Predlog medijskega zakona ponekod sicer popravlja obstoječega, toda v njem pogrešamo rešitve za novinarstvo

Stališče Sindikata novinarjev Slovenije, druga obravnava predloga Zakona o medijih na Odboru DZ za kulturo, 8. april 2025

Več kot leto dni je v obravnavi novi predlog medijskega zakona, s katerim predlagatelj med drugim napoveduje krepitev uredniške in novinarske avtonomije ter finančno podporo časopisom. Toda tudi v tem času so časopisi ostali brez kar nekaj novinarjev in drugih medijskih delavcev, nedavno smo na novinarski konferenci, s katerih navadno poročamo o drugih, novinarji poročali o sebi. Odpustili so štiri novinarje Večera, do konca leta še vsaj tri, na Delu so odpovedali pogodbo štirim, vsaj takšno število je bilo tistih, ki so bili predčasno poslani v pokoj. Vodstvo Večera je ob tem hkrati napovedalo občutne spremembe, in sicer bo po novem jasno definiralo uredniško politiko in nad njo izvajalo nadzor, komur to ne paše, pa da lahko gre. Zakaj to razlagamo? Ker je z vidika krovnega medijskega zakona vprašanje, kaj lahko uredništvo oz. novinarji in drugi medijski delavci v takih primerih naredijo, kakšna orodja in vzvode imajo na voljo, da se takšnemu početju zoperstavijo in s tem varujejo to, kar jim je pri njihovem delu – kot je pokazala naša raziskava – najbolj pomembno, in to je odgovornost do javnosti?

Medtem ko tudi ta predlog zakona med javni interes na področju medijev, ki naj bi ga država krepila skozi financiranje iz državnega proračuna, zapiše »uredniško in novinarsko avtonomijo ter neodvisnost medijev« in »spodbujanje samoregulacije v medijih«, pa iz nadaljnjih določb pod poglavjem »Finančna podpora medijem« to ne izhaja. Sheme so sicer v primerjavi s prvim predlogom bolj jasno definirane, a še vedno predstavljajo pogoji in kriteriji nabor neobvezujočih možnosti, ki jih vlada z uredbo lahko določi, lahko pa tudi ne, in to velja tudi v primeru sofinanciranja stroškov plač novinarjev (tudi ni jasno, kaj to sploh pomeni v praksi). Čeprav koalicija z dopolnili predlaga dopolnitev, da so finančne podpore večletne, še vedno ostaja vprašanje, ali bo država kot skrbnik javne koristi in javnega interesa s tem pomagala lastnikom ali pa vlagala v novinarstvo.  Pri posegih v medijske delodajalce tako pogosto citirani 74. člen ustave, ki govori o svobodni gospodarski pobudi, ima še dve alineji, ena od njih pravi, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. In v sindikatu zagovarjamo stališče, da je novinarstvo javna korist, zato je regulacija potrebna.

Pri tem je zanimivo, da koalicija z dopolnili predlaga črtanje dveh alinej – meril, in sicer »zagotavljanje visoke stopnje pravne zaščite in socialne varnosti za zaposlene kot tudi pogodbene novinarje in druge delavce v medijih« in »ureditev pravic in obveznosti novinarjev s kolektivno pogodbo«. Na to je v svojem mnenju sicer opozorila zakonodajno-pravna služba DZ, toda črtanja ni predlagala, zapisala je le, da morajo biti merila oblikovana tako, da prijavitelju omogočajo vpliv na doseženo število točk. Tako pa je edina omemba kolektivne pogodbe, ki bi okrepila delavske pravice novinarjev in drugih delavcev v medijih, v predlogu dopolnil koalicije črtana iz zakona.

5. člen predloga zakona sicer opredeljuje uredniško in novinarsko avtonomijo, predlagatelj v obrazložitvi zapiše, da ohranja vse v obstoječem zakonu o medijih določene institute avtonomije, toda ni povsem tako. Medtem ko ostaja avtonomija omejena s programsko zasnovo medija in temeljnim aktom izdajatelja, pa v predlogu zakona ni obveznosti izdajatelja, da ju sprejme, hkrati je črtana tudi obveznost, da mora pred spremembo programske zasnove pridobiti vsaj mnenje uredništva, kot to velja zdaj. In čeprav predlagatelj v obrazložitvi predloga zakona zapiše, da v njem določa nekaj »dodatnih ukrepov« za povečanje avtonomije novinarjev, pri čemer navaja, da ima novinar pravico zavrniti prispevek, ki ni v skladu s kodeksom ali pa da se novinarju zaradi izražanja mnenj in stališč ne sme odpovedati delovnega razmerja, se sprašujemo, kako si novinarji v praksi lahko s tem pomagajo, denimo, v primeru, ko je uradni razlog odpovedi pogodbe »poslovni razlog«?

V sindikatu vztrajamo, da bi morala država skozi financiranje javnega interesa na področju medijev v prvi vrsti spodbujati profesionalno novinarsko delo ter uredniško in novinarsko avtonomijo, lokalno in regionalno novinarstvo, v okviru kriterijev pa tudi medijsko zadružništvo in notranje odkupe ter skupnostne medije.

Glede medijske koncentracije: medijski trg v Sloveniji je že koncentriran, poročilo o medijski pluralnosti za Slovenijo poudarja visoko tveganje za medijsko pluralnost, a predlog zakona po naši oceni ne ponuja rešitev za takšno obstoječe stanje. Predlog namreč predvideva priglasitev koncentracije Akosu oziroma po novem AVK »pred začetkom njenega izvrševanja« oziroma najpozneje v 30 dneh od tega.

Hkrati je z vidika koncentracije zanimivo tudi črtanje zdaj veljavne (čeprav v praksi zlorabljene) hkratne prepovedi izdajanja splošnoinformativnega tiskanega dnevnika ter radijskega in televizijskega programa, predlagatelj zakona tega črtanja tudi ne pojasni. Prav tako je nenavaden 48. člen predloga zakona, ki bi po novem dovoljeval povezovanje lokalnih in regionalnih radijskih in televizijskih programov posebnega pomena v mreže. Po sedanjem zakonu je takšno povezovanje za programe posebnega pomena prepovedano, je pa v praksi do tega že prišlo, toda to še ne pomeni, da je to treba legalizirati. Medtem ko predlagatelj v obrazložitvi tu piše o ekonomski vzdržnosti, ugotavljamo, da lokalne radijske postaje, ki so se povezale v mreže, združujejo uredništva in se tako zmanjšujejo, izgubljajo svojo samostojnost, kar vpliva na pravico do obveščenosti v lokalnih okoljih, kar pa naj bi bil v prvi vrsti razlog, da imamo status posebnega pomena.

Čeprav predlagatelj v oceni stanja k predlogu zakona v večji meri pravilno povzema slabo stanje v medijih pri nas, pa iz besedila predloga zakona po naši oceni niso razvidni ukrepi in pogoji, ki bi v to odločno posegli. V Sindikatu novinarjev Slovenije zato vztrajamo na stališču, ki smo ga podali januarja lani ob prvem osnutku besedila: da predlog zakona ponekod sicer popravlja obstoječi zakon, toda v njem pogrešamo napredne in odločne rešitve za novinarstvo. Jasno sicer je, da zgolj sprememba medijskega zakona za to ne bo dovolj, toda če kot družba stojimo na stališču, da ni delujoče demokracije brez delujočega novinarstva, mora to iz medijskega zakona izhajati.