“Brez (z)možnosti za izvedbo stavke zgolj prosjačimo za drobtinice”

Na 4. sindikalni delavnici* Kako v medijih do nove nacionalne kolektivne pogodbe sta se nam pridružila Torsten Müller iz Evropskega sindikalnega inštituta ETUI in izr. prof. dr. Luka Tičar s Pravne fakultete v Ljubljani.

Müller je raziskovalec na področju kolektivnih pogajanj in je predstavil različne modele kolektivnih pogajanj po Evropi. V povezavi s tem je obravnaval tudi Direktivo o minimalni plači v EU, ki bo morda delovala kot katalizator za povečanje obsega kolektivnih pogajanj.

Mapiranje sistema kolektivnih pogajanj v Evropi

Müller je modele kolektivnih pogajanj v Evropi določil na podlagi treh meril:

»Prvo merilo je, na kakšnem nivoju se pogajanja dogajajo – na sektorskem, kjer imamo en dogovor za celotno industrijo ali pa imamo pogajanja na nivoju posameznih podjetji. Drugo merilo za razlikovanje modelov je vloga države. Imamo model omejene vloge, občasnih intervencij, nevmešavanja ali vlogo organizatorja pogajanj. Tretje merilo pa je pogajalski stil, ki je lahko bolj ali manj “konflikten”.«

Večjo stabilnost je zaznati v tistih državah, kjer se kolektivna pogajanja odvijajo na sektorskem nivoju. To velja za severne in kontinentalne države, kamor spada tudi Slovenija. Müller je kot dejavnike, ki vplivajo na obseg kolektivnih pogajanj, izpostavil: sindikalno članstvo, sposobnost organiziranja zaposlenih – tudi njihova zavzetost za pogajanja in državno podporo. Sindikalno članstvo je sicer po državah zelo različno, slika pa po njegovem v tem trenutku ni ravno pozitivna. V severnih državah je članstvo še vedno več kot 60-odstotno, v veliki večini držav pa je pod 40 odstotki.

Müller je pod drobnogled vzel tudi Slovenijo:

»V Sloveniji zaznavamo v zadnjih 20 letih velik padec članstva v sindikatih. To je povezano tudi z močjo in obsegom kolektivnih pogajanj. V veliko državah sindikati nimajo več moči spodbuditi zaposlenih k pogajanjem.« Tudi v severnih državah, kjer ima pogajalski model sicer visoko stopnjo stabilnosti, zaznavamo upad sindikalnega članstva, ki na dolgi rok lahko ogrozi obseg kolektivnih pogajanj. Država pogosto grozi, da bo umaknila finančno podporo pri nadomeščanju plače pri stavkah.

V južnih evropskih državah sicer je nekaj stabilnosti, prihaja pa do trenda decentralizacije kolektivnih pogajanj. Sektorski nivo pogajanj je še vedno prevladujoč, vendar se viša nivo pogajanj na ravni podjetji. Pri tem pa je pomembno, kot je opozoril Müller, da tudi pogajanja na ravni družb ne izgubijo stika s sektorskim nivojem, kar je glavni izziv v teh državah.

Pri kontinentalnem modelu, kamor spada tudi Slovenija, pa je problem, da se zaposleni umaknejo iz sektorskega nivoja pogajanj. V Nemčiji, denimo, zaposleni ne prepoznajo več vrednosti sektorskega pogajanja, temveč se hočejo pogajati na nivoju podjetji in iskati specifične rešitve.

Foto: M. Z.

EU direktiva o minimalni plači in krepitev kolektivnih pogajanj

Evropska direktiva o minimalni plači bi lahko po besedah Müllerja pomenila premik v doseganju močnejših kolektivnih pogajanj. Poleg promocije ustreznega nivoja minimalne plače po državah, je pomemben vidik direktive tudi promocija kolektivnih pogajanj. Müller izpostavi to kot nujno, saj trenutno samo 8 evropskih držav izpolnjuje pogoje zahtevanega obsega kolektivnih pogajanj, ostalih 19 pa ne. Slovenija stalno niha okrog 80 odstotkov.

»Potrebno je vzpostaviti postopke za krepitev kolektivnega pogajanja. V državah, kjer je stopnja obsega kolektivnih pogajanj manj kot 80-odstotna, je potrebno spodbuditi izboljšanje razmer v obliki akcijskega načrta, ki zajema časovnico, konkretna merila, preverjanje, nadgrajevanje, javno predstavljanje …. Vse to je predvideno v direktivi o minimalni plači.«

Kot izpostavlja Müller, gre za postopno krepitev do 80-odstotnega obsega. Ta cilj je potrebno razumeti predvsem kot vzvod za politično akcijo v državah, ki ne dosegajo takšnega obsega in jačanje sektorskega sistema kolektivnih pogajanj. V akcijskem načrtu se promovira vzpostavljanje sektorskega nivoja pogajanj, vzpostavljanje zvez zaposlenih in spodbujanje, da prevzamejo pogajalsko vlogo. Spodbuja se pogajanje z več zaposlovalci, kar je korak k sektorskim pogajanjem. Müller kot uspešen model predstavi Romunijo in pogajanja z bančnim sektorjem, kjer je pogajanje z nekaj močnimi zaposlovalci privedlo do sektorskega pogajanja. Del akcijskega načrta so tudi financiranja izobraževanja za sindikate in pa tudi organizacije zaposlovalcev, saj se tako začnejo zavedati tudi svoje dobrobiti sektorskega pogajanja. Pomemben del je tudi onemogočanje pridobivanja javnih sredstev tistim družbam, ki se ne želijo pogajati ali implementirati kolektivnih dogovorov.

