ZA nacionalno kolektivno pogodbo

Poročilo s 1. sindikalne delavnice: Izkušnje novinarskih kolegov iz tujine

Delavnico Izkušnje novinarskih kolegov iz tujine smo organizirali 30. marca 2022 v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Je prva izmed 4 delavnic v okviru projekta, ki smo ga pridobili na razpisu Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC) in je v prvi vrsti namenjen krepitvi kolektivnih pogajanj. Na delavnico smo povabili tri sindikalne predstavnike iz tujine, ki so predstavili svoje izkušnje sindikalnega organiziranja, socialnega dialoga ter kolektivnega urejanja pravic novinarjev, novinark in medijskih delavcev, delavk, in sicer Sallo Nazarenko iz Sindikata novinarjev Finske (Suomen Journalistiliitto, Finlands Journalist Förbund), Majo Sever, predsednico Sindikata novinarjev Hrvaške in Davida Ayrtona iz britanskega Nacionalnega sindikata novinarjev.

Sindikat novinarjev Finske

Salla Nazarenko, dolgoletna poročevalka iz tujine, ki dela kot svobodnjakinja in je sindikalna specialistka za mednarodne zadeve, nam je predstavila delovanje Sindikata novinarjev Finske. Ustanovljen je bil l. 1921, ima 13.800 članov in članic delujočih v medijskem sektorju. V sindikatu nudijo informacije, pravne nasvete, podporo, izobraževanja … Za kolektivna pogajanja skrbijo od l. 1946. Letos se denimo borijo za 7 kolektivnih pogodb. Predstavljajo velik del medijske krajine, a zaznavajo majhen upad. Pri svojih članih nenehno preverjajo, če so zadovoljni z delom sindikata, soočajo pa se tudi z izzivom, kako v sindikat vključiti čim več mladih. Skandinavske države imajo za sindikalna gibanja ugodno podlago, saj imajo zakonodajno in kulturno okolje, ki podpira kolektivna dogovarjanja.

Glavna naloga njihovega sindikata je izboljšanje finančnega in poklicnega položaja ter delovnih pogojev svojih članov, ne glede na to, v kakšnih oblikah zaposlitve delajo ljudje.

Zagovorniška funkcija sindikata se osredotoča na kolektivna pogajanja in zagovarjanje pravic članov na delovnem mestu in na individualnem nivoju.

Najbolj pomembna naloga sindikata je pridobivanje (in vzdrževanja) članstva.

V praksi pa je pomembno: Poznavanje svoje družbe, posla medijskega sektorja in svoje ciljne skupine. Kaj je glavni problem tvoje ciljne skupine na praktičnem nivoju in kako lahko pomagaš? Neprestano sprašuj, kaj ljudje rabijo, in govori o tem v javnosti. Če hoče sindikat uspešno opravljati svoje naloge, morajo člani in članice poznati svoje pravice in imeti učinkovit organizacijski okvir. Za to pa je potrebna tudi zakonodaja, ki podpira kolektivno pogajanje in delavske pravice.

Salla Nazarenko je predstavila proces kolektivnega pogajanja njihovega sindikata. Faza priprave zajema: določitev dela in časovnico, določitev nasprotne pogajalske strani, poznavanje aktualnega finančnega okvira medijskega sektorja, aktualne zakonodaje, določitev jasnih ciljev pogajanj – kaj člani hočejo/potrebujejo. Sledijo pogajanja, ko imamo dogovore sklenjene, se pripravi dokumentacija in zaveze, informira ciljna skupina in nadaljuje spremljanje. Pomembno je, da se delodajalcu predstavijo prednosti kolektivne pogodbe. Pogajanja so zahtevno delo, zahtevajo veščine in čas, podjetja pa se morajo osredotočati na svoj posel. Kolektivna pogodba določa minimalne standarde. Na to podlago lahko podjetje doda, kar želi. Dogovor doprinese k psihološki varnosti, ki je po raziskavah glavni dejavnik uspeha visoko zmogljivih kolektivov.

Včasih je potrebna grožnja in moraš biti pripravljen tudi na stavko. Če začneš stavko, pa moraš vedeti, kako se vrniti nazaj k delu.

Sindikat novinarjev Hrvaške

Maja Sever nam je predstavila delovanje Sindikata novinarjev Hrvaške, ki je bil ustanovljen v začetku 90ih let prejšnjega stoletja. Takrat je bila večina aktivnosti osredotočena na varovaje obstoječih pravic delavcev. Zdelo se je, da je  bila v 90ih zaščita boljša, kot je zdaj. Leta 2008 je nastopila prva kriza. Pred krizo so po medijih imeli 11 kolektivnih pogodb, med krizo so se soočili z velikim pritiskom nanje, danes pa imajo samo 2 močni kolektivni pogodbi v javnem sektorju. Sindikat ima okrog 2000 članov in članic, močni so v boju za delavske pogodbe, a niso tako močni pri kolektivnih pogajanjih. Situacija je težka posebej pri zasebnih medijih.

Ves čas, kot pove Maja Sever, razmišljajo kako biti bolj aktivni. Glavni namen je zaščita novinarjev, kolektivna pogajanja, a poskušajo delovati tudi na drugih ravneh. Organizirajo delavnice, odprte debate, recimo o nadlegovanju, razvijanju novih veščin, izobraževanju, o pridobivanju EU projektov. Poskušajo odpreti sindikat za nove stvari, vključevati ljudi v nove aktivnosti. Pomembno je biti proaktiven, odprt do članov, novinarjev, drugih delavcev, zaposlovalcev. O svojih aktivnostih ves čas sproti informirajo. Danes je zelo pomembno pokazati ljudem, da so del sindikalnih aktivnosti, hočejo vedeti in hočejo biti vključeni. Odprtost, poštenost, transparentnost so njihova vodila. Predsednica nikoli ne skriva ničesar, zaupajo ji, da nikoli ne bo imela skritih dogovorov z upravo. Kot je povedala Maja Sever, so bili začetki njenega sindikalnega delovanja skromni in preprosti: FB skupina članov, ki jih je zdaj  800, letaki po dvigalu, na hodniku. Potem so ljudje prišli na sestanek in so se pogovarjali o kolektivni pogodbi. Začneš z malim, potem se nadgrajuje, ljudje opazijo aktivnost. »Opazujem, zahtevam in ljudje hočejo biti udeleženi.« Veliko se ukvarjajo s tem, kako pritegniti mlade kolege.

Srečujejo se s problemom svobodnjakov. Hrvaška je majhen trg, svobodnjaki ne morejo zaslužiti za preživetje. Tak model deluje na velikih medijskih trgih. Kljub temu pa je vse več svobodnjakov, ker je to ceneje za medijske hiše. Imajo problem z medijsko regulacijo, saj njihov zakon o delovnih razmerjih ne vključuje svobodnjakov. Trenutno se pogovarjajo z ljudmi iz avdiovizualnega sektorja, da bi se združili v boju za pravice svobodnjakov. Pripravlja se nov medijski zakon, tudi tu bi radi vključili regulacijo glede svobodnjakov.

Nacionalni sindikat novinarjev (Velika Britanija in Irska)

David Ayrton, organizator senior britanskega Nacionalnega sindikata novinarjev, se je v svoji predstavitvi osredotočil na britansko izkušnjo uveljavljanja sindikalne organiziranosti znotraj določenega podjetja/delovnega okolja.

Kako doseči, da delodajalec prepozna pomembnost sindikalnega gibanja in kolektivnega pogajanja z namenom zagotavljanja vsaj minimalnih standardov – plače, delavnika, dopusta?

»Ni ene same poti za doseganje tega,« je opozoril Ayrton. Vsak primer je specifičen in zahteva prilagoditev strategije in taktike. Izpostavil je 3 faze razvijanja kolektivne kulture.

Raziskovalna faza pred nas postavi vprašanje: Zakaj bi novinarji, uredniki v določenem okolju želeli sindikalno organiziranost? Kakšna je njihova motivacija? To je za nas sindikaliste pomembno, saj ne smemo vsiljevati svojih preferenc, treba je identificirati potrebe ljudi, to jih potem motivira za združevanje. Daš podporo, strukturo, smernice, potem ljudje razvijejo svoj način povezovanja.

Naslednje vprašanje: V kolikšni meri je zaposlovalec odporen na sindikalno organiziranost? Glede zaposlovalčevega odziva na naše organiziranje so navadno najboljši vir informacij zaposleni sami. Če se pričakuje sovražnost zaposlovalca, potem je treba razmisliti o »prostoru«, znotraj katerega se lahko organiziramo. Sovražna nastrojenost ni nujno vedno slaba stvar, saj lahko utrjuje vrednote našega sindikalnega združevanja. V primeru, da zaposlovalec ni sovražen, pa se nam odprejo možnosti za izvajanje naših sindikalnih aktivnosti, denimo uporabe prostorov in komunikacijskega sistema delodajalca. Pomanjkanje sovražnosti ni nujno vedno dobra stvar, saj lahko ošibi pomembnost sindikalnega združevanja v očeh zaposlenih.

V raziskovalni fazi je pomembno tudi spoznati, kakšen je zakonski/politični okvir znotraj katerega delujemo. Zakonski okviri za priznavanje pomembnosti sindikalnega gibanja se razlikujejo po državah. Pomembno je, do kakšne mere nas bo politika podpirala, nasprotovala, ali bo nevtralna, kako se bodo odzivale lokalne oblasti.

Sledi faza strategije in taktike, ki se ji posvetimo, ko je vzpostavljena podlaga za skupno delovanje. David Ayrton je opozoril pred pogosto napako: ne odlagajte na stran vprašanj in tematik, ki so osnova našega povezovanja do takrat, ko je sindikalno delovanje že prepoznano. Ravno to je tisto, kar nas opolnomoči.  Proces opolnomočenja začnemo na podlagi različnih metod, odvisnih od specifičnih okoliščin. Lahko gre za pritožbeni pristop. Izpostavimo določen problem in vzpodbudimo kolektivno pritožbo. Tak pristop ima podlago v britanski zakonodaji. Če pristop nima podlage v zakonodaji, to ni možna strategija. Če imamo problem sovražnega delodajalca, bodo zaposleni oklevali pred izpostavljanjem svojega imena na peticijah, pritožbah. Potem moramo najti druge poti za pritisk in oblikovanje skupne identifikacije. Možen je tudi zdravstveno-varstveni pristop, ki se naslanja na pravila zdravja in varstva pri delu za ustvarjanje prostora za sindikalno delovanje.

V zaključni fazi, ko je pomembnost sindikalnega delovanja prepoznana, imamo dogovor. A to je le sredstvo do cilja. Strategija mora biti nadaljnje organiziranje, kar vključuje tudi upravljanje s prevelikimi pričakovanji. Razviti je treba nove aktivnosti in utrjevati sindikalno povezanost.

Zanimalo nas je, kaj sindikalni kolegi iz tujine menijo o specifiki slovenskega trga. Je bolje imeti eno ali več kolektivnih pogodb glede na to, kako majhen medijski trg imamo? Kot je ocenila Maja Sever, je kolektivna pogodba po posameznih hišah boljša kot nacionalna, saj rešuješ specifične težave. Vendar je za majhne trge najboljša kombinacija obojega – nacionalna pogodba, kjer so dogovorjene osnove in pogodbe po posameznih hišah. David Ayrton pa je opozoril predvsem na pomembnost vključevanja svobodnjakov v vsa kolektivna pogajanja, za njih je nevarno, če so izključeni.

Povzela: L. J. Š.

*****

Delavnice nastajajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe, ki ga sofinancirata Evropsko združenje novinarjev (EFJ) in Evropska konfederacija sindikatov (ETUC) ob pomoči Evropske komisije.

Poročilo z 2. sindikalne delavnice, ki smo jo v Sindikatu novinarjev Slovenije organizirali skupaj s Centrom za družbeno raziskovanje.

Foto: Alenka Potočnik

Širši družbeni trendi vodijo v vse slabše pogoje za kakovostno delo novinarjev, zato je nujna krepitev povezanosti z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju sindikalizma. Povezali smo se s Centrom za družbeno raziskovanje (Cedra), ki je med drugim član sindikalne zveze UNI Global. Trije predstavniki Cedre, Andraž Mali, Taj Zavodnik in Gregor Kašman, so bili gostje naše 2. sindikalne delavnice 23. junija 2022 z osrednjim vprašanjem, kako se organizirati za boljše delovne pogoje in boljše novinarstvo.

V Cedri deluje okrog 40 aktivistov različnih generacij, ki gradijo gibanje, sodelujejo z različnimi delovnimi kolektivi in krepijo delavsko moč za družbene spremembe. Sodelujejo s tremi panožnimi sindikati: Sindikatom delavcev trgovine, sindikatom SVIZ in Sindikatom zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Rosa Luxemburg Stiftung in UNI global pa sta njihova podpornika, financerja. V zadnjih letih so pomagali ustanoviti štiri sindikate.

»S Sindikatom Lidl, s katerim res temeljito, vsakodnevno delamo, kjer lahko svoje pristope, tudi nove tipe organiziranja preizkušamo,« je poudaril Andraž Mali. Sodelujejo tudi s Sindikatom Tuš, Sindikatom osebne asistence in Sindikatom Hemodialize.

Iz opisovanja Cedrinih pristopov dela je bilo že na začetku razvidno, da temeljijo na močni teoretski podlagi in je njihova podpora delavcem v različnih panogah zelo strukturirana.

Moč v boju proti kapitalu

»Kakšne so naše moči v boju proti kapitalu?« so osnovno vprašanje sindikalnega boja naslovili predstavniki Cedre.

Glede na to, da je delavstvo znotraj kapitalizma v različnih položajih, na različnih delovnih mestih, z različnimi znanji, mora biti strategija sindikalnega organiziranja temu primerno prilagojena. Kaj lahko človek uporabi, moč, ki jo ima sam, kje pa potrebuje solidarnostno podporo? Osnovna moč je strukturna, odvisna od pogajalskega načina na delovnem mestu in na trgu delovne sile. Nekateri sektorji s stavko bolj ohromijo družbeno delovanje in lahko povzročijo večji pritisk. Če te moči s stavko ni, je treba uporabljati druge metode boja.  Delavec je vedno podrejen kapitalu, zato je pomembno, da se povezuje v organizacije.

»A združevalna moč ni dovolj,« je poudaril Andraž Mali, »ključna je predvsem organizacijska moč. Zmožnost sindikata, združenih delavcev za akcijo.«

Kot enega izmed ključnih problemov je izpostavil, da sindikati premalo povezujejo delavce in delavke, ponekod se člani sploh ne poznajo in posledično težko podpirajo drug drugega. Cedra se osredotoča predvsem na povezovanje in na to, kako krepiti organizacijsko moč, pri čemer uporablja že stoletja stare in preizkušene sindikalne metode.

Nadalje je tu institucionalna moč, to je predvsem zakonodaja, ustava, kolektivne pogodbe, kar so že izborjene pravice, ki jih lahko uporabimo v boju. Gre pa za podrejeno moč, saj kapital in država ves čas pritiskata nanjo, jo šibita, zato se je nujno boriti za ohranjanje teh standardov.

Pomembna, še posebej za novinarje, je tudi širša družbena moč, izhaja iz solidarnosti in koalicij, ki jih gradimo. Tu je Andraž Mali podelil izkušnjo sodelovanja s Sindikatom Lidl.

»Sindikat Lidl bi zelo težko preživel, ko se je ustanovil. Napad s strani vodstva je bil intenziven, odpustili so predsednico, vsakega člana so vabili v pisarno in ga maltretirali. Skratka pritisk je bil zelo velik. Tako se je morala angažirati širša koalicija gibanj sindikatov, ki so jih podprli, pošiljali pisma podpore in sodelovali pri tem, da je ta sindikat preživel.« Naslednja je diskurzivna moč, ki se kaže kot podpora v javnosti skozi kampanje in obveščanje, informiranje.

Foto: Alenka Potočnik

Kako se čim bolje organizirati za podporo delavstvu

»Takoj na začetku,« je besedo prevzel predstavnik Cedre Taj Zavodnik, »je treba preveriti, kakšna je skupina delavcev, s čim se sooča, v kakšnem položaju je, kaj naj krepimo.«

Predstavil je različna sindikalna orodja.

Prepoznavanje organskih vodij, ki imajo vpliv in spoštovanje ostalih. Najdemo jih s pomočjo intervjujev, pogovorov. Povabimo jih v sindikat, oni potem za sabo potegnejo še ostale.

Zelo pomembna osnovna metoda je mapiranje.

Mapiramo lahko zelo različna področja:  probleme, sodelavce, ideje … Nadalje lahko za preizkušanje svoje akcijske moči, delovanja, uporabljamo strukturne teste. Ena izmed osnovnih metod sindikalnega delovanja je tudi individualno delo, pogovori ena na ena.

»Pri krepitvi moči sindikatov je bila metoda individualnega svetovanja zelo pomembna,» je poudaril Zavodnik. Tudi pravna pomoč je pomembna, a mora biti podrejena organiziranju, da ne postane sindikalno delovanje samo servisiranje.

Prvi svojem delu predstavniki Cedre opažajo, da postajajo socialni dialog in kolektivna pogajanja vse bolj rutinska in vse manj vključujoča. Lahko se pogaja samo predsednik v neki ožji ekipi, a je dobro, da se vključuje čim več zaposlenih z vseh oddelkov. Potem so vsi pripravljani stati za tem in se boriti.

V nadaljevanju so predstavniki Cedre kot pomembne metode izpostavili še gradnjo koalicij in povezovanje z drugimi sindikati, vpliv na strankarsko politiko, mobilizacijo (protesti, kampanje, medijske akcije), nazadnje pa je tu kot najmočnejše orodje stavka.

Na splošno se razmere v Evropi, tudi v Sloveniji poslabšujejo, sindikalno organiziranje je vse težje, vse več je novih podjetji, multinacionalk, v katerih ni sindikatov.

Koncentrični krogi sindikalnega delovanja

Gregor Kašman je predstavil shemo organiziranega sindikalnega kolektiva.

Na sindikat ne gledajo kot na neko hierarhično strukturo, kot je to v delovnih procesih, ampak  kot na koncentrične kroge, pri čemer si je treba prizadevati, da čim več delavk in delavcev pride v notranja kroga, v jedro in med aktiviste. V naslednjih zunanjih krogih so člani, podporniki, ki so sindikatu naklonjeni, a se še niso dovolj vključili, vključujejo se le v posamične akcije, mobilizacije. V naslednjem zunanjem krogu so pasivni delavci, ki morda za sindikat niti ne vedo, jih ne zanima ali pa imajo kakšne druge razloge. Z organizacijskim pristopom jih je mogoče spodbuditi, da se pridružijo najbolj aktivnim v notranjih krogih. Potem so tu še neopredeljeni, ki sindikatu niso najbolj naklonjeni, niso pa nasprotniki. Cilj je, da se vse ljudi iz zunanjih krogov pripelje čim bolj proti jedru in med aktiviste.

»Vsi ti krogi morajo biti čim bolj prepustni,« je izpostavil Gregor Kašman. Zaradi narave sindikalnega dela je jasno, da bodo ljudje ob različnih obdobjih, različno vpeti, hkrati jim je treba omogočiti, da se aktivirajo, ko to želijo.

