbe na ravni zasebnega sektorja ni, kar močno otežuje pogajanja za hišne kolektivne pogodbe,” je dejal Jurančič.

Višje sodišče je v drugem krogu razsodbe odločilo, da je kolektivna pogodba za poklicne novinarje veljala do začetka maja 2009, ker je zakon o kolektivnih pogojih leta 2006, da po prehodnem obdobju treh let preneha veljavnost kolektivnih pogodb, ki so jih podpisale zbornice z obveznim članstvom. V izogib morebitnim kompromisom, ki bi jih lahko sklenila Medijska zbornica in Sindikat novinarjev Slovenije s prenovljeno krovno poklicno pogodbo, so podjetja Delo, Večer in Primorske novice oktobra 2017 tudi izstopila iz Gospodarske zbornice Slovenije. 

Ta zakon, ki je predvideval prostovoljno članstvo v kolektivnih pogajanjih, je tudi na državni močno zmanjšal moč sindikalnega gibanja in otežil kolektivno dogovarjanje, saj so bili delavci odslej prepuščeni posamičnim pogajanjem. Kot je opozoril Jurančič, je danes potencialna stavka medijskih delavcev omejena zgolj na stavkanje proti posameznim delodajalcem, ker na drugi strani na nacionalni ravni ni delodajalske organizacije proti kateri bi lahko stavkali za nacionalno pogodbo.

Sindikat trenutno nima reprezentativnega delodajalca, ki bi lahko podpisal kolektivno pogodbo na nacionalni ravni, zato Jurančič apelira na državo, ki bi lahko to zakonodajno uredila. “Za uspešno podpisano kolektivno pogodbo se bo treba organizirati, okrepiti sindikalne aktivnosti in postaviti pogoje, ki bi prisilili delodajalce v skupinska pogajanja,” je prepričan.

Da na strani delodajalcev ni interesa za vzpostavitev nacionalne kolektivne pogodbe, je potrdila tudi direktorica Medijske zbornice Irma Butina. Pojasnila je, da zbornica ni sklicatelj poklicnih kolektivnih pogodb, ampak le panožnih, torej na ravni dejavnosti. Pogajajo se tako samo s sindikati, ki zastopajo posamezne dejavnosti. Kot je dejala, medijska zbornica nima interesa sodelovati pri oblikovanju in podpisu potencialne nove kolektivne pogodbe za medijsko dejavnost. “Sicer člani ne bi sprožili sodnega postopka, s katerim je ugotovljeno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje ne velja za člane GZS,” je pripomnila. “Večina večjih časopisnih založnikov ima sklenjene podjetniške kolektivne pogodbe, v katerih urejajo pravice zaposlenih2, tako novinarjev kot ostalih delavcev,” je opozorila Butina. Po njenem mnenju to zadostuje.  

Najprej samo novinarji, zdaj pa vsi medijski delavci

Nova pogodba, ki jo pripravlja sindikat, bi zadržala elemente iz stare, ki so danes še aktualni in jih delavstvo razume kot pomembne. Ohranili bi sklicevanje na Münchensko deklaracijo in novinarski etični kodeks, opredelitev in določitev pravic samostojnih novinarjev, okrepili pa bi možnost ugovora vesti, ohranili in bolje opredelili osnovna pravila in plače. Zastavljena bi bila širše, ne bi bila omejena samo na poklicne novinarje, ampak na vse medijske delavce, saj jih zdaj pestijo enaki problemi kot novinarje, medijski sektor je precej širši in bolj povezan, bistvene so postale tehnološke spremembe.

A ne moremo mimo vprašanja, zakaj novinarji niso že v začetku vključili vseh medijskih delavcev? Jurančič odgovarja: “Imeli smo visoko reprezentativnost, okrog 70 odstotkov novinarjev je bilo članov sindikata. Novinarski poklic je bil na svoj način vodilni v medijski industriji in je zato lahko uveljavljal posebne pravice, ta ekskluziva pa je danes že preteklost, zoper kapital so nujno potrebne širše povezave in solidarnost dela.  Na RTV so se, denimo, delavci prej vključevali še v sindikate, kot sta Sindikat delavcev radiodifuzije in Sindikat kulturno-umetniških ustvarjalcev. A do delovanja obeh je Jurančič kritičen, prepričan je, da je trenutno vodstvo skrbi zgolj za gradnjo lastne kariere: “Oba sindikata sta se na primer strinjala z odpuščanji tehnoloških presežkov, kar je v nasprotju z interesom delavcev in javnosti. Sindikat radiodifuzije je tudi nasprotoval stavki na RTV in sodeluje z aktualnim vodstvom.” Samokritičen pa je tudi do delovanja novinarskega sindikata in kadrovske opremljenosti pred letom 2017: “Šele po tem letu smo se začeli odpirati tudi za druge medijske delavce. Še posebej uspešni smo postali v zadnjih letih in stavki na RTV, ko smo pridobili kar nekaj članov, ki niso novinarji. Zdaj smo reprezentativni za celo medijsko dejavnost, kar si štejemo kot pomemben dosežek.” 

Po besedah Jurančiča je eden pomembnejših dosežkov Sindikata novinarjev Slovenije priključitev Konfederaciji sindikatov javnega sektorja leta 2021. “Na podlagi razširitve na raven medijske dejavnosti se nam je povečalo članstvo, vložili smo zahtevo po reprezentativnosti na ravni dejavnosti in jo tudi dobili. Zdaj imamo pravni okvir, da lahko zastopamo člane tudi izven poklica novinarjev,” je dejal.

Kakšne koristi bi imeli delodajalci od kolektivne pogodbe

Jurančiča smo vprašali, zakaj bi moralo biti tudi delodajalcem v interesu imeti veljavno nacionalno poklicno pogodbo. Opozoril je, da bi se tudi njim splačalo imeti opredeljene elemente kraje avtorskih pravic, ki se dogajajo vsakodnevno s klipingom in spletnimi mediji, saj gre za denar, ki je nereguliran. Za delodajalce so po njegovem problematične tudi dampinške cene na trgu dela. Tudi zelo različna plačila za novinarsko delo jim ne bi smela biti v interesu, spoštovanje poklicnih standardov kakovosti in poklicne etike je podlaga kredibilnosti medijev, ki je v interesu delavcev in delodajalcev. 

“Kolektivna pogodba regulira tudi odpravljanje tehnoloških viškov. Ko je prišlo do odpuščanj na Delu smo na sodišču dokazali, da niso bila izvedena skladno z zakonom. Ne vem, če je delodajalcem v interesu to, da nimajo socialnega mira v podjetju in da so stalno soočeni s pravdanjem na sodiščih za mnogo individualnih tožb,” je razpravljal. Medij bi moral nadzirati državo in kapital, informirati, podajati različna stališča, česar robotizacija ne more nadomestiti. A s stalno težnjo k zmanjševanju števila zaposlenih bo na neki točki zmanjkalo novinarjev, ki lahko opravljali svoje poslanstvo. Kot primer dobre prakse socialnega dialoga, ko je vodstvo ves čas v navezi s sindikatom, je izpostavil Slovensko tiskovno agencijo.

O tem, kako kolektivna pogodba deluje v STA v primerjavi z drugimi mediji, bomo pisali v naslednjem članku. 

***

Prvi trije članki so na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Položaj medijskih delavcev, 3. del: “Dvigujemo nivo, a nas imajo za strošek”