Pri krepitvi kolektivnih pogajanj so pomembni tudi vzvodi izboljšanja sindikalne sposobnosti za akcijo in organizacijo: možnost dostopa do podatkov podjetij (vključno z digitalnim dostopom), zaščito sindikalnih zaupnikov pred diskriminacijo, odpuščanjem in beleženjem na črno listo, preprečevanje nižanja plač s pomočjo dogovorov. Pomembno je vzpostaviti pravico do kolektivne kompenzacije v primeru kršitve dogovorov, nadaljuje Müller.

»V veliko državah lahko samo posamezniki tožijo podjetje v primeru kršitev. Pomembna je pravica sindikatov, da lahko tožijo podjetje.«

Vsa ta merila pa morajo biti prilagojena za kontekste posameznih držav. »Ne čakajmo dve leti, da bo direktiva implementirana. Ukrepajmo zdaj,« odločno zaključi Müller.

Osnove ustavnopravnih izhodišč za kolektivna pogajanja

Izr. prof. dr. Luka Tičar s Pravne fakultete v Ljubljani je predstavil osnove ustavnopravnih izhodišč za kolektivna pogajanja. Sindikalna svoboda spada med človekove pravice iz ustave, je eden najbolj kompleksnih inštitutov kolektivnega delovnega prava. Za celostno sliko je potrebno upoštevati tudi mednarodne dokumente. Zagotovo sta najbolj pomembna dva; Konvencija 87 in 98. Konvencija 87 govori o sindikalnih svoboščinah, konvencija 98 pa o prostovoljnem kolektivnem pogajanju. Gre za dva elementa sindikalne svobode, individualni in kolektivni. Vsak lahko svobodno ustanovi sindikat ali se v sindikat včlani. Ali pa tudi ne, kar je negativni vidik sindikalne svobode.

Kot pojasni Tičar, konvencija 87 jasno opredeljuje, kaj država sme in česa ne, ko govorimo o ustanavljanju sindikatov. Pomembno je, da se konvencija 87 nanaša tudi na delodajalce. Tudi ko delodajalci ustanovijo združenje, izražajo svoje sindikalne svoboščine. Članstvo v združenju je vedno prostovoljno, kar zna potem biti problem z vidika pridobivanja partnerja za pogajanja. Za sama kolektivna pogajanja je nepomembnejši akcijski vidik v okviru sindikalne svobode.

Tičar opiše KP s pravnega vidika:

»Kolektivna pogodba pri nas je avtonomni vir, kjer sam sebi določaš pravila oz. so pravila stvar pogajanj. Pravil ne določa država. Ima normativni del, ki je zelo podoben zakonu, ter obligacijski del. Ta se nanaša na vzajemne pravice in obveznosti strank in zavezuje samo stranke – delodajalca, sindikat.«

Foto: M. Z.

Avtonomija kolektivnih pogajanj

Nujen segment sindikalne svobode je avtonomija. Nihče ne sme določati obvezne vsebine KP, danes se lahko le spodbuja, da se socialni partnerji pogajajo. Stranki sta sicer povsem suvereni glede izbire vprašanj, o katerih se bosta kolektivno pogajali.

Tičar obravnava avtonomijo tudi v širšem kontekstu:

»Gre za postopkovni moment, za mednarodno pravno načelo prostovoljnega kolektivnega pogajanja. K pogajanjem ne moreš nikogar prisiliti. Prostovoljna odločitev je ali se boš kolektivno pogajal in s kom se boš pogajal. V osnovi ni nobenega pravnega motiva, če se nek delodajalec s sindikatom noče pogajati. To je moment, ki ga moramo upoštevati. Tudi država ne more določiti obveznosti kolektivnega pogajanja. So pa na voljo različni mehanizmi.«

Kolektivna pogajanja v novinarskem cehu

Tičar meni, da bi bilo na prvem mestu potrebno ojačati članstvo v sindikatih, nadalje ustvariti pritiske za sklenitev podjetniških kolektivnih pogodb. Če se to zgodi na ravni več hiš, se potem nadaljuje na sektorskem nivoju.

Pri tem pa je s pravnega vidika, kot meni Tičar, omejujoča ravno avtonomija kolektivnih pogajanj:

»Delodajalci sicer imajo svobodo reči, da se ne bodo kolektivno pogajali. Tu je možnost stavke zelo močno orodje, da spraviš delodajalca za pogajalsko mizo. Kot je dobro ubesedil nek profesor – “collective bargaining without strike is collective begging”. Brez (z)možnosti za izvedbo stavke zgolj prosjačimo za drobtinice. V tem kontekstu je ta pravica zares močna.«

V primeru, da se sklene KP med novinarskim sindikatom, ki je reprezentativen in medijsko zbornico, bi imela ta KP splošno veljavnost po samem zakonu. Veljala bi za vse novinarje, ne glede na to, ali so člani sindikata ali pa ne. Kasneje pa imamo možnost razširitve veljavnosti, kot je navedeno v 12. členu KP. To je pa potem stvar ministra, ki lahko z upravno odločbo razširi veljavnost na vse ostale delodajalce v dejavnosti z namenom, da se čim bolj poenotijo delovni standardi.

Povzela: Luna Jurančič Šribar

Poročilo s 3. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo z 2. sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

Poročilo s 1. (mednarodne) sindikalne delavnice: povezava TUKAJ.

* Delavnice potekajo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe Evropskega združenja novinarjev (EFJ) in Evropske konfederacije sindikatov (ETUC).