Predstavniki Cedre med svojim delovanjem opažajo še en problem. Delavci velikokrat vidijo sindikat kot nekoga od zunaj, ki bo nekaj uredil. »Ne,« je bil jasen Kašman »Sindikat smo mi vsi, zato je delavce treba prepričati, da se aktivirajo. Seveda prinese to veliko dela, ki se ga vodstvo sindikata morda ustraši, a v dolgoročnem smislu je to zagotovo pristop, ki pripelje do lažje in širše mobilizacije.«

Pomembno se je zavedati, da na vključevanje delavk in delavcev vpliva veliko subjektivnih dejavnikov, kako živijo, kakšne pretekle izkušnje imajo s sindikalnim organiziranjem, odnosi v kolektivu, kakšne pogodbe o zaposlitvi imajo. Ključno je razumeti vse te okoliščine.

Foto: Alenka Potočnik

Mapiranje – ključno orodje organizacijskega pristopa

Predstavniki Cedre so mapiranje izpostavili kot ključno orodje organizacijskega procesa. Ker je organizacijsko delo izjemno intenzivno, ga je treba čim bolj strukturirati, da se tega ne lotevamo spontano.

»Mapiramo lahko različne dejavnike,« je poudaril Andraž Mali. »Od delavcev, vodstev institucij, omrežij moči, delavnih mest, odnosov, …«

Namen pa je pridobiti konkretno analizo o tem, kje obstajajo potenciali, kdo sindikatu nasprotuje, kakšne so strukturne moči, kje so največji organizacijski vzvodi za spremembe. Mapiranje odnosov na delovnih mestih razkrije dinamiko organiziranja. Lahko mapiramo tudi sorodne organizacije, kdo so naši zavezniki, pa tudi naše nasprotnike. Mapiranje sicer zahteva veliko dela, a ne zahteva nekih posebnih znanj.

S pomočjo mapiranja lahko, kot so pojasnili predstavniki Cedre, zaznamo pri ljudeh različne pomisleke glede sindikalnega delovanja; nekdo se noče izpostavljati, nekdo ne zaupa sindikatu zaradi preteklih slabih izkušenj, nekdo morda okleva zaradi članarine. Ko pomisleke zberemo, se lahko nanje primerno odzovemo.

Spoznali smo tudi strategije, ki jih uporabljajo pri Cedri, ko prvič vstopajo v določene kolektive. Pričnejo z raziskavo delovnih pogojev, preko tega dobijo kontakte, informacije, ugotovijo stanje, ključne probleme, ki jih lahko potem nagovorijo. Raziskava je vedno prva, začnejo s poglobljenimi individualnimi intervjuji.

»Kontakte dobimo preko naših mrež ali pa poskušamo tudi sami kar iti v podjetje. Ko imamo osnovne informacije o problemih, odnosih, potem zberemo prvo skupino na sestanku, sestavimo odbor, tako zdaj postopamo tudi pri organiziranju kulturnih delavk in delavcev. Naslednji korak je anketa, ki zajame več delavcev, tako dobimo več podatkov, kontaktov in tako se širimo. Vmes je vedno treba rešiti kakšno manjšo težavo, toda na tak način sindikat delavkam in delavcem vliva zaupanje v to, da so spremembe mogoče,« je začetne postopke pojasnil Mali.

Predstavniki Cedre so izpostavili, da se trudijo narediti čim več po tihem, a vodstva slej ko prej izvedo za dogajanje, potem začnejo, denimo, preko poslovodij prepričevati delavce, da sindikata ne potrebujejo, da je to nekaj od zunaj, da bodo oni že sami uredili. Začnejo nagajati, vnašati razdor, dezinformacije. Takrat je pomembno, da so delavci na to pripravljeni in odločeni iti naprej. »Ko smo, denimo, začeli prvo anketo v Lidlu,« je Kašman izpostavil primer iz prakse, »so v roku ene ure vse poslovalnice dobile dopis, da se tega ne izpolnjuje. Toda po enem letu dela je sindikat tam končno sprejet kot dejstvo.«

Komunikacijski kanali – gradnja notranje kohezije in zunanje prepoznavnosti

Predstavniki Cedre so izpostavili tudi pomen čim boljšega komuniciranja navznoter in navzven. Pri tem so na voljo različna spletna orodja: FB stran, viber chat, zoom sestanki, pomembna pa so tudi srečanja v živo – pogovori ena na ena. Pri organizaciji sestankov je navadno najprej potreben večji angažma Cedre, potem pa se delavke in delavci organizirajo sami.

»Te procesi pa so pomembni tudi zato,« je poudaril Andraž Mali, »ker delavci prek vključenosti začnejo tudi bolje razumeti širšo družbeno sliko, ne le ožjih problemov. Začenjajo tudi razumeti, zakaj so za izboljšanje njihovih pogojev pomembni tudi drugi delavski boji.«

Tudi pogovori ena na ena so strukturirani. Pri Cedri si pripravijo scenarij pogovora in se držijo ključnega pravila 70/30, ki je razmerje, koliko predstavnik Cedre posluša (70) in koliko govori (30). Ključno je slišati delavca, zaznati probleme in tako zgraditi zaupanje. Ta pogovor ima jasen namen in cilj, vedno se dogovorijo tudi za določeno konkretno nalogo, na ta način se tudi ohrani stik.

Sodelovanje z novinarji

Predstavniki Cedre so opisali ključen problem, ki so ga zaznali preko anket Sindikata novinarjev Slovenije v različnih medijih: »S specifično organizacijo načina dela, pa tudi z izbiro tehnologij je kapital vsilil fleksibilizacijo tudi v novinarski poklic. Zaradi padanja standardov, intenzifikacije delovnih procesov prihaja do objektiviziranega rutinskega novinarstva (pokrivajo se dogodki, ne ideje). Pri časopisih naklada pada, manjša se prisotnost oglaševalcev, kapital pa sistematsko prelaga odgovornost na delavstvo z intenzifikacijo dela, omejitvijo plačil, negotovostjo zaposlitve. To ob širših družbenih trendih vodi k instrumentalizaciji novinarjev, k izgubljanju nadzora nad delovnim procesom in k odtujitvi od dela. Kapital z vpeljevanjem nestandardnih (prekarnih) oblik zaposlitev na eni strani zmanjšuje stroške, povečuje disciplino in ruši možnosti za vzpostavitev delavske enotnosti. V kolikor pa se takšne oblike zaposlovanja prepovejo (RTV SLO), pa menedžment to uporabi za izgovor, da močno poveča raven fleksibilnosti redno zaposlenih: tako delavke in delavci opravijo kakšno delo, ki ga sploh nimajo v pogodbi ali zanj morda niti nimajo veščin. Ko se kaj zatakne, pride pa do discipliniranja.«

Predstavniki Cedre so v takih razmerah izpostavili pomen aktivnega delovanja na delovnih mestih, povezovanja in gradnjo delavske solidarnosti ter enotnosti, tako med delavci v isti panogi kot širše, povezovanja z gledalci, bralci, poslušalci (uporabniki) ter skupno teoretsko-politično delo – ne samo orientacija na lastne ekonomske interese, ampak tudi na spreminjanje moči v družbi.

Zapisala: Luna Jurančič Šribar

*Delavnico smo izvedli v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Pridobili smo ga na razpisu Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC) in je v prvi vrsti namenjen krepitvi kolektivnih pogajanj.

Poročilo s 1. sindikalne delavnice se nahaja TUKAJ.

Na tokratni tretji sindikalni delavnici*, ki je v ljubljanskih prostorih novinarskega sindikata na Vošnjakovi potekala 24. novembra, so o organiziranju, kolektivnih pogajanjih in stavki svoje izkušnje delili Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije in glavni tajnik SVIZ, Martina Vuk, pravnica Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, Mirjana Janjić, predsednica Sindikata delavk in delavcev trgovine Tuš, Aleksander Žnidarko, predstavnik Policijskega sindikata Slovenije in Andraž Mali, predstavnik CEDRE, Centra za družbeno raziskovanje.

»Koalicija preživetja«

Na delavnici, ki jo je moderirala Mojca Zabukovec, glavna tajnica Sindikata novinarjev Slovenije, so udeleženi najprej identificirali glavne probleme, ki zavirajo sindikalno organiziranje. Eden od njih je t.i. »koalicija preživetja«, trenutno še najbolj opazna pri časopisnih medijih, kot je izpostavil Štrukelj:

»Zaposleni se velikokrat bolj identificirajo z delodajalcem, izražajo razumevanje do razmer, v katerih je časopisna industrija. Ko pa gre za zahteve po osnovnih pravicah, pa njihovega angažmaja umanjka.«

Tako gre, denimo, pri časopisni hiši Delo za veliko bolj brutalno zgodbo, kot se te odvijajo zaposlenim v javnem sektorju, je menil Štrukelj. Država ima po njegovem vseeno drugačen odnos do zaposlenih. Na Delu je strah pred izgubo delovnega mesta močnejši kot v javnem sektorju. Posledično je avtocenzura zaposlenih na Delu zelo močna. Sindikat je tu v nemogoči situaciji, želi izboljšati pogoje, uskladiti plače z inflacijo, a do točke kolektivne organizacije ne pride. Soglasja med zaposlenimi zaradi strahu ni, saj dvomijo, da bi jih sindikat lahko obdržal na delovnem mestu. Gre za travmatično situacijo, ki jo je zelo težko preseči, je svoja opažanja povzel Štrukelj.

Tudi Mirjana Janjić je izpostavila, da je organiziranje zaradi strahu zelo oteženo. Vendar se jim je pri Tušu, kjer delajo v zelo težkih delovnih pogojih, uspelo organizirati.

»Veliko ljudi sploh ni vedelo, da obstaja sindikat, dokler nismo stopili na teren. Na začetku je bilo članstvo zelo nizko, a po tem, ko so začeli komunicirati med seboj zunaj poslovalnice, je hitro raslo. Ljudje so začeli zaupati sindikatu, vidijo, da so ljudje aktivni in ne dobijo odpovedi, nehalo jih je biti strah.«

Organizacija stavke

Foto: Sindikat Tuš (fb)

Mirjana Janjić je izpostavila tudi pomen zbiranja podpisov za organizacijo stavke, kar zelo pripomore h kolegialnosti in pridobivanju zaupanja ljudi. Uprava Tuša zdaj sodeluje z njimi, sprejela jih je kot sindikat. Vendar to, kar trenutno ponuja, za delavce ni dovolj. Zato se pripravljajo na stavko (delavnico smo izvedli pred pogajanji, ki so za delavke in delavce Tuša prinesle izpolnitev nekaj temeljnih zahtev, o tem več TUKAJ).

Aleksander Žnidarko iz Policijskega sindikata je izpostavil, da imajo novo policijsko vodstvo že dobrega pol leta, s katerim se sicer pogovarjajo, a gre po njegovem bolj za leporečenje. Zadeve, ki so bile dogovorjene, se ne realizirajo. Trenutno imajo  pogajanja v zvezi s kolektivno pogodbo. Žnidarko je izpostavil specifičnost organizacije njihove stavke.

»Kljub stavki moramo opravljati določene naloge, ena najpomembnejših je varovanje zdravja, premoženja in življenja ljudi, ki pa je zelo široka. Vedno imamo pri stavki težave določiti, kaj je tista naloga, ki je nujna. Včasih vidimo šele, ko pridemo na teren.«

Žnidarko je povedal, da strah omejuje tudi njihovo kolektivno organiziranje. Imeli so že več odpovedi delovnega razmerja, ki so jih prejeli prav sindikalisti. V letu 2015 je, denimo, pet sindikalistov iz Sindikata policistov Slovenije je izgubilo službo. S strahom pred izgubo službe se soočajo tudi pri zbiranju soglasij za stavko. Ljudje so prestrašeni, marsikdo stopi korak nazaj.

»Med stavko pa pride tudi do problemov na terenu, ko delata v patrulji dva policista skupaj, eden se opredeli za stavko, drugi ne. Zdaj pa, kaj bo kdo delal, kaj ne.«

Sindikat sicer poskrbi za to, da so pred vsako stavko navodila jasna in ljudje z njimi seznanjeni. Kot zelo dobra metoda so se izkazali tudi operativni štabi. Imajo dežurstva, na katerih je vedno prisoten član izvršnega odbora, ki odloča o tem, katere naloge je potrebno opraviti. Je pa to zelo velika odgovornost.

»Večkrat smo bili opozorjeni, da sindikat ne vodi dela policije, ampak je policija tista, ki bo povedala, kaj je potrebno delati. Tu se vedno postavimo na stran zaposlenih,« je poudaril Žnidarko.

Postopnost sindikalnega organiziranja

Andraž Mali, predstavnik Cedre, je izpostavil, da pri njih raziskujejo delovne pogoje ljudi in hkrati pomagajo pri organiziranju, aktiviranju kolektivnega delovanja. Na začetku so bili najbolj fokusirani na trgovinsko panogo, ki je zelo slabo organizirana. Je prekarna panoga, imajo slabe plače in velike delovne obremenitve.

»Tuš je tako postal zgodba o uspehu. Sindikat smo ustanovili pred dobrim letom dni, izhodišče je bilo kampanja za zaprtje trgovine ob nedeljah. Šli smo med delavstvo in jih vprašali po njihovi volji, bili so za. Tako smo pridobili glasove in njihove kontakte. Potem smo poklicali vsakega od njih. Izhodišče, ki mu sledimo pri našem delu je, da čim več poslušamo delavke in delavce, da prepoznamo težave, probleme in potem iz tega izpeljujemo strategijo aktivacije.«

Takrat so se spoznali tudi z Mirjano Janjić in postavili kolektivno vodstvo ekipe. Sledili so redni sestanki na vsakih štirinajst dni, potekala je redna komunikacija preko socialnih omrežji. Potem so se usmerili v delavstvo, informiranje ljudi, da se ustanavlja sindikat in vabljenje k včlanitvi.

Mali je opisal začetke ustanavljanja sindikata:

»Bil je strah, pritiski s strani vodstva, poslovodij, nezaupanje v sindikat, ker se prej ni nič naredilo. To so bili prvi meseci težkega dela, grajenja zaupanja, ki smo ga gradili dolgoročno. Šli smo preko kolektivnih akcij, da smo skupaj z njimi načrtovali. Štartali smo z anketo, ki je izpostavila ključne težave in spet smo dobili nove kontakte. Vsaka akcija pripelje novo vsebino, konkretno reševanje problemov in prepoznavanje širših težav. Z ankete smo šli na peticijo na podlagi prepoznanih problemov. Vsebovala je osnovne zahteve – odpravo kršitev po poslovalnicah in postavitev dolgoročnih zahtev (minimalna plača, potni stroški, malica, premeščanja po poslovalnicah …).«

Po peticiji se je pridružila celotna panoga, še ostale trgovine. Cilj peticije so bile dejanske spremembe, glede katerih so se začeli pogajati z vodstvom Tuša. Ker se niso uspeli izpogajati, so delavke in delavci kot naslednji korak izglasovali protest. Protest je bil prvi korak, s katerim se je začela dinamika v poslovalnicah spreminjati, pritiski poslovodij niso več rodili sadov. Ljudje so se začeli izpostavljati, se tudi slikati z izjavami, kar je opogumljalo ostale delavke, da se pridružujejo.

Foto: Mo. Z.

Andraž Mali je opisal nadaljnje korake sindikalnega organiziranja:

»Nadaljnji korak, ker nismo prišli blizu z zahtevami, je bil zbiranje podpisov za stavko. V naslednjih dneh bomo videli, če dejansko bo, ker so pogajanja prišla do nekega uspeha. Ključno je, da je dinamika po poslovalnica zdaj čisto drugačna, kot je bila eno leto nazaj. Ko pridemo kot predstavniki sindikata, delavke zdaj pozovejo po mikrofonih, se zberejo, nehajo delati in se lahko pogovarjamo. Poslovodja reče lahko samo še, ja, ja, kar dajte.«

»Grajenje zaupanja je dolgotrajen proces,« je še poudaril Mali.  

Z aktivističnim nabojem proti strahu

Alenka Potočnik iz Sindikata novinarjev Slovenije pa je izpostavila problematiko medijskih hiš.

»Zaradi neodzivnosti vodstva medijskih hiš, je socialni dialog popolnoma zamrl. Zamira tudi sindikalni naboj, apatija prevladuje med člani v medijskih hišah. Krovni sindikat jih skuša na različne načine angažirati, motivirati.«

Branimir Štrukelj je kot najpomembnejše pri korakih doseganja sprememb izpostavil, da se je treba zoperstaviti strahu.

»Nismo se več bali. V svetu so novinarski sindikati izjemno dobro organizirani, se solidarnostno podpirajo. Tukaj je blokada pri ljudeh – novinarjih večja kot pri delavkah Tuša. Treba je preskočit ta potok, ki je vmes. Če ni osnovne volje po povezovanju, je jasno, da  se vrtiš v krogu.«

Kot svetel primer sindikalnega organiziranja,  je izpostavil Cedro. Njihove izkušnje kažejo, da je potreben aktivističen naboj v samem jedru sindikata. Cedra je hodila v trgovinske centre, prepričevala delavke, bila motor vsega.

Tudi Aleksander Žnidarko je opisal njihove izkušnje, ko se vodstvo ni odzvalo, čeprav je stavka trajala dolgo. Pri policijskem sindikatu organizirajo stavko skoraj vsako drugo leto.

»Nas je že izučilo, da pred stavko pozivamo vse zaposlene, naj predlagajo nabor stavkovnih zahtev. Tudi pri nas je ožje vodstvo sindikata, ta motor, samo par posameznikov. Imamo ogromno idej, tudi nezakonitih, smešnih, butastih, a potem izluščimo aktivnosti, ki bi znale biti presenečenje, da nismo ves čas predvidljivi pri svojih stavkah. Pri zadnji stavki so se pogajanja hitro začela, ko smo pred ministrstvom za notranje zadeve zakupili oglasni prostor in postavili jumbo plakate, ki so jasno pokazali na grobarja slovenske policije.«

Branimir Štrukelj je kot problem slovenskih sindikatov izpostavil pomanjkanje komunikacije. Tisti sindikati, ki se zdaj vzpostavljajo od spodaj navzgor, imajo to bistveno boljše nastavljeno. Obenem obstaja v Sloveniji po njegovem deformirana logika, da mora biti stavka plačana. Potem je pri ljudeh logika, da gredo stavkat le, če bodo plačani.

»Potem je to palica, ki jo ima delodajalce v rokah: Če greš stavkat, ne bo plačila in stavka odpade. V skandinavskih državah imajo to urejeno s skladi, ki jih vzpostavijo posebej v ta namen. SVIZ je sklad sicer vzpostavil, a je premajhen, da bi pokrili izpad vseh delavcev. Prišli so do nove težave, ki je na zahodu nimajo. Za izplačilo delavcem iz sklada ne obstaja noben mehanizem.«

Obenem je, kot je izpostavila Martina Vuk, vzpostavljati sklad tvegano. Za sklad potrebuješ zakonsko podlago, a če jo narediš, lahko to delodajalec izkoristi, da njemu ni več potrebno plačevati.

