Pod krinko razbremenitve državljank in državljanov se skriva podreditev javne radiotelevizije

Proti razkroju javne radiotelevizije

Ko je ustavno sodišče pred časom omogočilo izvajanje novele zakona o RTV, smo v novinarskih sindikatih poudarili, da njegova odločitev pomeni začetek depolitizacije RTV Slovenija in uveljavitve volje ljudstva, izražene na tedanjem referendumu. Bili smo blizu temu, da radiotelevizijo izvzamemo iz dnevnopolitičnih obračunov. Toda predlog sedanje vladajoče koalicije pomeni korak v povsem nasprotno smer – s tem, ko bi RTV postala proračunska postavka, to pomeni njeno politično odvisnost.

Sedanji model financiranja ni popoln. Novinarski sindikati smo že ob zadnji spremembi novele zakona o RTV opozarjali, da novela še vedno ne zagotavlja zadostnega in stabilnega financiranja javne RTV, zahtevali smo sistemsko usklajevanje prispevka z inflacijo, saj je zavod samo zaradi neusklajevanj od leta 2012 izgubil skoraj deset milijonov evrov. Toda zamenjava prispevka s proračunskim financiranjem ni rešitev, temveč predstavlja temeljni vzvod pritiska na institucionalno in uredniško avtonomijo. Pod krinko razbremenitve državljank in državljanov se v resnici skriva podreditev radiotelevizije.

Državljani in državljanke so novembra 2022 na referendumu prepričljivo glasovali za depolitizacijo javnega medija. Predlagatelj zdajšnje ukinitve prispevka, predsednik državnega zbora, je v torkovi razpravi v državnem zboru dejal, da pri vprašanju ukinitve RTV prispevka ne gre za kompleksno ustavnopravno vprašanje, temveč enostavno vprašanje: »ali naj ljudje še naprej plačujejo obvezen RTV prispevek, ne glede na to, ali program RTV Slovenija sploh gledajo, spremljajo, uporabljajo«. Drugi predstavniki vladajoče koalicije so na seji Odbora za kulturo v ponedeljek poudarjali, češ da RTV ne ukinjajo, saj da bodo denar zanjo zagotovili v državnem proračunu. Toda za izrečenim se skriva resnična namera – gre za politično potezo, s katero si želi aktualna politična oblast podrediti osrednjo medijsko in kulturno institucijo v državi.

Kaj se lahko zgodi pri proračunskem financiranju medijev, je namreč pred leti, ko je vlado prav tako vodila SDS, pokazala izkušnja Slovenske tiskovne agencije. Ta je bila več mesecev brez financiranja javne službe, s prostovoljnimi prispevki pa so jo reševali državljanke in državljani. V istem mandatu si je takratna politična oblast poskušala podrediti tudi RTV, in sicer preko vzvodov upravljanja in vodenja, kar je privedlo do dve leti trajajoče stavke delavk in delavcev na RTV, ki jo je vodila Koordinacija novinarskih sindikatov RTVS. Naša prva stavkovna zahteva je bila institucionalna neodvisnost ter novinarska in uredniška avtonomija. Upravljanje in vodenje RTV se je pozneje z novelo zakona o RTV spremenilo, zato je sedaj za politično podreditev javne radiotelevizije treba poseči v njeno (javno) financiranje.

Kot opozarjajo strokovnjaki, zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in ne nazadnje tudi tri odločbe Ustavnega sodišča, pa so s predlogom ukinitve RTV prispevka ogrožene tri ustavne pravice hkrati:

Pravica javnosti do obveščenosti.Ustava vsem državljankam in državljanom zagotavlja pravico do dostopa do informacij javnega pomena. Javni medij, katerega preživetje je iz leta v leto odvisno od proračunskega razpoloženja vladajoče večine, te pravice ne more jamčiti. Kdor odloča o denarju, prej ali slej začne odločati tudi o tem, katere informacije in vsebine pridejo do javnosti in katere ne.

Svoboda izražanja in uredniška avtonomija. Ustava varuje svobodo novinarskega dela pred posegi oblasti. Finančna odvisnost od letnega proračunskega postopka je posreden, a enako učinkovit način, kako to svobodo izničiti – ni treba cenzurirati novinarja, če mu lahko vsako leto zmanjšaš sredstva za delo.

Pravica do demokratične odločitve.Vzpostavitev sedanjega sistema je bil izraz volje ljudstva, izražene na referendumu. Predlog, ki bi to ureditev razgradil skozi zadnja vrata – brez širše družbene razprave – pomeni obvod in ignoranco demokratične volje, ki je bila že enkrat jasno izražena. Aktualno referendumsko vprašanje, ali naj se ukine RTV-prispevek, je namreč vsaj zavajajoče.