Andraž Mali je je kot jedro sindikalnega organiziranja izpostavil postavljanje obveščevalne strukture:

»V Sloveniji je treba sindikalizem postaviti na glavo. Prej je deloval bolj kot servisiranje individualnih članov. Na nekaterih sindikatih nimajo niti skupne baze kontaktov članov. Osnova je postaviti neko strukturo za obveščanje. Obenem se je treba začeti pogovarjati o stavki kot o nečem normalnem, ne pa kot o nečem skrajnem. To je mišica, ki jo je treba krepiti. Tako kot policijski sindikat, ki npr. stavka skoraj vsako leto, dve.«

Vsi so se na koncu strinjali: Čarovnije ni. Sindikalno organiziranost in odločnost za delovanje je treba graditi postopoma, vztrajno in povezovalno. Na začetku je težko in zahteva velik vložek, a na koncu pride do preboja. Pride do trenutka, ko delavke in delavci rečejo: Dovolj je!

Povzela: Luna Jurančič Šribar

Poročilo z 2. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo s 1. (mednarodne) sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

* Delavnice potekajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). 

Na 4. sindikalni delavnici* Kako v medijih do nove nacionalne kolektivne pogodbe sta se nam pridružila Torsten Müller iz Evropskega sindikalnega inštituta ETUI in izr. prof. dr. Luka Tičar s Pravne fakultete v Ljubljani.

Müller je raziskovalec na področju kolektivnih pogajanj in je predstavil različne modele kolektivnih pogajanj po Evropi. V povezavi s tem je obravnaval tudi Direktivo o minimalni plači v EU, ki bo morda delovala kot katalizator za povečanje obsega kolektivnih pogajanj.

Mapiranje sistema kolektivnih pogajanj v Evropi

Müller je modele kolektivnih pogajanj v Evropi določil na podlagi treh meril:

»Prvo merilo je, na kakšnem nivoju se pogajanja dogajajo – na sektorskem, kjer imamo en dogovor za celotno industrijo ali pa imamo pogajanja na nivoju posameznih podjetji. Drugo merilo za razlikovanje modelov je vloga države. Imamo model omejene vloge, občasnih intervencij, nevmešavanja ali vlogo organizatorja pogajanj. Tretje merilo pa je pogajalski stil, ki je lahko bolj ali manj “konflikten”.«

Večjo stabilnost je zaznati v tistih državah, kjer se kolektivna pogajanja odvijajo na sektorskem nivoju. To velja za severne in kontinentalne države, kamor spada tudi Slovenija. Müller je kot dejavnike, ki vplivajo na obseg kolektivnih pogajanj, izpostavil: sindikalno članstvo, sposobnost organiziranja zaposlenih – tudi njihova zavzetost za pogajanja in državno podporo. Sindikalno članstvo je sicer po državah zelo različno, slika pa po njegovem v tem trenutku ni ravno pozitivna. V severnih državah je članstvo še vedno več kot 60-odstotno, v veliki večini držav pa je pod 40 odstotki.

Müller je pod drobnogled vzel tudi Slovenijo:

»V Sloveniji zaznavamo v zadnjih 20 letih velik padec članstva v sindikatih. To je povezano tudi z močjo in obsegom kolektivnih pogajanj. V veliko državah sindikati nimajo več moči spodbuditi zaposlenih k pogajanjem.« Tudi v severnih državah, kjer ima pogajalski model sicer visoko stopnjo stabilnosti, zaznavamo upad sindikalnega članstva, ki na dolgi rok lahko ogrozi obseg kolektivnih pogajanj. Država pogosto grozi, da bo umaknila finančno podporo pri nadomeščanju plače pri stavkah.

V južnih evropskih državah sicer je nekaj stabilnosti, prihaja pa do trenda decentralizacije kolektivnih pogajanj. Sektorski nivo pogajanj je še vedno prevladujoč, vendar se viša nivo pogajanj na ravni podjetji. Pri tem pa je pomembno, kot je opozoril Müller, da tudi pogajanja na ravni družb ne izgubijo stika s sektorskim nivojem, kar je glavni izziv v teh državah.

Pri kontinentalnem modelu, kamor spada tudi Slovenija, pa je problem, da se zaposleni umaknejo iz sektorskega nivoja pogajanj. V Nemčiji, denimo, zaposleni ne prepoznajo več vrednosti sektorskega pogajanja, temveč se hočejo pogajati na nivoju podjetji in iskati specifične rešitve.

Foto: M. Z.

EU direktiva o minimalni plači in krepitev kolektivnih pogajanj

Evropska direktiva o minimalni plači bi lahko po besedah Müllerja pomenila premik v doseganju močnejših kolektivnih pogajanj. Poleg promocije ustreznega nivoja minimalne plače po državah, je pomemben vidik direktive tudi promocija kolektivnih pogajanj. Müller izpostavi to kot nujno, saj trenutno samo 8 evropskih držav izpolnjuje pogoje zahtevanega obsega kolektivnih pogajanj, ostalih 19 pa ne. Slovenija stalno niha okrog 80 odstotkov.

»Potrebno je vzpostaviti postopke za krepitev kolektivnega pogajanja. V državah, kjer je stopnja obsega kolektivnih pogajanj manj kot 80-odstotna, je potrebno spodbuditi izboljšanje razmer v obliki akcijskega načrta, ki zajema časovnico, konkretna merila, preverjanje, nadgrajevanje, javno predstavljanje …. Vse to je predvideno v direktivi o minimalni plači.«

Kot izpostavlja Müller, gre za postopno krepitev do 80-odstotnega obsega. Ta cilj je potrebno razumeti predvsem kot vzvod za politično akcijo v državah, ki ne dosegajo takšnega obsega in jačanje sektorskega sistema kolektivnih pogajanj. V akcijskem načrtu se promovira vzpostavljanje sektorskega nivoja pogajanj, vzpostavljanje zvez zaposlenih in spodbujanje, da prevzamejo pogajalsko vlogo. Spodbuja se pogajanje z več zaposlovalci, kar je korak k sektorskim pogajanjem. Müller kot uspešen model predstavi Romunijo in pogajanja z bančnim sektorjem, kjer je pogajanje z nekaj močnimi zaposlovalci privedlo do sektorskega pogajanja. Del akcijskega načrta so tudi financiranja izobraževanja za sindikate in pa tudi organizacije zaposlovalcev, saj se tako začnejo zavedati tudi svoje dobrobiti sektorskega pogajanja. Pomemben del je tudi onemogočanje pridobivanja javnih sredstev tistim družbam, ki se ne želijo pogajati ali implementirati kolektivnih dogovorov.

Pri krepitvi kolektivnih pogajanj so pomembni tudi vzvodi izboljšanja sindikalne sposobnosti za akcijo in organizacijo: možnost dostopa do podatkov podjetij (vključno z digitalnim dostopom), zaščito sindikalnih zaupnikov pred diskriminacijo, odpuščanjem in beleženjem na črno listo, preprečevanje nižanja plač s pomočjo dogovorov. Pomembno je vzpostaviti pravico do kolektivne kompenzacije v primeru kršitve dogovorov, nadaljuje Müller.

»V veliko državah lahko samo posamezniki tožijo podjetje v primeru kršitev. Pomembna je pravica sindikatov, da lahko tožijo podjetje.«

Vsa ta merila pa morajo biti prilagojena za kontekste posameznih držav. »Ne čakajmo dve leti, da bo direktiva implementirana. Ukrepajmo zdaj,« odločno zaključi Müller.

Osnove ustavnopravnih izhodišč za kolektivna pogajanja

Izr. prof. dr. Luka Tičar s Pravne fakultete v Ljubljani je predstavil osnove ustavnopravnih izhodišč za kolektivna pogajanja. Sindikalna svoboda spada med človekove pravice iz ustave, je eden najbolj kompleksnih inštitutov kolektivnega delovnega prava. Za celostno sliko je potrebno upoštevati tudi mednarodne dokumente. Zagotovo sta najbolj pomembna dva; Konvencija 87 in 98. Konvencija 87 govori o sindikalnih svoboščinah, konvencija 98 pa o prostovoljnem kolektivnem pogajanju. Gre za dva elementa sindikalne svobode, individualni in kolektivni. Vsak lahko svobodno ustanovi sindikat ali se v sindikat včlani. Ali pa tudi ne, kar je negativni vidik sindikalne svobode.

Kot pojasni Tičar, konvencija 87 jasno opredeljuje, kaj država sme in česa ne, ko govorimo o ustanavljanju sindikatov. Pomembno je, da se konvencija 87 nanaša tudi na delodajalce. Tudi ko delodajalci ustanovijo združenje, izražajo svoje sindikalne svoboščine. Članstvo v združenju je vedno prostovoljno, kar zna potem biti problem z vidika pridobivanja partnerja za pogajanja. Za sama kolektivna pogajanja je nepomembnejši akcijski vidik v okviru sindikalne svobode.

Tičar opiše KP s pravnega vidika:

»Kolektivna pogodba pri nas je avtonomni vir, kjer sam sebi določaš pravila oz. so pravila stvar pogajanj. Pravil ne določa država. Ima normativni del, ki je zelo podoben zakonu, ter obligacijski del. Ta se nanaša na vzajemne pravice in obveznosti strank in zavezuje samo stranke – delodajalca, sindikat.«

Foto: M. Z.

Avtonomija kolektivnih pogajanj

Nujen segment sindikalne svobode je avtonomija. Nihče ne sme določati obvezne vsebine KP, danes se lahko le spodbuja, da se socialni partnerji pogajajo. Stranki sta sicer povsem suvereni glede izbire vprašanj, o katerih se bosta kolektivno pogajali.

Tičar obravnava avtonomijo tudi v širšem kontekstu:

»Gre za postopkovni moment, za mednarodno pravno načelo prostovoljnega kolektivnega pogajanja. K pogajanjem ne moreš nikogar prisiliti. Prostovoljna odločitev je ali se boš kolektivno pogajal in s kom se boš pogajal. V osnovi ni nobenega pravnega motiva, če se nek delodajalec s sindikatom noče pogajati. To je moment, ki ga moramo upoštevati. Tudi država ne more določiti obveznosti kolektivnega pogajanja. So pa na voljo različni mehanizmi.«

Kolektivna pogajanja v novinarskem cehu

Tičar meni, da bi bilo na prvem mestu potrebno ojačati članstvo v sindikatih, nadalje ustvariti pritiske za sklenitev podjetniških kolektivnih pogodb. Če se to zgodi na ravni več hiš, se potem nadaljuje na sektorskem nivoju.

Pri tem pa je s pravnega vidika, kot meni Tičar, omejujoča ravno avtonomija kolektivnih pogajanj:

»Delodajalci sicer imajo svobodo reči, da se ne bodo kolektivno pogajali. Tu je možnost stavke zelo močno orodje, da spraviš delodajalca za pogajalsko mizo. Kot je dobro ubesedil nek profesor – “collective bargaining without strike is collective begging”. Brez (z)možnosti za izvedbo stavke zgolj prosjačimo za drobtinice. V tem kontekstu je ta pravica zares močna.«

V primeru, da se sklene KP med novinarskim sindikatom, ki je reprezentativen in medijsko zbornico, bi imela ta KP splošno veljavnost po samem zakonu. Veljala bi za vse novinarje, ne glede na to, ali so člani sindikata ali pa ne. Kasneje pa imamo možnost razširitve veljavnosti, kot je navedeno v 12. členu KP. To je pa potem stvar ministra, ki lahko z upravno odločbo razširi veljavnost na vse ostale delodajalce v dejavnosti z namenom, da se čim bolj poenotijo delovni standardi.

Povzela: Luna Jurančič Šribar

Poročilo s 3. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo z 2. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo s 1. (mednarodne) sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

* Delavnice potekajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). 

Ob obletnici začetka stavke na RTV Slovenija je v organizaciji Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev Slovenije v Cankarjevem domu potekala javna tribuna, na kateri so sodelujoči poudarili, da so stavkovne zahteve danes enako aktualne kot pred letom dni. Voditelja in novinarja Televizije in Radia Slovenija, Tatjana Pirc in Igor E. Bergant, sta na njej z gosti med drugim iskala odgovore na vprašanja, kakšna je prihodnost javne RTV Slovenija po dveh letih številnih pritiskov na novinarsko in uredniško neodvisnost.

Članica generalnega vodstva stavkovnega odbora in novinarka Radia Slovenija Nataša Štefe je povedala, da jih vodstvo na pogajanjih že od začetka ni jemalo resno in da nekaterih stavkovnih zahtev, kot je avtonomija, sploh ne razume. Kot primer je podala dogodek, ko so nekateri zaposleni na RTV prišli v studio med snemanjem oddaje Dnevnik. Vodstvo dogodek primerja z vdorom v studio, ki so ga izvedli proticepilci z Ladislavom Troho, medtem ko je zaposlenim jasno, da je to bila solidarna gesta oziroma znak protesta, je dejala.

Foto: Mo. Z.

Kako novinarka in voditeljica Odmevov Tanja Starič na Televiziji Slovenija gleda na zadnje leto? “Situacija nikoli ni tako slaba, da ne bi mogla biti še slabša,” je odvrnila po povzemanju MMC. Spomnila je na prve zaplete, ki ne sežejo leto dni v preteklost, temveč leto in pol, ko se je zgodila množična ukinitev oddaj, kar je bil prvi udarec za Informativni program na TV Slovenija. Takrat se je po besedah Starič prvič izkazalo, da “naša beseda ne šteje”, saj je 138 članov uredništva podpisalo peticijo proti, ki pa ni zalegla.

Leto ji je prineslo spoznanje, da sicer lahko verjameš v pravno državo, a to ne pomeni, da se ni treba vsak dan boriti za svoboščine in javno besedo. Prineslo ji je tudi vedenje, kako povezani so v informativnem programu. Meni, da je bitka, ki jo bijejo novinarji in zaposleni, brez primere v zgodovini medijskega prostora v Sloveniji.

Več spodaj …

AVTORICA: ANA LAH

V Sindikatu novinarjem Slovenije začenjamo serijo člankov, ki nastajajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Ker bo slednja pomembno vplivala na položaj medijskih delavcev, je nujno, da pred končno obliko odpremo dialog. Kot je dejala ena od sogovornic, novinarka Kristina Božič: “Proces oblikovanja kolektivne pogodbe bi moral biti demokratično zapeljan. Skupnost medijskih delavk in delavcev bi se morala povezati. Prepoznati bi morali, kako na koga določeni ukrepi vplivajo. Pogovarjajmo se o tem, kaj si želimo, kakšnih pogojev, katerih pogodb. Dokumenti sami zase ne pomenijo nič, če nikomur ni mar zanje.” 

Odpravili smo se torej na teren in z medijskimi delavci poklepetali v živo ali na daljavo. Vključiti smo želeli kar najširši spekter delavk in delavcev, v pričujočem članku objavljamo pogovore s prvo skupino naših sogovornikov. 

Raziskava, ki jo je za Sindikat novinarjev Slovenije v okviru zgoraj omenjenega projekta izdelal Center za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede ugotavlja, da je kar 85 odstotkov vprašanih medijskih delavcev, že pomislilo, da bi si poiskali drugo zaposlitev. Skoraj dve tretjini vprašanih je zaposlitev iskalo oziroma jo išče izven novinarstva, medtem ko jo v novinarstvu išče (oz. jo je iskala) približno tretjina. Gre za zaskrbljujoče podatke, ki terjajo več pozornosti. Za namene tega prispevka smo se pogovarjali s tistimi, ki so iz “mainstream medijev” že odšli. Kaj so bili razlogi za odhod? Kako je biti samostojni novinar? S katerimi težavami se soočajo honorarci v medijih?

Honorarna sekcija na Dnevniku

Profesionalno novinarstvo sta zaradi slabih pogojev dela in nestrinjanja z uredniško politiko zapustila nekdanji novinar Dnevnika Andraž Rožman in novinarka, ki je pisala za sobotni prilogi Dela in Dnevnika, za Mladino in Večer Kristina Božič. Žiga Brdnik je med drugim honorarno delal tudi za Dnevnik in Večer, potem se je odločil za samostojno pot samozaposlenega v kulturi. 

Kristina Božič in Žiga Brdnik sta bila na Dnevniku honorarna sodelavca (z elementi delovnega razmerja). Skupaj z novinarko Barbaro Smajilo – in ostalimi, tedaj približno tridesetimi ‘honorarci’ – so se, ko so postali člani tričlanskega vodstva sekcije honorarcev znotraj novinarskega sindikata na Dnevniku, odločili za njeno reaktivacijo in poskusili sodelovati tudi pri  kolektivnih pogajanjih o pogojih dela v podjetju. Rožman je bil na Dnevniku redno zaposlen od leta 2010, a je skušal biti solidaren s honorarci. 

Kako je prišlo do reaktivacije honorarne sekcije in kakšne posledice je imela? Žiga Brdnik: “Izvedli smo anketo o stanju honorarcev v časopisu, pogajali smo se glede posameznih členov pogodbe in načina sodelovanja. Ko se je direktor na sestanku hvalil z dobrimi poslovnimi rezultati podjetja, sem mu predložil anketo in ga opozoril, da če časopis tako dobro stoji, bi morali poskrbeti tudi za honorarce, glede na to, da jih tretjina živi pod pragom revščine. Izgovarjal se je, da honorarci delo redno zaposlenih le dopolnjujejo, a so ga uredniki opozorili, da to ne drži. Debato je prekinil in čez en teden sem dobil odpoved avtorske pogodbe. Drugi dve kolegici, ki sta to honorarno sekcijo prav tako vodili, so odrezali na drugačen način.” Kot je dejala Božič, sta imeli občutek, da zmanjšujejo obseg dela in s tem temelj zatrjevanj, da gre za dejansko delovno razmerje. 

Pritiskov pa so bili deležni tudi redno zaposleni, ki so napisali pismo v podporo honorarnim sodelavcem, ko so nekaterim od njih želeli ukiniti pavšal. “Bila je cela štala, sklicevali so krizne sestanke, podpisani smo doživljali pritiske. Mene so premestili na drugo redakcijo, pa nisem bil niti vodja uporov, samo simpatiziral sem s honorarci.  Po tem je sindikalni boj začel ugašati,” je povedal Rožman. 

Zaradi zaostrovanja pogojev dela in prekinitev sodelovanja, v času, ko je v medijskih hišah potekal tudi inšpekcijski nadzor, so bile vložene prve tožbe. Na koncu je bilo teh sedem in vse so se končale v korist delavk in delavcev. Večina jih je šla do konca, ostali pa so se – nekateri tudi zaradi že vzpostavljene sodne prakse – uspeli pogoditi. “Po tožbah, v katerih so bili  delavke in delavci uspešni, so se stvari delno uredile, je pa prekarizacija do takrat že močno vplivala na delovna okolja, izgubil se je skupni zanos za dobro opravljanje dela, vse močnejši je bil občutek, da je vsak zase, v lastni, specifični situaciji,,” je pojasnila Kristina Božič. 

Ujetost v dnevno dogajanje in ultimati

Navsezadnje se je za odhod po več kot petnajstih letih dela na Dnevniku odločil tudi Andraž Rožman. Zakaj? “Ugotovil sem, da bom zelo težko delal na način, kot bi si ga želel. Rad pišem reportaže, delam intervjuje. Pisanje prispevkov samo za to, da se zapolnijo strani in da so zajete vse dnevne novice, ni zame. Manjkala mi je komunikacija  z uredniki, niso izrazili želje po tem, da bi skupaj z nami, novinarji iskali naša močna področja in jih krepili. Morda bi lahko tudi jaz naredil več, ampak ko si tako dolgo v nekem mediju, veš, kakšne so razmere in kakšno je vzdušje, kaj se da in kaj ne. Svoje kreativne želje sem izživel skozi literaturo, a prepričan sem, da bi se to isto dalo uporabiti tudi v časopisu. Če bi me pri tem podpirali, bi zagrabil na polno,” je odgovoril Rožman. Dodal je, da je tu in tam sicer lahko napisal kaj dobrega: “Ampak ujetost v dnevno poročanje me je zelo omejevala”.

Kristina Božič se je po prisilnem odhodu z Dnevnika po vloženi tožbi za pripoznavo rednega delovnega razmerja redno zaposlila na Večeru, najprej za določen, potem pa za nedoločen čas. Kar se tiče svobode dela je bila na Večeru zadovoljna, ni se počutila odtujeno, cinično. Imela je občutek, da lahko dela za ljudi, ne pa za korporacijo. Tudi kar se tiče vsebin, je bil v časopisu prostor, lahko je pisala o družbeno pomembnih temah. A proti koncu je dobila nekaj namigov, da njeno delo ni najbolj zaželeno. Ko se je Večer znašel v finančnih težavah in so delavce postavili pred ultimat, da jim bodo znižali plače ali jih odpuščali, ob tem pa so začeli tudi zaklepati članke na spletni strani, da ti niso bili več prosto dostopni, se je odločila dati odpoved: “Grozno se mi je zdelo, da članka niso mogle več prebirati delavke, ki so bile pripravljene z mano govoriti, da sem ga lahko sploh napisala”.

V stiku z novinarstvom ostaja preko portala Mešanec, s pisanjem za revijo Borec in nekatere druge medije. Pravi, da v mainstream medijih ne objavlja zato, ker trenutno ne vidi prostora, kamor bi želela prispevati. “Ne želim delati karkoli samo za to, da delam za medije, preveč imam rada ta poklic. Za preživetje veliko lažje delam nekaj čisto drugega, kar nima veze z novinarstvom,” je razložila sogovornica. 

Bolje plačan za šankom kot v medijih

Za Večer je delal tudi Brdnik, a honorarno: “Na neki točki so nam za štirideset odstotkov znižali honorarje, zato sem takrat odstopil od sodelovanja. Za delo v gostilni, kjer sem kelnaril, sem bil bolje plačan kot pa za novinarsko delo, za katerega sem se šolal.” Z Večerom je imel še eno izkušnjo, in sicer so ob menjavi lastništva za nekaj časa prekinili sodelovanje z vsemi honorarci. “Dobili smo e-sporočilo in čez noč ostali brez dela. Če nimaš prihrankov, kar jih ob ubornih honorarjih v medijih običajno nimaš, začneš hektično iskati naslednjo priložnost za delo in sprejmeš delo, ki nima optimalnih pogojev, ne moreš se pogajat in sprejmeš pač zato, da lahko plačaš najemnino in položnice.” Pred epidemijo so mu na Večeru obljubljali zaposlitev, a ga potem pozneje zaradi epidemije niso mogli zaposlili. Po epidemiji so pogovore obnovili, a do zaposlitve ni prišlo. 

Dokler so bili honorarji spodobni, ga tak način dela ni motil: “Ampak to je bila zabloda. Na neki točki v življenju prideš do točke, ko bi si rad ustvaril družino in se ustalil. In zaveš se, da si deset let delal kot norec, pa si ne moreš v Mariboru privoščiti niti garaže, kaj šele stanovanja.” Najbolj ga je bolelo, ko nekateri redno zaposleni kolegi in kolegice v preteklosti niso razumeli, da na videz dober honorar pomeni bruto bruto znesek, iz katerega mora plačati še prispevke, bolniško, regres, malico, potne stroške in delovna sredstva. Zdaj, ko je večina novinarjev v prekarnem položaju, razumejo, a je marsikje že prepozno. Plače redno zaposlenih so nizke, pogoji dela slabi, varnosti ni. 

Brdnik se je po slabih izkušnjah, ko je bil preveč odvisen od dela za enega naročnika, odločil, da se v to ne bo več spuščal: “Če bom delal samo za enega, mora biti to redna zaposlitev z vsemi pravicami in primernim plačilom. Sicer pa sem prosto na trgu in iščem nove priložnosti.” Je samozaposlen v kulturi, ob novinarskem in uredniškem delu, se ukvarja še z drugimi aktivnostmi. “Takšen način dela je zelo stresen. Sicer si sam postavljam načrt, ampak sem ob tem odvisen od drugih faktorjev, zato se pogosto zgodi, da se mi obveznosti zgostijo na en teden ali mesec, potem pa norim. Veliko preklapljam med različnimi načini dela, urejam tekst, potem moram organizirati stvari, komunicirati z računovodjo. V glavi se ti hitro ustvari zmeda, ki še dodatno oteži delo,” je opisal. 

Socialna varnost ne bi smela biti nagrada

Plačani prispevki ne bi smeli biti vezani na dosežke in statuse kot so zdaj, je bil jasen Brdnik. “Socialna varnost ne bi smela biti nagrada, ampak pravica vsakega človeka. Če bi imeli to urejeno, bi imeli tudi vzvod za pogajanja, kar bi nam prihranilo veliko stresa. Uvesti bi morali tudi standarde plačila. Pogosto kot mlad novinar ne veš, kakšni so standardi in postavke in pristaneš na nižje plačilo. S tem pa prihaja do dampinga honorarjev. Ker ni standardov, uredniki in lastniki to izkoriščajo, vsak je sam odvisen od tega, kakšen honorar si bo izboril pri določenih medijih. In ta je pogosto na slovenskem trgu res uboren,” je dejal Brdnik.

Kristina Božič je poudarila, da je zelo pomembna gradnja medijskega kolektiva: “Delo sedanjih organizacij medijskih delavcev se žal prepogosto konča pri sestankovanju z delodajalcem s ciljem, da se bo to izteklo najugodneje za osebo, ki naj bi zastopala delavce. Premalo je težnje po tem in zavezanosti k temu, da bi se izboljšali pogoji za vse zaposlene”. Meni, da bi glavno vprašanje moralo biti, kaj je dobro opravljeno delo in kakšen smisel ima določen prispevek. “Zahtevati moramo dobre pogoje dela, dostojne plače ter si izboriti minimalne smernice glede vrednotenja dela. Redno zaposleni bi morali biti pozorni na zunanje sodelavce, pri čemer bi morali biti honorarci za delodajalca dražji,” je dejala sogovornica. Ključno vlogo, nadaljuje, lahko pri tem opravijo prav sindikati, ki bi morali proaktivno skrbeti, da so sodelavci in sodelavke v negotovih oblikah dela – če že obstajajo – informirani o delavskih standardih, dogovorjenih v podjetju, in najnižjem dostojnem plačilu, ki ga lahko zahtevajo za svoje delo.  

Za javno dobro

Zaradi razmer postajajo novinarji vse bolj odtujeni od svojega dela, je opozorila Božič. “Nujno potrebujemo kakovostne medijske vsebine. Odgovornost imamo do bralcev, poslušalcev in gledalcev, ne pa do projektov, evropskega denarja ali razsvetljenih lastnikov. Novinar je tukaj za ljudi. Šele potem lahko začne zares delovati demokracija,” je dejala sogovornica. 

Kvantiteta, vščečnost in klikanost so več vredne od kakovosti, poglobljenosti in tehtnosti argumentov, pogoji za raziskovalno novinarstvo so danes sovražni, ugotavlja Brdnik. “Kriv je svetovni trg in razrast portalov, kjer objavljajo polizdelke,” meni. Po njegovem se izgublja zavedanje, da je v kapitalizmu treba novinarsko delo plačati ter s tem delavcu omogočiti, da si lahko zagotovi streho nad glavo in hrano na mizi. 

Specializirano in preiskovalno novinarstvo počasi izginja, kar je problematično. Od novinarjev se pričakuje, da bodo pokrivali vse, časa za pripravo poglobljenih prispevkov je vedno manj. Andraž Rožman: “To opravičujejo s tem, da je kadra premalo, a menim, da je to le izgovor. Vodstvo časopisa ima vedno možnost drugače organizirati delo, zaposliti nove ljudi ali pa izobraziti svoj kader. Ampak marsikateremu lastniku in uredniku ni v interesu, da bi se bolj poglabljali.” Tak način dela privede do cenzure zaradi pogojev dela, ki novinarju onemogočajo, da bi se loteval družbeno pomembnih zgodb oziroma da bi se posvetil nekemu področju, ki ga zanima. Rožman opozarja, da se od novinarjev pričakuje, da bodo pri izbiri tem tržno razmišljali in da se bodo prilagajali bralcem: “Pozabljamo pa, da bi naj bilo naše vodilo pisanje v javnem interesu.” Ker so novinarji v različnih finančnih situacijah in je njihova eksistenca različno ogrožena, se tako marsikdo odpove kakšni temi ali pa namerno kaj izpusti, zapiše drugače. Problem je tudi, da uredniki danes niso več branik uredništva in novinarjev, kot so bili v preteklosti, ampak vedno bolj zastopajo interese lastnikov. “To je katastrofa za novinarstvo,” je jasen Rožman. 

Vedno več je hujskanja proti novinarjem, kar s pridom izrabljajo tudi politiki. “Novinarji so pogosto deležni pritiskov javnosti, ki so včasih res upravičeni, pogosto pa ne. Pogosto so tudi življenjsko ogroženi, sploh na vojnih območjih, v totalitarnih režimih. Tudi v navidezno demokratičnih režimih smo že videli atentate ali pa zapiranje novinarjev. Ogrožaš svoje življenje in zdravje, na koncu pa nisi niti dostojno plačan in spoštovan. Malo nor moraš biti, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo,” je dejal Brdnik. 

Medijska hiša naj bo varno zavetje

Novinarji naj bodo pri svojem delu avtonomni in neodvisni, je jasen Rožman, ki dodaja, da mora postati medijska hiša varno zavetje z dobrimi pogoji za delo. “Pomembno je ustvariti okolje, kjer novinarke in novinarji ne bodo individualizirani in fragmentirani.” Plače naj bodo dostojne, zagotovljeni naj bodo vsi potrebni pripomočki za delo, uredniki naj komunicirajo z novinarji, jih povprašajo o njihovih željah. Rožman še poudari, da ko se pogovarjamo o boju za delavske pravice, prevečkrat govorimo samo o pogojih dela, plačah, številu dni dopusta: “Ne smemo se tukaj ustaviti. Zavedati se moramo naše vloge v družbi. Delavski boj moramo včasih prestaviti iz tega, v kakšnih pogojih delamo, na to, v kaj in kako delamo.”

“Kapitalizem neprestano črpa našo presežno vrednost, vse je podrejeno diktatu dobička in to uničuje tudi novinarstvo. Ta sistem nas vodi v propad družbe in ekosistema,” razpravlja Brdnik. Krivi so tudi ljudje, ki so na pozicijah moči in te ne izkoristijo, da bi se borili za boljše pogoje dela. “Nismo krivi prekarni delavci, ki nimamo te moči, mi smo prepuščeni sami sebi. Na dolgi rok je zelo pomembno povezovanje.”  Brdnik se je zato včlanil v Sindikat za ustvarjalnost in kulturo ZASUK, podpira pa tudi Sindikat novinarjev Slovenije in meni, da bi se morali v boju za kakovostno novinarstvo in delavske pravice čim bolj združevati in solidarizirati. “Verjamem, da bo ozko usmerjen sindikalni boj, ki se ukvarja zgolj s posamičnimi segmenti delavskih pravic, prekratek, če za njim ne bo političnega načrta za skupno spremembo političnega sistema.” 

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je drugi članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. V začetnem delu serije odpiramo dialog z medijskimi delavkami in delavci in skušamo kar se da natančno predstaviti pogoje dela v medijih. 

Prvi članek si lahko preberete TUKAJ. 

Mlajši novinar je steber RTV-ja

Naj za začetek opišemo položaj tistih, ki so (relativno) na začetku svoje kariere. Matej Simič je v času študija novinarstva na Fakulteti za družbene vede v različnih časovnih obdobjih delal na Radiu Brezje, BKTV, Planet TV, na portalu Oštro, časniku Večer in Televiziji Slovenija. Zdaj študira govor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Gal Krizmanič je trenutno odgovorni urednik na Radiu Študent, kjer je eden redkih redno zaposlenih. Tudi on je delal na Televiziji Slovenija. Oba sogovornika sta na RTV opravljala delo mlajšega dežurnega.

Kakšne so bile njune zadolžitve? Avtorskih prispevkov (razen izjemoma kaj manj pomembnega za jutranji program) nista pripravljala. Vedeti sta morala, o čem je prispevek, pregledovala sta videomaterial, pridobivala agencijske posnetke, krajšala prispevke, opremljala zvok s sliko, pisala imena in priimke ob sogovornikih, vstavljala podnapise, urejala prispevke dopisnikov. “To je bolj ali manj tehnično delo, ki je zelo pomembno. Mlajši dežurni je steber, ki drži vse skupaj. Je povezovalna točka med dopisniki po svetu, ljudmi znotraj hiše, tehniki, prevajalci. Več kot 70 odstotkov slike, ki je vidimo pri poročilih, je delo mlajšega novinarja,” je pojasnil Simič. 

To delo pogosto opravljajo začetniki preko pogodb civilnega prava, sta povedala sogovornika. Na mlajšem dežurnem, ki je pogosto honorarni sodelavec, leži ogromna odgovornost. Pomladi 2019, ko je Krizmanič začel delati, je bila na mestu takšna rotacija, da so bili v enem dnevu v službi trije in so se turnusi tako prekrivali, da so bili krajši čas pred dnevnikom vsi trije lahko v službi. A to je trajalo kratek čas, poleti istega leta se je število dežurnih na dan že zmanjšalo. Ko je začel Simič, sta na izmeno isto delo opravljala dva, čez nekaj časa pa samo še eden. Obseg dela pa je ostal enak. “Na neki točki smo delo mlajšega dežurnega opravljali samo trije in če bi kdo od nas zbolel, ne bi bilo človeka, ki bi prišel v službo,” je povedal Simič. Krizmanič je do kadrovske politike na RTV-ju kritičen, meni, da ne razmišljajo dolgoročno, ampak kampanjsko rešujejo kadrovski manko, tudi z zaposlovanjem honorarnih sodelavcev. 

Prav odpuščanja, manko zaposlovanja in nenadomeščanja upokojitev so privedla do krize v medijih. Gal Krizmanič: “Na RTV-ju je desk informativnega programa na pol prazen. V prostoru, ki je bil prvotno zgrajen za 20 ljudi, jih danes dela šest. To vpliva tudi na kakovost prispevkov, saj morajo ljudje delati več prispevkov in imajo premalo časa, da bi temo poglobljeno raziskali. Več je namreč poudarka na kratkih in udarnih prispevkih.” Vedno več dela in manj zaposlenih opaža tudi novinar Gašper Andrinek, ki je zaposlen na Valu202: “Število zaposlenih se ves čas krči, ne zaradi radijskega vodstva, ampak zaradi zahtev višje.“ Na Valu202 se sicer trudijo, da se to ne pozna na kakovosti vsebin in kar se tiče poslušanosti je ta še vedno zelo visoka. “Opažamo pa, da so tisti, ki delajo zahtevnejše raziskovalne projekte preobremenjeni. Raziskovalnih projektov si lahko privoščimo manj, potrebujemo več kadra,” je povedal Andrinek. 

Okorno napredovanje

Kako hitro lahko mlad novinar napreduje? Zelo odvisno od medija. Na Valu202 mladim dajejo priložnost, je pa zelo veliko odvisno od posameznikove samoiniciativnosti, sposobnosti in drznosti, odgovarja Andrinek. 

Na Televiziji Slovenija je sistem napredovanja okoren in neustrezen, saj se napreduje bolj ali manj samo po senioriteti, torej napreduješ, ko napreduje oseba pred tabo ali pa se kdo upokoji, ugotavljata Simič in Krizmanič. Naslednja stopnička za mlajšega dežurnega je starejši dežurni, ki je zadolžen za pisanje vesti, ki jih bere voditelj Dnevnika. “Potem te pošljejo na teren, če so kakšni dogodki, ki jih nihče noče pokriti, med vikendom pa obvezno promet,” pojasnjuje Krizmanič. Simič: “Po desetih letih dela nimaš novinarskih kontaktov, kariere, ničesar. Čisto realno je, da ljudje postanejo dopisniki za zunanjo politiko pri 50. letih, ko niso več na vrhuncu moči.” 

Krizmanič opozarja, da med ljudmi, ki so prišli na položaje v “zlatih časih novinarstva” in mlajšimi novinarji, ni občutiti medgeneracijskega razumevanja. Medgeneracijsko sodelovanje pogreša tudi Simič: “Mladi bi lahko prispevali s svežimi idejami in drugačnim pogledom na svet, starejši pa z izkušnjami. Jasno je, da mladi nekaterih del zaradi starost ne morejo opravljati. Vodenje Dnevnika na primer zahteva izkušenega starejšega voditelja, ki bo na kameri deloval zaupanja vredno.”

Za televizijskega novinarja je nujno, da obvlada delo mlajšega novinarja, saj se bo tak novinar bolje znašel in imel pregled na ustvarjanjem vsebin, se strinjata Simič in Krizmanič. A leto dni tovrstnega dela bi moralo zadostovati, tri ali še več let na tem položaju je absolutno preveč, sta prepričana. Krizmanič je po enem letu dela odšel na Radio Študent, Simič pa je bil mlajši dežurni tri leta, saj “ni bilo denarja za napredovanje”. 

Vržen v vodo, dobri pogoji in malo denarja

Kako je bilo delati za druge medije, smo vprašali Mateja Simiča. Kar se tiče dela na komercialni televiziji Planet TV pravi, da so ga kot mladega novinarja “vrgli v vodo”. “Po eni strani je bilo to dobro, ker sem se ogromno naučil, delal sem na terenu in pokrival praktično vse. Svobodo sem imel, je pa res, da sem kot zelenc preveč upošteval nasvete urednikov, koga naj uporabim za sogovornika.” Urednika sta ga sicer veliko naučila in kar se tiče opravljenega dela, “lahko gre mirno spat”, je pa retroperspektivno kritičen do prispevkov pa tudi tega, kdo so bili njegovi nadrejeni. Kot študenta ga ni tako motil manko profesionalizma, bi ga pa to motilo, če bi danes tam ponovno opravljal delo. 

Kot je dejal, je imel dobre pogoje za delo na Oštrem. Všeč mu je bil profesionalizem, visoko postavljeni standardi ter dovolj časa za pripravo člankov. Naučil se je ogromno in koristi mu še danes. Je pa bilo plačilo glede na obseg dela nizko, kar ga kot študenta, željnega znanja, ni tako motilo. Dovolj časa za pripravo prispevkov je imel tudi na Večeru, prav tako je imel svobodo glede izbire tem. Ker je za vse medije delal ali preko avtorske pogodbe ali študentske napotnice, se nikjer ni dejansko počutil enakovrednega ostalim zaposlenim. Meni, da je bil razlog dejstvo, da ni delal vsak dan, kar je oteževalo navezovanje stikov. 