Če bi se RTV Slovenija po ukinitvi RTV-prispevka financirala iz državnega proračuna, strošek za prebivalstvo ne bi izginil, temveč bi se spremenil način njegovega financiranja. Pomembno je, da RTV-prispevka ne plačujejo le gospodinjstva, temveč po 32. členu ZRTVS-1 tudi gospodarski subjekti in druge pravne osebe, pri katerih je obveznost lahko bistveno višja. Z ukinitvijo prispevka bi bili ti neposredne obveznosti razbremenjeni, izpad prihodkov pa bi se prenesel na državni proračun. Zato vprašanje ni le mesečni znesek 14,02 evra za gospodinjstvo, temveč kdo bi po spremembi dejansko nosil breme financiranja RTV Slovenija in kdo bi imel od ukinitve največjo neposredno finančno korist.

Kaj bi dejansko pomenila ukinitev javne dajatve, kot je RTV-prispevek, je leta 1998 ugotavljalo ustavno sodišče. V sodbi s prvopodpisanim Lovrom Šturmom ustavno sodišče pravzaprav odgovarja tudi na današnje pomisleke zagovornikov ukinitve prispevka.

Obveznost plačevanja RTV (tedaj še imenovane) naročnine, je zapisalo, izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega radia in televizije. »S tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, je javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati z naložitvijo plačila RTV naročnine je lahko omejil financiranje z oglaševanjem, sponzoriranjem in podobnim. Tako je ponudbo nacionalnega programa deloma izločil tudi iz pravil trga. Z določitvijo RTV naročnine je torej zakonodajalec zagotovil javnemu zavodu avtonomijo, potrebno za uresničitev njegovih nalog, in hkrati stalen ter predvidljiv vir financiranja.«

Nadalje ustavno sodišče tudi opozori, da financiranje iz državnega proračuna tudi ni enako financiranju z naročnino. »Tveganje, da bo nacionalni RTV program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, bi bilo namreč pri proračunskem financiranju večje. Prav tako ni utemeljen očitek, da bi morali imeti imetniki RTV sprejemnikov možnost, da sami izberejo, komu bodo plačali naročnino. Kot javno RTV ustanovo je zakonodajalec ustanovil le RTV Slovenija in je zato lahko določil, da so sredstva, zbrana z RTV naročnino, namenjena le za njeno financiranje. (…) Izpodbijani poseg v ustavno pravico je denarna obveznost, pobudniki pa ne zatrjujejo niti ni očitno, da bi bistveno zmanjševala povprečne dohodke gospodinjstva. Naložitev plačila RTV naročnine je po navedenem dopusten poseg v splošno svobodo ravnanja, zagotovljeno v 35. členu Ustave«.

Evropski akt o svobodi medijev (EMFA) državam članicam med drugim nalaga, da morajo imeti ponudniki javnih medijskih storitev »ustrezna, vzdržna in predvidljiva finančna sredstva, ki ustrezajo izpolnjevanju in zmogljivosti za razvoj v okviru njihovih nalog javne službe. Ta finančna sredstva so tolikšna, da je zagotovljena uredniška neodvisnost ponudnikov javnih medijskih storitev«. Hkrati EMFA državam članicam nalaga tudi, da zagotovijo, »da so ponudniki javnih medijskih storitev uredniško in funkcionalno neodvisni ter svojemu občinstvu nepristransko zagotavljajo raznovrstne informacije in mnenja v skladu s svojo nalogo javne službe«.

Evropski komisar za pravosodje je prejšnji mesec na vprašanje Slovenske tiskovne agencije o razpravah glede ukinitve RTV-prispevka v Sloveniji odgovoril, da odločitve o modelu financiranja sicer sprejemajo države članice same, vendar mora vsaka reforma zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost, zaščititi uredniško neodvisnost ter ohraniti zmožnost vlaganja v kakovostno novinarstvo in vsebino v javnem interesu – kar zahteva 5. člen evropskega akta o svobodi medijev.

Evropska radiodifuzna mreža EBU je izrazila zaskrbljenost glede prehoda s prispevka na neposredno proračunsko financiranje, saj to lahko ustvari finančno odvisnost od političnega odločanja zaradi znižane ravni sredstev, omejene indeksacije in odsotnosti neodvisnega nadzora. EBU je ob slovenski razpravi poudarila, da univerzalne rešitve ni in da mora reformni proces potekati skozi odprto javno razpravo z RTV Slovenija, civilno družbo in drugimi deležniki, ne pa biti vsiljen od zgoraj; zveza v svojih poročilih hkrati ugotavlja, da RTV prispevek ostaja temelj financiranja javnih medijev v Evropi. Tudi številne raziskave modelov financiranja javnih radiotelevizij po Evropi kažejo, da so tisti, ki temeljijo na prispevku kot obliki javne dajatve, eden ključnih mehanizmov institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti.

Predlog ukinitve RTV prispevka, pozivi k racionalizaciji in znižanju števila zaposlenih za četrtino (kar pobudniki ukinitve RTV prispevka zapišejo v obrazložitvi) bi pomenili dodatno kadrovsko in programsko siromašenje ter povsem jasen odmik od ideje javne radiotelevizije. In temu bi zato morali vsi reči ne – oziroma vsi tisti, ki želimo živeti v demokratični družbi. Neodvisni in avtonomni javni mediji z delujočim novinarstvom so namreč njen predpogoj.

Koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija

Sindikat novinarjev Slovenije