VIDEO: Matej Simič o željah za prihodnost.

Mentorstvo za mlade?

Če se starejše generacije še spomnijo mentorskega sistema za mlade novinarje, je danes to za mlade v večini medijev nekaj nepredstavljivega. Večina uvajanja poteka po principu “znajdi se sam”. Simič in Krizmanič sta na začetku kariere pri večjih medijih pogrešala več spodbude in mentorstva. Sploh na Televiziji Slovenija se po mnenju Krizmaniča preveč ukvarjajo s formo in premalo z vsebino in zato se to ne ceni niti pri usposabljanju niti napredovanjih. 

Potrebovali bi nek splošen cehovski mentorski program s skupino izkušenih ljudi, ki bi bili pripravljeni prisluhniti težavam pa tudi idejam mlajših kolegov in kolegic, ki komaj vstopajo v svet novinarstva, je prepričan Gašper Andrinek.

VIDEO: Gašper Andrinek o mentorstvu.

Pozitivno izkušnjo z uvajanjem v novinarstvo ima Eva Jakomin, ki preko študentske napotnice dela za Slovensko tiskovno agencijo (STA). Začela je z delom organizatorke, nedavno so jo uvedli še v delo dopisnice z Obale. Zadovoljna je s svojo mentorico, sicer urednico dopisnikov. Povedala je, da je za uvajanje imela dovolj časa in da je bilo postopno. 

Približno dva meseca je na terenu spremljala novinarje in bila z mentorico v pisarni, kjer se je postopoma pripravljala na samostojno delo. Kar nekaj besedil je napisala samo za vajo, mentorica jih je popravila in ji pojasnila, kako jih izboljšati. “Ko je šlo kaj v objavo, sva z mentorico besedilo večkrat pregledali,” je dejala.  

Kljub pomanjkanju sredstev za normalno delovanje imajo dobro vzpostavljen sistem uvajanja tudi na Radiu Študent. Ker delajo s študentsko populacijo in se vsako leto menja približno četrtina ljudi, je sistem avdicij še toliko bolj pomemben. “Za nas je izobraževanje ljudi glavno, kar jim lahko ponudimo, ker jim denarja ne moremo dati,” pove Krizmanič. Novinarji na radiu delajo namreč večinoma za simbolično plačilo preko študentske napotnice, uredniki so plačani honorarno. 

Zaradi oblikovanega sistema mentorstva se zdi Krizmaniču smiselno, da bi imeli na ravni poklica izkaz kompetenc, ki bi ga lahko medij, ki investira v usposabljanje kadrov, kot je Radio Študent, izdal za nekoga, ki bi pri njih delal več let.

Perspektivnost? Za drobiž nosiš ime na pladnju

Ne. Je kratek in jasen odgovor Mateja Simiča na vprašanje, če je novinarstvo za mlade danes perspektivno. “Svoje ime nosiš na pladnju pred javnostjo za mizerno plačilo, ob tem pa se soočaš še z različnimi pritiski in časovnimi roki. Težko razmejiš službeni in prosti čas, vikende, praznike, pričakuje se, da si vedno na voljo. Novinarstvo je razvrednoteno zaradi pritiskov trga. Vedno več  je rumenizma, famoznih naslovov, ki so namenjeni samo klikom. S tem poneumljamo ljudi in zasenčimo pomembne teme,” razmišlja Simič.

Kdo je kriv? Trg in medijski lastniki. Pa tudi uredniki, ki izvršujejo zahteve trga in medijskih lastnikov, meni mlad novinar. 

Pred študijem novinarstva se je zavedal, da gre za poklic, kjer si vedno v pripravljenosti: “Nisem pa vedel, da bodo pogoji dela tako slabi, da bo toliko tekmovalnosti, zahrbtnosti. A tudi, če bi vse to vedel, bi se odločil isto, saj mi znanje koristi tudi pri opravljanju drugih del. Dobil sem bolj trdo kožo.”

Gala Krizmaniča pa, kot ne več rosno mladega novinarja, skrbi, da bo moral, ko bo zapustil Radio Študent, začeti od začetka. Meni, da je v večini medijev za karierno napredovanje mladega novinarja najbolje, če se dovolj zgodaj nekje “utabori” in čaka, da se ljudje upokojijo.

Osnovni pogoji za delo

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi bil novinarski poklic v prihodnosti bolj perspektiven? “Želel bi si, da bi postalo najbolj normalno na svetu, da ko pridem na neko novo delovno mesto ne glede na to, na kak način sem zaposlen, mi prvi delovni dan šef da telefon, diktafon in službeni računalnik. Telefon je najbolj osnovno delovno orodje, brez katerega ne moreš opravljati poklica. Res je, da je narava dela taka, da kdaj ne ločiš zasebnega in službenega življenja in delaš kdaj na lastno željo tudi dlje in več. Ampak v zameno za to bi pričakoval vsaj zagotovitev osnovnih pogojev,” odgovarja Simič. Želi si redne in varne zaposlitve z vsemi osnovnimi delavskimi pravicami, kot sta regres in bolniška. “Pa da se spoštuje, če je nekdo na dopustu in bolniški. Ne pa da te uredniki grdo gledajo, če rečeš, da ne moreš delati na dopustu,” še pripomni. 

Krizmanič upa, da bo novinarstvo v prihodnosti ohranilo ne preveč birokratsko določen kriterij za delo, torej da študij novinarstva ni pogoj za opravljanje novinarskega poklica. Po njegovem opažanju namreč večina najboljših novinarjev ni študirala novinarstva. 

Andrinek meni, da mediji nujno potrebujejo spremembo in osvežitev zakonodaje. Urediti pa bi morali tudi sofinanciranje medijev s strani države, zgledovati bi se morali po praksah iz tujine. Nujno pa bi bilo tudi sistematično delati na medijskem opismenjevanju splošne javnosti (začenši v šolah) in gojenju medijske kulture, še dodaja. 

Novinarski ego 

A za vse slabo, kar se medijem godi, niso krivi samo lastniki. Delno gre pripisati krivdo tudi nam, novinarjem in urednikom, slabi organizaciji dela in pomanjkanju samokritike. 

Andrinek meni, da ekskluzivnih zgodb konkurenčnega medija ne bi smeli jemati kot lastni poraz, ampak spodbudo: “Super, če so imeli ekskluzivo, bomo pa imeli mi naslednjič nekaj drugega. Morali bi se bolj podpirati. Struje, ki želijo uničiti neodvisno preiskovalno novinarstvo, se veliko lažje povežejo kot novinarji med sabo. A verjamem, da lahko mlajše generacije to presežejo.”

Problematičen je ta naš novinarski ego, še izpostavlja Andrinek: “Vedno bi morali razmišljati, kako bi bili boljši, kako bi lahko pomagali družbi. Ne pa da stopimo na piedestal in izkoriščamo razlagalno moč, kot da smo vsemogočni.”

Krizmanič pa meni, da je problem novinarstva ravno v tem, da namesto, da razlaga in umešča v kontekst, samo ponavlja, kaj je nekdo rekel ali napisal: “Ogromno pomembnih stvari, ki jih poročamo, so javne objave, ki pa se jih niti sami novinarji ne potrudijo razumeti. Primerov za to je nešteto: Zmotilo me je nedavno poročanje na Delu in potem še na 24ur in MMC o “gaserjih” in “limkah”. Ogorčen sem bil nad neodgovornostjo avtorjev in urednikov, saj se mi zdi, da ti prispevki spodbujajo nestrpnost in so dejansko rasistični. Mladim bi morali pomagali razumeti njihov lastni sentiment v svetu, kjer še spoznavajo svoje mesto, pojasniti, kakšen je bil družbeni kontekst atributov, ki so jih sami prevzeli.”

Krizmanič je v pogovoru izrazil tudi razočaranje, ker se na televiziji več ukvarjajo s formo in premalo z vsebino. “Televizija se gleda, zato je pri ustvarjanju tega medija mnogokrat pomembnejša slika od vsebine. Seveda je vedno pomembno, da podamo točne informacije, ampak pogosto televizijci določene izberejo, ker se jih da predstaviti na bolj seksi način,” je bil kritičen Simič.

Ko pride do napak, se zelo hitro pozabijo, češ, gremo dalje, pove Simič. Na manko refleksije ob napakah opozarja še en sogovornik, Boris Vasev, ki dela kot novinar v zunanjepolitični redakciji na portalu MMC. “Ob večjih napakah bi se morali na ravni uredništva spoštljivo pogovoriti, kaj je šlo narobe in kako bomo takšne napake preprečili. Na RTV-ju ni kulture konflikta, ni kulture nasprotovanja uredniku in kulture argumentiranja, vsaj za MMC lahko to potrdim,” je dejal Vasev in dodal, da so prispevki pogosto površinski. Želel bi si več konstruktivne kritike s strani urednikov in kolegov. 

Konstantne novice na račun avtorskih prispevkov

“MMC je v osnovi novičarski portal, kjer morajo biti konstantno objavljene vsebine. Tri novice na dan niso dovolj, samo na zunanji jih mora biti več kot deset. Delamo bolj ali manj agencijsko novinarstvo. Česar ni za podcenjevati, ker si ljudje pogled na svet v veliki meri oblikujemo na podlagi naslovov in kratkih novic. Korektnost poročanja, razumevanje tematike in izbira naslova je zelo pomembna naloga, paziti na vse to pri prenašanju agencijskih novic je mukotrpno in neizpopolnjujoče,” razmišlja Vasev. 

VIDEO: Boris Vasev o avtorskih prispevkih na MMC.

Novinarji na MMC sicer imajo svobodo glede izbire tem za avtorske prispevke, prav tako si lahko sami izberejo sogovornike in se odločijo, kako bodo temo razdelali. A čas, ki ga ob spletnem dežurstvu namenijo za avtorske prispevke, je zelo okrnjen: “Konstantno imamo borbe glede števila ur, ki jih lahko namenimo pripravi avtorskih člankov. Urnike delamo za en mesec vnaprej in zdaj na koncu meseca bi jaz moral že vedeti, koliko dni oziroma ur si naj vzamem za avtorski prispevek in kaj bodo sploh teme. Težko veš za naprej, kaj se bo dogajalo.” Takšen odnos novinarjem jemlje tisto, od česar je v največji meri dandanes odvisna kakovost prispevka – entuziazem. “Tega mediji ne bi smeli dopustiti. Volja posameznika niha glede na to, kar se mu dogaja v življenju. Zato kakovost dela ne bi smela biti odvisna od nje, ampak od organizacije na sistemski ravni. Entuziazem se v nekaj letih nespodbudnega okolja porabi. Po določenem času se ti ne da več prerekati,” je izpostavil Vasev.

Preizpraševanje lastnih avtoritet

Kot novinarja zunanjepolitičnega uredništva ga moti, da ni sredstev za terensko delo. “Če hočeš res razumeti, kaj se dogaja, moraš biti na terenu precej časa, tega pa ne bo nihče financiral. V petih dneh v Ukrajini nimaš časa, da bi spoznal ljudi, se pogovarjal in res razumel situacijo,” razpravlja novinar MMC-ja.

Plače novinarjev na portalu so precej nižje od plač na televiziji in radiu, pa gre po besedah Borisa Vaseva za enako zahtevno delo. Ker nima visokih stroškov v življenju, se mu plača sicer ne zdi slaba, zaveda se tudi, da je v primerjavi z novinarji na drugih portalih privilegiran. 

Kaj pa si želi za novinarstvo v prihodnosti? Predvsem je zelo pomembno, da je sistemsko določeno, da mora urednik dobiti soglasje uredništva, izpostavlja sogovornik iz MMC-ja. “Če tega ni, je kolektiv odvisen od sreče. In če delaš pod diktirko nekoga, ki je vsiljen, ne more funkcionirati.”

Želi si še, da hierarhija ne bi bila tako ponotranjena, kot je: “Kolektivne razredne zavesti ni, vodstvo se tega zaveda in izkorišča sebi v prid. K direktorju ali pa urednikom bi novinarji morali pristopiti s pozicije, da smo jim enakovredni. Kako bomo pa preizpraševali avtoritete, o katerih poročamo, če ne znamo preizpraševati niti lastnih avtoritet?”

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je tretji članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. V tokratnem na temo pogojev medijskih delavk in delavcev smo se pogovarjali s fotoreporterjem, garderoberko, organizatorko in pomočnico v fotouredništvu, tonskim mojstrom in lektorico. 

Prva dva članka sta na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Fotoreporter: Nekoč si želim živeti samo od fotoreporterstva

“Od nekdaj sem si želel fotografirati za medije,” je takoj na začetku pogovora izpostavil fotoreporter Gašper Lešnik, ki od leta 2012 honorarno sodeluje z Mladino. S sodelavci na Mladini ima zelo dobre odnose.

 “Fotožurnalizem me je zasvojil. Na trenutke je lahko delo tudi nevarno, a prav zaradi tega adrenalina se vedno znova vračam,” je povedal in dodal, da če bi lahko živel samo od tega, bi z največjim veseljem. Da lahko preživi, je redno zaposlen v knjižnici, urnik pa usklajuje glede na izmene. “Če sem v knjižnici popoldne, grem fotografirat dopoldne. Včasih grem kak krajši dogodek fotografirat kar med malico,” je pojasnil. Mnogo njegovih kolegov fotoreporterjev ob honorarnem delu za medije opravlja tudi druga dela za preživetje.

Fotoreporterji so bili še posebej v obdobju zadnjih dveh let med delom pogosto izpostavljeni nevarnostim, deležni so bili tako napadov kot tudi popisovanj s strani policije, je opozoril. 

Ob tem nemalokrat prihaja še do kršitev njihovih avtorskih pravic, honorarni delavci se soočajo še s težavami zaradi neusklajenih cen fotoreporterskih storitev. Lešnik meni, da bi se položaj honorarnih fotoreporterjev pomembno izboljšal že s tem, da bi se vzpostavil skupen trg in enoten cenik: “Bolj zaščiten bi morali biti tudi na terenu. Idealno bi seveda bilo, če bi bili zaposleni za polni delovni čas, imeli ustrezno izobrazbo in bili dostojno plačani. Dodatno finančno ovrednotene bi morale biti tudi nadure”.

Ob dejstvu, da so telefoni vedno bolj zmogljivi in da lahko fotografijo namesto fotografa danes posname že novinar ali celo civilist, smo Lešnika vprašali, ali ga je strah, da bi poklic fotoreporterja izginil. Dobra in profesionalna fotografija je za medij zelo pomembna, čeprav je včasih bralci in uredniki ne cenijo dovolj. Prepričan je, da bi na teren morali odhajati ustrezno usposobljeni ljudje: “Samo pritisk na sprožilec ni dovolj. Fotoreporterji moramo, podobno kot novinarji, ujeti trenutek dogajanja, poglavje naše zgodovine. Delo ni nikoli dolgočasno, hitrost, poznavanje dogajanja in občutek za fotografijo je ključnega pomena”. Telefon ne more nadomestiti dobrega fotoaparata, po drugi strani pa je prav telefon vedno pri roki, zato ga uporablja tudi sam. Tako je namreč fotografija hitreje na voljo za objavo v medijih. 

Z željo, da bi se položaj fotoreporterjev sistemsko izboljšal, se je priključil Aktivu fotoreporterjev in fotografov v okviru Društva novinarjev Slovenije. Hvaležen je za vso podporo, ki jo dobi od društva. Verjame, da lahko le združeno delavstvo pripelje do družbenih sprememb. Bi si pa želel več razumevanja javnosti do tega sicer požrtvovalnega in nevarnega poklica.

Garderoberka: Tako zelo me “cenijo”, da sem po 30h letih še vedno na minimalcu

Garderoberka Ariana Malec več kot 30 let dela na Televiziji Slovenija, pred tem je bila honorarna delavka. Kot svobodnjakinja je delala še na reklamah, filmih, pa tudi v gledališču. V svoji karieri je ob vsakodnevnih oddajah sodelovala še pri snemanju okoli 40 filmov, nadaljevank, dokumentarcev, tudi stilnih in zgodovinskih. “Po tolikih letih dela sem v svojem poklicu že izkušena, da marsikaj predvidevam vnaprej”. 

Njen delovni čas je neenakomeren. “Garderoberke delamo na večini oddaj, filmov in dokumentarcev, ki jih posname naša hiša (op. a. RTV). Vsaka oddaja ima svoje zakonitosti: od oblačil do števila ljudi, ki jih moramo obleči. Na primer za oddajo Kaj dogaja moramo pripraviti kostum lovca, medveda, policaja. Kar se tiče pogovornih in razvedrilnih oddaj pa smo odgovorne za to, da je oseba pred kamero videti dobro in samozavestno. Ko delamo zgodovinske oddaje, moramo poznati tudi modo, ki je bila aktualna tisto zgodovinsko obdobje,” je pojasnila. 

“Presoditi moramo, kako osebo obleči, kakšno postavo ima, kako izpostaviti to, kar je na njej lepo in kako skriti pomanjkljivosti.  Likamo, ožimo, širimo, barvamo … Poznati moramo vsebino oddaje, kako se bo oseba gibala, kakšna bo osvetljava, kaj se bo videlo na kameri in kaj ne, kam je najbolj smiselno namestiti mikrofone, da ne bodo motili zvoka … Pri filmih moramo natančno poznati scenarij. Izvajalcem moramo dati občutek, da bo vse v redu, da bodo videti dobro, samozavestno. Pa to še ni vse. Oddaje moramo tudi popisati, vedeti kje je kaj v garderobi, v kakšnem stanju so oblačila.” A kljub odgovornosti in zahtevnosti poklica je ta žal prepogosto spregledan in premalo cenjen. “Po štiridesetih letih dela sem na minimalcu. Očitno nas imajo za likarice, ki pridejo v službo in nastavijo obešalnik.”

Vse garderoberke, ki so redno zaposlene na Televiziji Slovenija, so stare nad 50 let, saj na tem delovnem mestu že dolgo ni bilo zaposlovanj: “Kolegice so se upokojile, novih nismo dobili. Čeprav se je kvota sprostila, so se zaposlitve prenesle drugam”. Obseg dela se je povečal, plače so se znižale. Včasih nimajo niti časa za malico. 

Pred kratkim so uspele izpogajati pomoč študentov, a ob tem je nujno dodati, da to niso kadri, ki bi ostali dolgoročno, prav tako pa študentje ne smejo delati več kot 80 ur mesečno. Tako pomagajo pri večjih oddajah. Sogovornica se sprašuje, kaj bo, ko se bodo vse garderoberke upokojile: “Ne vem, kdo bo takšno delo delal za tako slabo plačo. Bodo to naprtili že honorarno zaposlenim stilistom, ki zdaj skrbijo za celostno podobo garderobe, kupujejo in si izposojajo nova oblačila?”

Ariana Malec si želi predvsem višje plače. Ob tako nizkem izhodišču se namreč niti borni dodatki za nedeljsko in praznično delo ne poznajo kaj dosti. Upa, da bo Sindikatu novinarjev Slovenije uspelo doseči dvig plačnih razredov tudi za garderoberke. Nedavno so se sicer sestale s programskim direktorjem, kjer so povedale, kaj jih moti. A boji se, do epiloga pa ne bo prišlo. Od vodstva bi si želela več razumevanja in posluha: “Imamo oddaje, ki obravnavajo položaj vseh možnih poklicnih skupin. O nas pa noben ne naredi prispevka, pa imamo stike z izvajalci vsak dan. Individualizem se podtalno vedno bolj zažira v sistem, kolegialnosti ni, razen morda v kakšnih manjših skupinah”. 

Organizatorka: Imam dober vpogled v delo drugih

Študentka Eva Jakomin je na Slovenski tiskovni agenciji najprej začela delati kot organizatorka in pomoč v fotouredništvu, zdaj pa ob tem dela tudi kot dopisnica z Obale. Ker smo o njenem novinarskem delu že pisali v prejšnjem prispevku, se tokrat osredotočamo na delo organizatorke in pomoči v fotouredništvu. 

“Naloga organizatorja je pisanje potnih nalogov, pregledovanje e-pošte deska, odgovarjanje na klice. Rezervirati moram tudi avtomobile, novinarjem izročiti prenosne računalnike, diktafone. Ko pomagam v fotouredništvu, urejam fotografije, ki jih s terena pošiljajo fotografi, opremljam jih z naslovi, napišem, kdo je na fotografiji in jih lepim k člankom. To je zelo odgovorno delo in hitro pride do napake,” je povedala sogovornica in dodala, da ob tem pripravlja še servisne informacije (vreme, promet in kronika). 

Ko je v vlogi organizatorke, ima dober vpogled v dogajanje v uredništvu. Zadovoljna je, da je s tem delom začela, saj ji prav ta dober vpogled koristi tudi zdaj, ko dela kot dopisnica. Dejala je, da se s sodelavci dobro razume, pravi, da se lahko od starejših sodelavcev ogromno nauči. “Delo je naporno, sploh na začetku je bilo ogromno informacij in novih obrazov, ki sem si jih mogla zapomniti, a sem se navadila. Ker je ena od mojih nalog javljanje na glavni telefon, je to včasih tudi psihično zahtevno, saj se zgodi tudi, da se kak nezadovoljen državljan razburja nad novinarji,” je povedala sogovornica. 

Tonski mojster: Neurejeni urniki, premalo kadra – težave tonskih mojstrov zelo podobne težavam novinarjev

Rok Kokošinek od leta 2018 dela na Radiu Slovenija kot tonski mojster v živem programu. “Pri delu nisem doživel nikakršnih pritiskov, ne s strani nadrejenih, ne koga drugega. Znotraj ekipe vlada dobro vzdušje, dobro sodelujemo tudi z drugimi akterji na programu iz različnih uredništev,” je povedal Kokošinek. 

Glavna težava, ki jo opaža, je kadrovska politika. Tonskih mojstrov je premalo in videti je, da se število postopno zmanjšuje. Ob tem so na začetku večinoma primoramo še za nedoločeno obdobje delati honorarno: “Novinca pogosto uvedemo in naučimo, potem pa zaradi nejasne perspektive odide. Sledi naslednji novinec in ponovno učenje, med tem pa izkušeni kolegi odhajajo v pokoj.” Zaradi kadrovskega manka so že ukinili nekaj ur živega programa na dan, kar bi lahko ob nadaljevanju trenda ogrozilo obveščenost javnosti. Kokošinek je dejal, da se njegovi šefi na programu zavedajo kadrovskega primanjkljaja, a imajo zvezane roke zaradi “višjih instanc”. 

To vpliva na ostale vidike produkcije, kot sta otežen prenos znanja na mlajše kolege, pomanjkanje izobraževanj in razvoja kadrov. Uvajanje novih tehnologij/programske opreme je počasno ali neobstoječe, v primeru bolniških odsotnosti/dopustov/terenskih projektov hitro pride do težav pri sestavi urnika. 

Urniki tonskih mojstrov so zelo neurejeni, saj ima vsak od treh programov v Ljubljani svoj urnik: “Ars dela od 6h do 22h, Val202 od 5h do 22h, Prvi pa od 5h zjutraj do 2h zjutraj. Nimamo sistema, da bi delal en teden samo zjutraj potem pa en teden samo popoldne. Lahko se zgodi, da trikrat zaporedoma začnem ob 5h zjutraj, potem sem dvakrat zaporedoma v večerni izmeni.” Ocenjuje, da je takšen delavnik še posebej neugoden za zaposlene, ki imajo otroke.  

Plačna izhodišča so nizka, na začetku so uvrščeni v 27. plačni razred, kar je zelo nizko, tudi glede na nivo tehničnega znanja, ki ga morajo pokazati, in na zgoraj opisano naravo dela. Možnosti napredovanja in nagrajevanja so zelo omejene. “Naša prednost je tako bolj kot ne le varnost, ki jo ponuja redna zaposlitev za nedoločen čas v javnem sektorju (v nasprotju s pretežno prekarno naravo dela v privatnem sektorju na tem področju), a je pot do te pogosto zelo negotova in vodi preko “nedoločenega časa” honorarnih pogodb in dela med vikendi”.

Odnosi tonskih mojstrov in novinarjev na Radiu Slovenija so zelo dobri: “Pri našem delu je to še posebej pomembno, saj delamo v živo in hitro pride do stresnih situacij. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo sodelavca na drugi strani stekla”. 

Kljub vsem omenjenim težavam na radiu delajo dobro, kar se odraža tudi v odzivih javnosti in poslušanosti. “Redno izvajamo projekte, ki so (brez lažne skromnosti) presežki in jasen doprinos k programu. Nordijsko svetovno prvenstvo in poleti v Planici sta zgolj dva zadnja primera, ki ju je vsekakor vredno izpostaviti in dodati, da ju brez prej ekipnega duha, vzornega sodelovanja novinarjev in tehničnega kadra, zanosa in požrtvovalnosti celotne terenske ekipe ne bi bilo mogoče izpeljati.”

Sklene še, da so težave tehničnega kadra zelo podobne težavam novinarjev, zato je povezovanje vseh medijskih delavcev in skupno izboljšanje položaja bistveno za vse. 

Lektorica: Danes lahko lektorira kdor koli

Lektorica Darja Tasič je bila prva redno zaposlena lektorica na Radiu Maribor, zaposlila se je konec leta 1985. Leta 2002 se je podala med samozaposlene, z mariborskim radiem od takrat sodeluje pogodbeno, trenutno za do 55 ur mesečno. Ko se je zaposlila, je imel radio svoj program od sedmih zjutraj do treh popoldne, vmes pa sta bili še dve uri programa v nemščini – MM2. Po njenih besedah je bilo takrat lektorskega dela manj kot danes, ko oddajajo lasten program od petih zjutraj do desetih zvečer.

Ko lektorira za radio, se njen delovnik začne ob sedmih zjutraj in traja do treh. Prva lektorirana poročila se predvajajo ob osmih. “Vsako uro so nato novice, medtem pa ves čas nekontrolirano prihajajo prispevki, različne oddaje, obvestila, oglasi … Lotiš se lektoriranja nekega besedila, pa ga že moraš odložiti, ker so spet na vrsti novice. Vrneš se k prvemu besedilu, a pride novinar s prispevkom, ki ga moraš lektorirati prioritetno. Naš delovnik zna biti precej natrpan,” je pojasnila.

Ker je tudi na področju lektorjev in lektoriranja v medijih opazna kadrovska podhranjenost, si je morala sogovornica, ko je bila še zaposlena na radiu kot lektorica, kar sama poiskati zamenjavo v primeru bolniške odsotnosti ali dopusta. Za takšne primere je zato uvedla študentke slovenščine, ki so jo po potrebi nadomeščale. Ta praksa se je ohranila do danes. 

Eden izmed problemov lektorskega poklica je deprofesionalizacija. Za to delo namreč ni predpisana specifična izobrazba in ni lektorske licence. Tako pogosto lektorira, kdor se počuti sposobnega za to, od gimnazijca do upokojene učiteljice, in se zdi, da to lahko dela vsak. Edino uradno potrdilo, da je oseba usposobljena za lektoriranje, je diploma iz slovenistike. “Ampak en semester pravopisa še ne pomeni, da si dejansko usposobljen,” je opozorila sogovornica.

Lektoriranje je v tem smislu podobno novinarstvu in fotoreporterstvu – zaradi tehnične opremljenosti smo prepričani, da to vse vsi zmoremo. “In ker zmoremo vsi, je za to, da si novinar, primerna kakršna koli izobrazba. To je ob upoštevanju sposobnosti vsakega človeka posebej sicer res, vendar ob predpostavki, da dobi novinar začetnik brez novinarskega predznanja na začetku mentorja, da ga uvede v to obrt,” je pojasnila lektorica Darja Tasič. A če se ne moti, mentorstva za novinarje na radiu praviloma ni, ker je novinarjev premalo in so preobremenjeni že s svojim delom. Iz svoje prakse ne pomni prav veliko vneme za mentorstvo; ker ni časa in energije, ker to ni dovolj stimulirano ali ker v kolektivu ni te prakse?   “Na entuziazem in kolegialnost pa lahko v tej družbi in tem času pozabimo,” je bila kritična. 

Toda če ni poglobljenega individualnega dela z novincem in sprotnega pogostega analiziranja njegovih izdelkov, lahko prihaja tudi do posnemanja ne najprimernejših zgledov in neupoštevanja zakonitosti novice, poročila, komentarja … “In kjer ne opravi svoje vloge urednik (ki tega morda tudi sploh ni sposoben), je lektor pred dilemo – predelati, kot se mu zdi, da bi moralo biti (saj tudi lektor nima novinarske izobrazbe, le morda izkušnje z novinarskimi besedili), ali pa besedilo le pravopisno in slovnično urediti?” 

Do dolgoletnega pristopa pri zaposlovanju novinarjev, ki ga je zaznavala na radiu, je kritična: “Če se bodočih novinarjev ne sprejema na podlagi njihovih sposobnosti, temveč morda tudi po ključu, da ne bodo mogli ogrožati položaja nadrejenega, potem ne moremo pričakovati njihovega odličnega dela”. 

”Dogajalo se je in se verjetno še vedno, da sprejme odločitev glede novega sodelavca en sam, namesto da bi njegovo usposobljenost ocenila ustrezna komisija.” 

Zaradi novinarskih besedil, ki jih je dobivala v obdelavo, je večkrat predlagala, da bi za novinarje občasno organizirali osvežitvene delavnice, a ni bilo posluha, do letos, ko je s tem predlogom prodrla kolegica, ki je trenutno glavna radijska lektorica. “Kdor bi rad imel povratno informacijo, jo lahko na radiu vedno dobi, saj gre za majhen kolektiv, za osebni stik. Sicer pa lektoriram s sledljivostjo popravkov. Nekateri si popravke želijo in jih upoštevajo in se iz njih tudi učijo, drugim je vse odveč in se nič ne naučijo. Zato pa imamo tudi besedila na ravni osnovne šole.” In so tudi taki, ki menijo, da lektorja sploh ne potrebujejo. Ti se ne zavedajo, da lahko lektor kot prvi, testni bralec pripomore, da bo njihov končni izdelek boljši, razumljivejši. Delodajalci pa vidijo lektorje pogosto samo kot dodaten nepotreben strošek, ne pa kot nekoga, ki pomaga dvigovati nivo medija.

Sogovornico skrbi vedno večja komercializacija radia: “Radiu Maribor je glede prilagoditve programa za večjo poslušanost pred časom menda svetoval Sašo Papp z Radia Center. A vsaj glede novinarskega dela in jezika bi se morali komercialni radii zgledovati po nas, ne pa obratno!” Lektorica meni, da bi se v medijih moral spremeniti sistem vrednot, pri čemer bi morala imeti prednost jezikovna pravilnost. 

Izpostavila je še, da je ob razmišljanju o stanju v medijih treba začeti že pri definiciji novinarstva, novinarja in medijev: “Za obveščanje so nekoč skrbeli razglasi, potem časopisi, nato še radio in televizija. Je splet medij kot celota, in tudi vse drugo, kot je tviter in podobno? Kako to dojemajo uporabniki? Kaj je zanje novica? In kdo je potem novinar? Je to vsak, ki piše in to objavlja (torej tudi vplivneži), ali je to tak, ki je zaposlen pri mediju in piše, ali tak, ki piše za obveščanje javnosti in ima ustrezno izobrazbo oz. je za to ustrezno usposobljen? Za občinska glasila piše kdor koli, na »dogodkih« pa se vsi ti predstavljajo za novinarje. Za ustanovitev radia potrebuješ frekvenco; ko jo dobiš, ustanoviš radio. Toda ali si ti ali tvoji zaposleni samo zato tudi že novinar?” 

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je četrti članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Po pogovorih z medijskimi delavci o njihovem položaju se v pričujočem prispevku lotevamo zgodovinskega pregleda vzpostavljanja nacionalne kolektivne pogodbe. Že od ustanovitve prvih novinarskih sindikatov leta 1989 in ustanovitve Sindikata novinarjev Slovenije 1990 je slednja v ospredju prizadevanj sindikata. Prvo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje so uveljavili leta 1991, a ta danes velja samo še za javno RTV. 

Zakaj nacionalna kolektivna pogodba ne velja za ostale medije? Kako se je položaj novinarjev spremenil v zadnjih tridesetih letih? Kako je nanj vplivala tranzicija? 

Odgovore smo iskali z nekdanjim glavnim tajnikom in predsednikom Sindikata novinarjev Slovenije Iztokom Jurančičem, za odziv pa prosili tudi direktorico Medijske zbornice Irmo Butina.

Razgradnja solidarnosti v imenu svobode

Materialni pogoji novinarjev pred oblikovanjem prve kolektivne pogodbe so bili boljši, imeli so približno 30 odstotkov boljše plače, kot jih imajo danes, je povedal Jurančič. “Takšni pogoji so bili dediščina drugih časov, ko so bili novinarji obravnavani kot družbeno-politični delavci. V tistih časih je bilo tudi bolj pogosto in normalizirano sodelovanje urednikov in politikov, večina urednikov je bila v partiji.” Sogovornik je pojasnil, da je bila cenzura pred tranzicijo bolj očitna: “Po obrtniški plati so bili novinarji vrhunski, svoboda izražanja je bila pa pod vprašajem.”

A po padcu družbenega proizvoda in posledično masovnega upokojevanja leta 1991 se je socialni dialog oslabil. “V imenu svobode so razgradili trg in solidarnosti. To je bilo v skladu s svobodo trga in liberalnih vrednot, ki bi jih naj družba z osamosvojitvijo posvojila,” je razložil. Novinarji so novo “svobodo” hitro izkoristili in začeli pisati bolj sproščeno. Okrepila se je novinarska avtonomija, standardi neodvisnosti se postajali vedno bolj pomembni. Urednikom politiki niso več jasno naročali vsebine poročanja, kot so to počeli prej. A ker se je sočasno začel spreminjati tudi trg, je postopno začelo prihajati do segmentacije in prekarizacije. Po letu 2002 pa se je začel položaj novinarjev vidno slabšati.

Za boljše razumevanje se vrnimo za trenutek nazaj, pred obdobjem tranzicije. Večina panog je takrat imela kolektivne pogodbe, članstvo v sindikatu in v zbornici je bilo obvezno in kolektivno. Bila je le ena Zveza sindikatov, kamor so spadali vsi delavci. “Ko je začela Jugoslavija razpadati, so novinarji vedeli, da bo prej ali slej prišlo tudi do razpada krovne sindikalne zveze, zato so preventivno ustanovili svoj sindikat in pripravili svojo kolektivno pogodbo za poklicne novinarje po predlogi italijanskega novinarskega sindikata.” Ker je sistem predvideval obvezno članstvo, je bila podpisnica na strani delodajalcev Gospodarska zbornica Slovenije – Sekcija za tisk kot zastopnica delodajalcev časopisno-informativne in založniške dejavnosti, Svet RTV Slovenija in Združenje radijskih postaj Slovenije ter Sindikat novinarjev Slovenije v imenu delavcev. 

Ta pogodba je med drugim vključevala dodatke za stalno pripravljenost, rekreativni dopust, tarifno lestvico novinarskih poklicev po delovnih mestih. Vključevala je tudi sklicevanje na novinarski kodeks in Münchensko deklaracijo o dolžnostih in pravicah novinarjev, kar se zdi Jurančiču izrednega pomena. Bila je tudi edina pogodba, ki je vsebovala pravice svobodnih novinarjev, novinarjev na praksi in študentov. 

Zakaj velja samo še za RTV

Kot že omenjeno, kolektivna pogodba za poklicne novinarje danes velja samo v javnem mediju, kjer je sicer zaposlenih tretjina slovenskih novinarjev, kar po mnenju Jurančiča ni zanemarljivo. Pa vendar, zakaj ne velja v drugih slovenskih medijih? 

Leta 1998 je Gospodarska zbornica Slovenija – Združenje za tisk in medije Sindikatu novinarjev Slovenije poslala odstopno pismo, v katerem je pisalo, da GZS – Združenje za tisk kot podpisnik Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje na delodajalski strani odstopa od te kolektivne pogodbe s 1. majem 1998 in od tega dne dalje ne uresničuje več pravic in obveznosti stranke te kolektivne pogodbe med podpisniki na delodajalski strani. Sindikat odstopa ni sprejel in si je naslednjih dvajset let tudi preko sodišča prizadeval, da do tega ne bi prišlo.

Leta 2004 je Združenje za tisk in medije odklonilo podpis predloga novega aneksa h kolektivni pogodbi poklicnih novinarjev, kar je privedlo do stavke novinarjev. “Povečevala se je prekarizacija novinarjev, videlo se je, v katero smer gre trg in to smo želeli preprečiti. Po stavki smo se približno leto dni pogajali za spremembe in dopolnitve krovne poklicne pogodbe, vendar pogajanj nismo zaključili, ker so jih na delodajalski zbornični strani vodili ljudje, ki so zastopali zgolj interese radiodifuznih medijev posebnega pomena, zasebni tiskani mediji pa so bili popolnoma pasivni,” je pojasnil Jurančič.

Leta 2013 je Medijska zbornica pri GZS  v sodelovanju s časopisnimi mediji Delo, Večer in Primorske novice vložila tožbo zoper veljavnosti kolektivne pogodbe, sindikat pa je trdil, da slednja velja, ker niso odstopili po postopku. Sindikat je tožbo dobil na prvi stopnji, potem je sledila pritožba na višjo stopnjo, ki pa jo je sindikat izgubil. Zato so šli dalje v tožbo. “Vedeli smo, da bomo na koncu izgubili, a uspelo nam jo je zadržati v uporabi do leta 2017, s čimer smo si izborili prehod na podjetniške kolektivne pogodbe, ki so na določenih mestih vsebovale nekaj elementov kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. A nacionalne poklicne pogodbe na ravni zasebnega sektorja ni, kar močno otežuje pogajanja za hišne kolektivne pogodbe,” je dejal Jurančič.

Višje sodišče je v drugem krogu razsodbe odločilo, da je kolektivna pogodba za poklicne novinarje veljala do začetka maja 2009, ker je zakon o kolektivnih pogojih leta 2006, da po prehodnem obdobju treh let preneha veljavnost kolektivnih pogodb, ki so jih podpisale zbornice z obveznim članstvom. V izogib morebitnim kompromisom, ki bi jih lahko sklenila Medijska zbornica in Sindikat novinarjev Slovenije s prenovljeno krovno poklicno pogodbo, so podjetja Delo, Večer in Primorske novice oktobra 2017 tudi izstopila iz Gospodarske zbornice Slovenije. 

Ta zakon, ki je predvideval prostovoljno članstvo v kolektivnih pogajanjih, je tudi na državni močno zmanjšal moč sindikalnega gibanja in otežil kolektivno dogovarjanje, saj so bili delavci odslej prepuščeni posamičnim pogajanjem. Kot je opozoril Jurančič, je danes potencialna stavka medijskih delavcev omejena zgolj na stavkanje proti posameznim delodajalcem, ker na drugi strani na nacionalni ravni ni delodajalske organizacije proti kateri bi lahko stavkali za nacionalno pogodbo.

Sindikat trenutno nima reprezentativnega delodajalca, ki bi lahko podpisal kolektivno pogodbo na nacionalni ravni, zato Jurančič apelira na državo, ki bi lahko to zakonodajno uredila. “Za uspešno podpisano kolektivno pogodbo se bo treba organizirati, okrepiti sindikalne aktivnosti in postaviti pogoje, ki bi prisilili delodajalce v skupinska pogajanja,” je prepričan.

Da na strani delodajalcev ni interesa za vzpostavitev nacionalne kolektivne pogodbe, je potrdila tudi direktorica Medijske zbornice Irma Butina. Pojasnila je, da zbornica ni sklicatelj poklicnih kolektivnih pogodb, ampak le panožnih, torej na ravni dejavnosti. Pogajajo se tako samo s sindikati, ki zastopajo posamezne dejavnosti. Kot je dejala, medijska zbornica nima interesa sodelovati pri oblikovanju in podpisu potencialne nove kolektivne pogodbe za medijsko dejavnost. “Sicer člani ne bi sprožili sodnega postopka, s katerim je ugotovljeno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje ne velja za člane GZS,” je pripomnila. “Večina večjih časopisnih založnikov ima sklenjene podjetniške kolektivne pogodbe, v katerih urejajo pravice zaposlenih2, tako novinarjev kot ostalih delavcev,” je opozorila Butina. Po njenem mnenju to zadostuje.  

Najprej samo novinarji, zdaj pa vsi medijski delavci

Nova pogodba, ki jo pripravlja sindikat, bi zadržala elemente iz stare, ki so danes še aktualni in jih delavstvo razume kot pomembne. Ohranili bi sklicevanje na Münchensko deklaracijo in novinarski etični kodeks, opredelitev in določitev pravic samostojnih novinarjev, okrepili pa bi možnost ugovora vesti, ohranili in bolje opredelili osnovna pravila in plače. Zastavljena bi bila širše, ne bi bila omejena samo na poklicne novinarje, ampak na vse medijske delavce, saj jih zdaj pestijo enaki problemi kot novinarje, medijski sektor je precej širši in bolj povezan, bistvene so postale tehnološke spremembe.

A ne moremo mimo vprašanja, zakaj novinarji niso že v začetku vključili vseh medijskih delavcev? Jurančič odgovarja: “Imeli smo visoko reprezentativnost, okrog 70 odstotkov novinarjev je bilo članov sindikata. Novinarski poklic je bil na svoj način vodilni v medijski industriji in je zato lahko uveljavljal posebne pravice, ta ekskluziva pa je danes že preteklost, zoper kapital so nujno potrebne širše povezave in solidarnost dela.  Na RTV so se, denimo, delavci prej vključevali še v sindikate, kot sta Sindikat delavcev radiodifuzije in Sindikat kulturno-umetniških ustvarjalcev. A do delovanja obeh je Jurančič kritičen, prepričan je, da je trenutno vodstvo skrbi zgolj za gradnjo lastne kariere: “Oba sindikata sta se na primer strinjala z odpuščanji tehnoloških presežkov, kar je v nasprotju z interesom delavcev in javnosti. Sindikat radiodifuzije je tudi nasprotoval stavki na RTV in sodeluje z aktualnim vodstvom.” Samokritičen pa je tudi do delovanja novinarskega sindikata in kadrovske opremljenosti pred letom 2017: “Šele po tem letu smo se začeli odpirati tudi za druge medijske delavce. Še posebej uspešni smo postali v zadnjih letih in stavki na RTV, ko smo pridobili kar nekaj članov, ki niso novinarji. Zdaj smo reprezentativni za celo medijsko dejavnost, kar si štejemo kot pomemben dosežek.” 

Po besedah Jurančiča je eden pomembnejših dosežkov Sindikata novinarjev Slovenije priključitev Konfederaciji sindikatov javnega sektorja leta 2021. “Na podlagi razširitve na raven medijske dejavnosti se nam je povečalo članstvo, vložili smo zahtevo po reprezentativnosti na ravni dejavnosti in jo tudi dobili. Zdaj imamo pravni okvir, da lahko zastopamo člane tudi izven poklica novinarjev,” je dejal.

Kakšne koristi bi imeli delodajalci od kolektivne pogodbe

Jurančiča smo vprašali, zakaj bi moralo biti tudi delodajalcem v interesu imeti veljavno nacionalno poklicno pogodbo. Opozoril je, da bi se tudi njim splačalo imeti opredeljene elemente kraje avtorskih pravic, ki se dogajajo vsakodnevno s klipingom in spletnimi mediji, saj gre za denar, ki je nereguliran. Za delodajalce so po njegovem problematične tudi dampinške cene na trgu dela. Tudi zelo različna plačila za novinarsko delo jim ne bi smela biti v interesu, spoštovanje poklicnih standardov kakovosti in poklicne etike je podlaga kredibilnosti medijev, ki je v interesu delavcev in delodajalcev. 

“Kolektivna pogodba regulira tudi odpravljanje tehnoloških viškov. Ko je prišlo do odpuščanj na Delu smo na sodišču dokazali, da niso bila izvedena skladno z zakonom. Ne vem, če je delodajalcem v interesu to, da nimajo socialnega mira v podjetju in da so stalno soočeni s pravdanjem na sodiščih za mnogo individualnih tožb,” je razpravljal. Medij bi moral nadzirati državo in kapital, informirati, podajati različna stališča, česar robotizacija ne more nadomestiti. A s stalno težnjo k zmanjševanju števila zaposlenih bo na neki točki zmanjkalo novinarjev, ki lahko opravljali svoje poslanstvo. Kot primer dobre prakse socialnega dialoga, ko je vodstvo ves čas v navezi s sindikatom, je izpostavil Slovensko tiskovno agencijo.

O tem, kako kolektivna pogodba deluje v STA v primerjavi z drugimi mediji, bomo pisali v naslednjem članku. 

***

Prvi trije članki so na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Položaj medijskih delavcev, 3. del: “Dvigujemo nivo, a nas imajo za strošek”

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je peti oz. zadnji članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Zgodovino kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in spreminjanje položaja medijskih delavcev skozi čas smo opisali v prejšnjem članku. V zadnjem članku serije razprav o pogojih dela medijskih delavcev in oblikovanju nove kolektivne pogodbe smo se pogovarjali s sindikalistkami nekaterih večjih medijev, direktorjem Slovenske tiskovne agencije in predsednico Društva novinarjev Slovenije. S kakšnimi težavami se soočajo delavci v posameznih medijih in ali pri njih izvaja kolektivna pogodba? 

Na RTV ni socialnega dialoga

Edini medij, kjer še velja kolektivna pogodba za poklicne novinarje iz leta 1991, je javna Radiotelevizija. “Zaradi veljavne kolektivne pogodbe imamo ertevejevci več pravic kot ostali novinarski kolegi v zasebnih medijih. Imamo rekreativni dopust, torej pet dni dodatnega dopusta zaradi narave dela. Težje nas odpustijo kot na primer v zasebnih medijih, saj morajo dokazati krivdni razlog. Je pa res, da kljub kolektivni pogodbi nimamo socialnega dialoga, vodstvo z zaposlenimi noče sodelovati,” je pojasnila predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS Helena Milinković. Toda ker je pogodba stara že več kot trideset let, ne nagovarja izzivov sodobnega novinarstva in nujno potrebuje prenovo. Na RTV zaradi specifik posameznih poklicev trenutno velja več kolektivnih pogodb. 

Sindikalistka Milinković ocenjuje, da je sindikalno delovanje v drugih medijih zelo šibko. “Že res, da se RTV financira iz prispevkov davkoplačevalcev, a vsi mediji imamo odgovornost delovanja v javnem interesu. V zasebnih medijih je prisoten strah, ljudje molčijo, namesto da bi javno govorili o problemih v svojih medijskih hišah. Navzven se ustvarja vtis, da imamo probleme samo na RTV. Dokler bodo medijski delavci probleme pometali pod preprogo, bodo svojo voljo uveljavljali močnejši, to so trenutno lastniki in vodje medijev,” je bila kritična. 

Krivda za stanje v medijih je po mnenju Helene Milinković deljena: “Mediji so odraz družbe, politične kulture v državi, stopnje svobode govora in demokracije. Glasneje bi morali kričati v dobrih časih, zdaj, ko so časi slabi in smo na dnu, nima smisla iskati krivca. Moramo se usesti, analizirati stanje in biti samokritični. Tudi primeru RTV-ja ves čas na odgovornost kličemo politiko in ja, vlada mora seveda organizirati razprave, prisluhniti strokovnjakom in zaposlenim. Ampak z direktnim vpletanjem politike v medije pridemo do tega, kar imamo danes.” 

Prepričana je, da bi se morali delavci postaviti zase, namesto da čakajo, da se bo za njih postavil nekdo drug: “Tudi mi smo se že kot honorarci postavili zase. Večina nas je začela delati preko študentske napotnice, potem smo si morali urediti status samostojnega novinarja. To se je vleklo leta, zadeva je bila akutna. Leta 2008 smo se organizirali in se več kot šest let borili. Predsedovala sem honorarni sekciji, pogajali smo se z vlado in pripeljali do spremembe zakona in redefinicije ekonomsko odvisne osebe. A to danes delodajalci izkoriščajo svoj prid. S slabšim plačilom za isto delo manipulirajo z mladimi in če ti niso redno zaposleni, jih kolektivna pogodba ne ščiti.” Milinković je prepričana, da bi morali jasneje opredeliti in ponovno definirati, kdo je lahko samostojni novinar in kdaj gre za ekonomsko odvisno osebo. 

“Pogodbeni novinarji imajo zelo različne statuse. Eni imajo samostojno podjetje, drugi podjetja z omejeno odgovornostjo, tretji delajo preko avtorskih pogodb. In prav te razlike otežujejo njihovo združevanje,” je razpravljala sogovornica. 

Milinković meni, da v trenutnih razmerah ne bo mogoče vzpostaviti nove kolektivne pogodbe za medijsko dejavnost. “Delodajalci in lastniki niso zainteresirani, da bi imeli zaposleni zaščito in dostojne pogoje. V zasebnih medijih se delovanje sindikatov ovira ali celo preprečuje ustanavljanje sindikatov in sindikalno delovanje. Medijska scena danes je mrtva, še zadnji na pol živi medij je RTV. Priložnost za združevanje smo zamudili,” je dejala in dodala, da je pomembno govoriti o vseh medijskih delavcih, ne le novinarjih. 

Kaj bi pa morala zajemati morebitna nova kolektivna pogodba? “Zajemati bi morala sodobne delovne procese, od priprav na delo do dela od doma. Ščititi bi morala uredniško in novinarsko avtonomijo. Ne more biti le poslabšanje ekonomskega stanja upravičen razlog za stavko. Če ni avtonomije, se lahko ekonomsko stanje poslabša, kar smo lahko videli v informativnem programu RTV, kjer so bili mnogi novinarji in uredniki premeščeni na slabše plačana delovna mesta. Delavcem danes preostanejo samo še sodišča, ampak ne moremo vsega urejati preko sodišč. Mehanizmi, ki bi ščitili novinarje, bi morali biti bolj regulirani,” je odgovorila in pripomnila, da bi morala pogodba vključevati tudi zaščito pred digitalnim nasiljem. 

Edini medij brez podjetniške pogodbe: Ščiti jih samo zakon o delovnih razmerjih

Z izstopom predstavnikov časopisnih hiš iz Medijske zbornice Kolektivna pogodba za poklicne novinarje zanje ni bila več zavezujoča. Podrobneje smo o tem pisali v članku Kolektivna pogodba skozi čas.

Pri Večeru so po tem urejali zadeve s Podjetniško kolektivno pogodbo družbe Večer, ki je vsebovala nekaj elementov kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Po besedah predsednice Sindikata novinarjev časnika Večer Branke Bezjak, se pravice delavcev po odstopu od nacionalne kolektivne pogodbe praktično niso spremenile vse do leta 2019. 

Leta 2019 sta takratna lastnika Večera Uroš Hakl in Saša Todorović izplačala regres v višini minimalne bruto plače. Ker je podjetniška kolektivna pogodba predpisovala regres v višini 70 odstotkov povprečne bruto plače, je sindikat podal prijavo na inšpekcijo. “Lastnika sta morala plačati razliko v regresu za tisto leto, kakšen mesec za tem pa sta odstopila od podjetniške kolektivne pogodbe. Ta je bila veljavna še do konca februarja leta 2020. To pomeni, da od takrat ne prejemamo jubilejnih nagrad, regres pa v višini zakonsko minimalno odmerjenega. Znižali so nam tudi število dni dopusta in večini zaposlenih dodatek na delovno dobo. Vodstvo ni bilo pripravljeno na socialni dialog in pogajanja o novi pogodbi. Nekaj zaposlenih se nas je zato odločilo za tožbo podjetja zaradi odmere dopusta in znižanega dodatka na delovno dobo. Po spremembi lastništva je sedanji direktor Miha Klančar leta 2022 sicer pristal na višino dopusta, kot so nam ga odmerjali pred odpovedjo podjetniške kolektivne pogodbe, pri ostalih zadevah smo ostali na istem. Kljub pozivom k ponovni sklenitvi pogodbe in ureditvi drugih aktov, se to še ni zgodilo,” je pojasnila Bezjak. Ob tem je še opozorila, da se plače na Večeru niso usklajevale z inflacijo vse od leta 2009.  

Meni, da bi si moral vsak delodajalec, ki želi spoštovati specifike dela in delovnih procesov v podjetju, priznavati, spoštovati kolektivno pogodbo: “Odgovoren delodajalec razume, da mora izpolnjevati tudi vse obveznosti do delavcev, torej tudi tiste, ki jih predvideva kolektivna ali vsaj podjetniška kolektivna pogodba.” Ko tega ni, delodajalca v bistvu zavezuje samo zakon o delovnih razmerjih, delavcem pa preostane le pritisk, tudi z javnim opozarjanjem in nenazadnje možnostjo stavke: “Vsi, ki delamo v tiskanih medijih bi se morali povezati, in se odločneje boriti za svoje pravice oziroma za ponovno uveljavitev nacionalne Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. A je žal tako, da je kovačeva kobila pogosto bosa. O kršitvah delavskih pravic v kakšnih drugih podjetjih pišemo, pri sebi pa smo sramežljivi, nimamo toliko poguma in resignirano vztrajamo pri statusu quo.” Sindikalistka še meni, da bi bilo prav, da bi bilo v novi kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, ko bo enkrat prišlo do njene uveljavitve ob ostalih pravicah, dodatkom k osnovnim plačam, določeni tudi okvirni tarifni razredi ter zapisano, da se morajo plače usklajevati z inflacijo.

Težave slovenskih medijev so večplastne, je dodala sogovornica. Na eni strani ni strateških lastnikov, ki bi imeli dolgoročno strategijo, kaj z mediji. Zlasti v oteženih razmerah, ko zaradi spremenjenih bralnih navad naklade tiskanih medijev padajo, preusmerjanje na splet pa poteka počasi in tam so tudi izkupički temu primerno nižji. “V zadnjih letih smo bili pri Večeru priče le izčrpavanju podjetja, vlaganja so bila minimalna ali pa jih sploh ni bilo,” je bila jasna. Novinarje Večera pa tudi širše, kot je pokazala anketa Sindikata novinarjev Slovenije, pesti zmeraj več delovnih obveznosti zaradi stalnega zmanjševanja števila sodelavcev. 

Na Delu so s prehodom na podjetniško pogodbo izgubili številne pravice

Tudi na Delu so po odpovedi nacionalne pogodbe leta 2017 sprejeli podjetniško kolektivno pogodbo. Podpisali so jo skupaj s sindikatom Pergam, ki pa je takrat med pogajanji poslabševal pogajalsko pozicijo Sindikata novinarjev Dela in posledično je to okrnilo pravice novinarjev, je pojasnila predsednica Sindikata novinarjev Dela Andreja Žibret Ifko. “Od januarja 2017 nismo več prejemali dodatkov za stalnost in novinarsko delovno dobo, kar je vplivalo na višino plač. Odvzeli so nam tudi pet dni rekreativnega dopusta, v pogajanjih so nam namesto tega priznali le en dodatni dan zaradi delovnih pogojev. Nastavili so zgornjo mejo dopusta na 34 dni, kar je prikrajšalo predvsem starejše sodelavce.” 

Žibret Ifko je poudarila, da tarifna plačna lestvica v kolektivni pogodbi z osnovnimi bruto plačami že od začetka ni bila ustrezna. “Za zahtevano visokošolsko izobrazbo je predviden 7. tarifni razred z izhodiščem 1300 evrov bruto, kar je na ravni zdajšnje minimalne plače. Res je sicer, da so dejanske plače višje, a to mora biti urejeno na kolektivni ravni. Problem je tudi, da se na Delu plače niso usklajevale z inflacijo že od leta 2009, kar pomeni, da so danes za tretjino nižje. Delodajalec zavrača usklajevanje osnovnih plač z rastjo življenjskih stroškov, kar utemeljuje s slabimi poslovnimi rezultati, ki pa niso vedno slabi,” je opozorila sindikalistka. 

Na Delu vodstvo trenutno izvaja mehke oblike odpuščanj, to pomeni, da delavce, ki so dve leti pred upokojitvijo, pošilja na zavod. “Problem je, da lastniki zasebnih tiskanih medijev ne uspejo ustvariti pričakovanega dobička, kar pa občutimo delavci. Raziskava razmer delavcev na Delu je pokazala, da se obseg dela po odpuščanjih, odhodih in upokojevanjih ni zmanjšal, opravlja pa ga manj ljudi. Dodatnih opravil, ki niso ustrezno ovrednotena, je vedno več. Stimulacije so neurejene in netransparentne, novinarji morajo pred dopustom pripraviti članke za naprej, delo se podaljšuje, za kar ne prejmejo dodatnega plačila,” je Žibret Ifko orisala razmere. 

Zaposleni so nezadovoljni zaradi slabe organizacije dela in primanjkovanja časa za poglobljeno raziskovalno in analitično novinarstvo. “Napredovanja niso opredeljena dovolj jasno, prav tako ne nagrajevanja v novinarskih poklicih. Želeli bi si, da bi imeli novinarji začetniki mentorje, ne pa da so prepuščeni sami sebi. Stanje pri nas je takšno, da starejši kolegi z veseljem predčasno odhajajo v pokoj, zaradi slabih razmer pa iz novinarskega poklica odhajajo tudi mlajši,” je dejala. Skozi pogajanja se je izkazalo tudi, da lastniki medijev niso niti malo zaskrbljeni zaradi odhodov odličnih novinarjev iz novinarskega poklica in posledično slabljenja novinarske profesionalnosti, ampak to celo spodbujajo. Socialni dialog je neustrezen, je ocenila Žibret Ifko. 

Na razmere dela na Delu so močno vplivala tudi odpuščanja, ki so se začela leta 2014, nadaljevala v letu 2015 in glavnino dosegla v letu 2016. “Uprava je takrat neformalno, mimo sindikata, začela izvajati program presežnih delavcev. Kot razlog so navedli poslovne razloge, odpustili so po dva do tri novinarje mesečno. Nezakonitost teh odpuščanj je pozneje prepoznalo tudi Vrhovno sodišče, a do takrat je bilo odpuščenih že 40 novinarjev. K ustavitvi odpuščanj je pripomogla sodna praksa Evropskega sodišča, ki so jo slovenska sodišča začela uporabljati leta 2017. Konec leta 2019 je poslovodstvo želelo formalno uveljaviti program presežnih delavcev, ki pa ni bil izpeljan tudi zaradi prizadevanj takratnega sveta delavcev in sindikata. Vseeno pa je sporazumno odšlo približno pet novinarjev. 

Kar se tiče nacionalne kolektivne pogodbe, bi morali po besedah Žibret Ifko ustrezno urediti plačno lestvico in vse dodatke. Vrniti bi morali dodatke za stalnost in novinarsko delovno dobo ter rekreativni dopust, ki je bil v prejšnji pogodbi že opredeljen. Natančneje bi morali opredeliti tudi napredovanja in mentorstva za mlade. Plače bi se morale usklajevati z inflacijo, tako kot se usklajujejo v javnem sektorju. 

“Novinarstvo mora delati v interesu javnosti, tudi če ima zasebne lastnike. Zato od vlade pričakujemo, da bo ustrezno posegla v dogajanje na medijskem trgu s pripravo medijske zakonodaje in drugih predpisov. Nujne so tudi druge spodbude, ki bodo omogočile, da medijski poklici preživijo tudi v težkih časih in bodo lahko novinarji še naprej profesionalno in avtonomno opravljali svoje delo,” je prepričana. Dodala je še, da je morebitno dajanje finančnih spodbud zasebnikom treba pogojevati z določenimi zahtevami, ki spodbujajo razvoj novinarstva. Določiti bi morali tudi, kdo je sploh lahko lastnik medija, je dejala. 

“Delavska predstavništva (sindikati, aktiv novinarjev in svet delavcev) bi morala med sabo sodelovati in se podpirati v prizadevanjih,” je še sklenila in dodala, da je sodelovanje novinarskega sindikata s Pergamom trenutno dobro. 

V Društvu novinarjev Slovenije bi uredili zakonodajo

“To, da je medijska industrija v krizi in da moramo prenoviti zakonodajo, govorimo že leta,” je povedala predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek. “Novinarski poklic je danes degradiran, kar izhaja predvsem iz manka kakršnih koli standardov. Zanj ni bila nikoli zahtevala določena izobrazba ali pa vsaj licenca. V resnici gre za izrazito razslojen poklic z velikimi razlikami znotraj, kar mu še bolj otežuje poenotenje. Ker gre za individualiziran poklic, je težje zgraditi skupni duh, razen, če vsi jasno vidimo skupnega sovražnika,” je dejala.

Mlajši novinarji brez urejenih statusov zaslužijo temu primerno nizko, prekarizacija je močna, je pojasnila Lesjak Tušek. “V medijih danes ni enotnega principa ocenjevanja, nagrajevanje ni transparentno ali pa ga ni. Nek standard dobrega dela bi moral biti vzpostavljen,” je prepričana. Ceno dela zmanjšujejo še razni spletni portali, ki temeljijo predvsem na novičarskih prispevkih, kopiranju in povzemanju in so mediji le pogojno. Problematični so tudi strankarsko obarvani portali. 

”RTV ne bi smel biti del javnega sektorja. Novinarji ne bi smeli biti javni uslužbenci, saj delamo za javnost ne pa vladni ali državni aparat. Pogosto smo prav zaradi ločevanja na javno in zasebno na različnih bregovih,” meni Petra Lesjak Tušek. Problematično se ji zdi tudi lastništvo zasebnih medijev, kjer se vedno bolj jasno pojavlja koncentracija medijskega lastništva, saj to pripelje do dodatnih krčenj, kot se odraža v medijih, povezanih z Martinom Odlazkom. “To vodi v homogenizacijo vsebin in zmanjševanja števila zaposlenih. Več edicij ne pomeni raznolikosti vsebin,” je bila jasna. “Tiskani mediji so bili pogosto sredstva za doseganje političnih interesov, tujih ponudb za prevzem ni bilo, čeprav tudi to ne bi bilo zagotovilo, da bi bilo bolje,” je nadaljevala sogovornica. Pojasnila je, da imajo lastniki še vedno profite in koristi zaradi lastništva, zato medijska dejavnost ni tako nedonosna, kot je videti. 

“Ker ni splošno veljavne kolektivne pogodbe in si vsak medij zase ureja pogoje, to koristi predvsem lastnikom in upravam, manj pa celotni panogi,” je izpostavila Lesjak Tušek. Zastareli pa so tudi zakoni na področju medijev. “Ne pravim, da je zakonodaja sama po sebi dovolj za urejanje področja, je pa institucionalno pomembna za gradnjo okvirja,” je sklenila. 

Sindikalist s Pro Plusa: “Nisem na prodaj!”

Kaj šele kolektivno pogodbo, na Pop TV in celotni družbi Pro Plus očitno zatirajo vsakršni poskus sindikalnega organiziranja. Poglejmo si zgodbo Aleksandarja Trifunovića, ustanovitelja in sindikalnega zaupnika Sindikata Pro Plus in celotnega oddelka za predvajanje programa, edinih delavcev v medijski hiši Pop TV, ki so se odločili za včlanitev v sindikat. Zdaj bodo odpuščeni, saj celoten oddelek selijo v zagrebški RTL. Gre za večinoma delavce nad 45 let, ki več kot 20 let delajo na istem delovnem mestu in bodo zato težko našli službo drugje. 

Aleksandar Trifunović 15 let dela na oddelku za predvajanje programa. Skrbi torej, da gre vsebina v eter: “Predstavljaj si našo medijsko hišo kot tovarno. Novinarji so tisti, ki prinašajo material (surovino), montažerji proizvod pripravijo (torej proizvod), mi ga pa distribuiramo. Smo tisti, ki skrbimo za logistiko, brez nas ni programa, a naše delo bilo nikoli cenjeno, saj delamo v nemogočih pogojih za manj kot minimalno plačo.”

Trifunović je Sindikat Pro Plus prvič poskušal ustanoviti že pred osmimi leti, a ni imel dovolj soborcev, zato je odnehal. “A lani se je nabralo toliko stvari in kršitev, da je bilo stanje grozljivo. Tehniki imamo pisarne v kletnih prostorih dnevne svetlobe, s slabim zrakom, po zimi je mrzlo poleti je prevroče. Delovniki so katastrofalni, temu pa prištej še vožnjo domov v Brežice oziroma zdaj v Novo mesto! Potne stroške so nam plačevali glede na javni prevoz, pa če je ta bil na voljo ali pa ne,” je naštel le nekaj kršitev delavskih pravic. Nekaj stvari so sicer na Pop TV po pritiskih sindikata postopno in z zavlačevanjem vendarle uredili, a gre za 27 let prekrškov, delavci pa lahko preko sodišča terjajo samo pet let za nazaj.

Na POP TV so plače so večinoma slabe, zelo dobro pa zaslužijo vodstveni kadri in kakšni voditelj oddaji. “Prav velike razlike v plačah so eden izmed strategij vodstva, da delavce utiša in mednje vnese mrtvilo, pasivnost in neenotnost med sodelavci. Zato je pa javni sektor bolje urejen kot zasebni,” razmišlja sogovornik. “Če bi bilo več delavcev v sindikatu, bi se drugače pogovarjali, zdaj nas je premalo. Delavci so pasivni ne angažirajo se, ker vlada strah. Vsi jamrajo, ko se je treba postaviti zase, pa so tiho,” je dejal. 

Lansko leto je Trifunoviću le uspelo ustanoviti sindikat, a kljub splošnemu nezadovoljstvu v medijski hiši so vanj včlanjeni le delavci z oddelka predvajanja programa. “Novinarji niso v sindikatu, ker jih je strah za službe. Pred leti so ga poskušali ustanoviti, govori se da jih je vodstvo hitro zatrlo v kali. Pred osmimi leti sta ponovno poskusila dva novinarja, a naj bi ju utišali z bonbončki. Tudi mene so poskušali utišati z drobtinicami, ampak nisem naprodaj, pa če celi Pop TV prepišejo name!” je bil jasen Trifunović. Nekatere stvari je pač treba povedati in spremeniti, je dodal.

Napovedana odpuščanja

A kmalu bodo celoten oddelek predvajanja programa preselili v zagrebški RTL in vseh 20 tehničnih delavcev, ki skrbi za predvajanje programa, bo do avgusta oziroma oktobra brez službe. Z naslednjim tednom bodo vročene prve odpovedi. Ker bodo v celoti odpustili samo njihov oddelek, Trifunović to razume kot pritisk zaradi sindikalnega organiziranja.

Prve govorice o odpuščanjih so delavci slišali že lani jeseni, decembra so jim dejali, da jih bodo odpustili tretjino, februarja, da bodo odpustili polovico, aprila pa so izvedeli, da bo brez službe celotni oddelek. Trifunovića smo vprašali, kako je delati v okolju, ko že dalj časa veš, da boš po tolikih letih dela izgubil službo in nimaš perspektive. “Grozljivo, brezvoljno, za delo nimamo nobene motivacije, pridemo, oddelamo in gremo domov,” je odgovoril. Napovedana odpuščanja sicer na odnose med sodelavci niso vplivala slabo, sindikalni zaupnik ima zdaj visoko podporo članov, a žal prepozno.  

In kaj bo s Sindikatom Pro Plus, ko bodo odpustili celoten oddelek in s tem tudi vse njegove člane? “Ne bo ga več. Vodstvo bo doseglo to, kar hoče in popolnoma zatrlo kakršnokoli sindikalno organiziranje. To bo nov val zastraševanja in vodstvo Pro Plusa bo imelo spet proste roke.”

Za izboljšanje razmer medijskih delavcev Trifunović vidi možnost v združevanju vseh medijskih delavcev in oblikovanju skupne kolektivne pogodbe: “V številčnosti je moč, če bi imeli vsaj polovico zaposlenih v sindikatu, bi se dalo marsikaj. Pozabljamo, da brez sindikatov ne bi imeli plačane malice, bolniške, regresa – če nas je več, lahko združeni dosežemo veliko. Ne smemo dovoliti delodajalcu, da je močnejši.” Meni, da bi morali skupaj z delodajalci iskati rešitve in sklepati kompromise. “In ne pozabimo, pravice so kot mišice, če jih ne krepiš z vajo, jih izgubiš. Krepiš jih pa lahko le združen in šele združeno delavstvo ima moč,” je zaključil. 

STA: Primer dobre prakse

Prispevek zaključujemo s primerom dobre prakse, kjer so tako sindikat in direktor s socialnim dialogom zadovoljni, hišno pogodbo pa upoštevajo na obeh straneh. A gre za izjemo v slovenskem medijskem prostoru, v drugih medijih nimajo takšne sreče, je poudarila Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev STA in predsednica Sindikata novinarjev Slovenije.

Ko je nacionalna pogodba zaradi odstopa podpisnikov nehala veljati, so jo na Slovenski tiskovni agenciji še nekaj časa izvajali. A vedeli so, da si bodo stabilnost zagotovili le, če bodo sklenili hišno pogodbo, čemur je bil naklonjen tudi direktor. “Leta 2017 smo se tako usedli in izpogajali določene stvari, nekaterim pravicam pa smo se odrekli zaradi težav s financiranjem,” je povedala Potočnik. 

Na STA imajo tako še vedno rekreativni dopust, izpogajali so tudi dober kompromis glede upokojevanj. Ko se pojavijo spremembe glede kolektivne pogodbe, se vedno uspešno pogovorijo z vodstvom o spremembah. Leta 2017 so se začeli z vodstvom pogajati glede usklajevanja plač z inflacijo in lansko leto jim je to končno tudi uspelo. “Pod novim direktorjem Igorjem Kaduncem in krizo financiranja STA so tudi vodstveni kadri ugotovili, da so nujne korenite spremembe razmer. Zaradi onemogočenega delovanja in stalne negotovosti, ki je bila prisotna, se je skoraj 15 odstotkov izkušenih novinarjev STA odločilo, da menja zaposlitev ali celo poklic. Po stabilizaciji financiranja s strani države smo zaposlenim morali ponuditi stabilnost in socialno varnost. Novi direktor je za to imel več posluha, kar je privedlo do ureditve razmer, zanimivi pa smo postali tudi za nove zaposlitve. Dobili smo mlajšo ekipo, ki se še postavlja, kadrovska slika se je premešala,” je razložila Potočnik. Novinarji STA so anonimni, pod svoje članke se ne podpisujejo: “A kljub temu je boj za obSTAnek pokazal, da nas javnost podpira. Postali smo sinonim upora proti oblasti in alarm za javnost.”

Da s sindikatom in svetom delavcev dobro sodelujejo, je potrdil tudi direktor STA Igor Kadunc. “Skupaj iščemo najboljše možne rešitve v danih razmerah. V medijskih hišah so ljudje tisti, ki so najpomembnejši. Če je dobra komunikacija, so tudi rezultati lahko bistveno boljši,” je povedal Kadunc. 

Alenka Potočnik meni, da bi morala biti jasno postavljena pravila tudi v interesu vodstva medija: “Ribarjenje v kalnem je nepredvidljivo, ne ve se, kakšni bodo stroški, zahteve in pričakovanja. Ne ve se, kako bo nezadovoljstvo vplivalo na kolektiv in ali obstaja možnost stavke ali bele stavke.” Ker je STA v lasti države, je po besedah sindikalistke in tudi direktorja Kadunca bolj prisotno zavedanje, da zakona ne smeš izigravati. STA ima ogromno pravilnikov in je ves čas pod drobnogledom, kar zaposlenim koristi, saj je zagotovljeno, da se spoštujejo dogovori. Če socialnega dialoga ni, če ni jasno, kaj so pravice delavcev in delodajalca, vlada vsesplošno nezadovoljstvo. “Nujno je, da delodajalci skrbijo za karierni razvoj, izobraževanje delavcev, da so napredovanja transparentna in plače dostojne,” je dejala Potočnik.

“V ostalih medijih žal ni posluha niti za osnovne zadeve. Najbolj problematičen medij ta hip je Večer, ker nimajo niti kolektivne pogodbe, v drugih medijih pa prav tako ni socialnega dialoga. V najboljšem primeru prisluhnejo toliko, kot jim to nalaga zakon, ampak če ni volje za spremembe, se ne premakne nič. Sindikate dojemajo kot odvečne, težavne. Ne želijo videti širše slike, ne želijo razumeti, da poslanstvo medijev ni kovanje dobičkov in napeljevanje poslov za lastnike,” je dejala predsednica Sindikata novinarjev Slovenije. “Vsi vemo, da se to dogaja, ne vem pa, če se tega zaveda država. Zakonodaja ne sledi temu, da bi preprečili takšno upravljanje z mediji,” je bila zaskrbljena sogovornica. 

“Dolgoročno delodajalci škodijo tudi sebi. Ker ne spodbujajo perspektivnih in jih celo ovirajo pri delu, to pripelje do demotivacije in odhodov iz novinarskega poklica. “Anketa je pokazala, da so novinarji pogosto idealisti in je prav čut za odgovornost tisto, kar jih ohranja v poklicu. Delodajalci to izkoriščajo in jih zato še bolj stiskajo, novinarji pa pristajajo na kompromise z željo, da bi medij preživel in bi lahko oni še naprej opravljali svoje poslanstvo. Četudi na račun životarjenja,” je razpravljala Potočnik. Meni, da bi bila za novinarstvo v Sloveniji nacionalna kolektivna pogodba nujna, saj bi se s tem postavila minimalna pravila igre tudi za tiste, ki nimajo hišnih kolektivnih pogodb. A ker sindikat na strani delodajalcev nima sogovornika, bo nujna pomoč države in sprememba zakonodaje. 

Alenki Potočnik se zdi zelo pomembno, da nova kolektivna pogodba zajame vse medijske delavce, saj so tudi oni izredno pomemben del nastajanja medijskih vsebin. Meni tudi, da bi morala zajemati specifike novinarskega poklica, medijski delavci bi morali imeti več dni dopusta, upoštevati se mora neurejen delovni čas in biti tudi finančno ovrednoten. Mladi novinarji bi morali imeti zagotovljeno mentorstvo, urediti bi morali tudi pravno zastopanje v primeru tožb. Sklenila je, da je osnovna socialna varnost je nujna za avtonomno in neodvisno opravljanje poklica. 

Ali bi bilo za delodajalce smiselno podpreti nacionalno kolektivno pogodbo za medijsko dejavnost, smo vprašali direktorja STA. “Ne morem govoriti v imenu ostalih delodajalcev. Mi moramo imeti kolektivno pogodbo, ker imamo specifičen status, drugi je verjetno ne potrebujejo in morda menijo, da bi več pravic delavcem prineslo tudi več težav za delodajalce.” Glede na to, da STA hišno pogodbo že ima in verjetno v njej ne bi bilo zapisano kaj bistveno drugačnega, ne vidi večjega problema pri tem, da bi jo sam podprl. 

Možnost, ki se je preredko poslužujemo

Naj si v zaključku vzamemo še nekaj vrstic za nekoliko subjektivno obarvane sklepne misli. Trenutne razmere nam dajejo jasno vedeti, da je tehtnica trenutno na strani kapitala. To je tudi razlog, da kapital ne vidi potrebe ne po socialnem dialogu, ne po izboljšanju delavskih pogojev. Delodajalcem slaba klima in tekmovalnost med sodelavci večinoma ugaja, ker s tem usmerjajo pozornost od resničnega izvora problema, torej njih samih. Kapitalu negovanje neodvisnih medijev ne koristi, niti nima interesa za ohranjanje (ali bolje vzpostavljanje) novinarske avtonomije. Primer STA je morda res primer dobre prakse, kako bi naj socialni dialog izgledal, a ob mnoštvu medijev, kjer ta pač ne deluje, gre za izjemo, ki zgolj dokazuje pravilo. Čakanje na razsvetljene lastnike, ki bodo rešili medijski trg, je iluzorno. 

Tudi moči zakonodaje nima smisla poveličevati. Zakoni so napisani in oblikovani v duhu časa, torej v korist tiste strani razrednega boja, ki zmaguje. Pravo je z vzpostavljanjem navidezne pravičnosti zgolj obliž na rano, ki preprečuje, da stanje ne eskalira. Presežno vrednost pa ustvarjamo mi, delavci. Mi smo tisti, brez katerih kapitalisti ne bi imel tega, kar jim pomeni največ, dobička. In imamo možnost, ki se je preredko poslužujemo. Moč stavke. 

***

Prvi štirje članki so na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Položaj medijskih delavcev, 3. del: “Dvigujemo nivo, a nas imajo za strošek”

Položaj medijskih delavcev, 4. del: Kolektivna pogodba skozi čas