Ni delujoče demokracije brez delujočega novinarstva
Pred 1. in 3. majem: izjava izvršnega odbora Sindikata novinarjev Slovenije
Ni delujoče demokracije brez delujočega novinarstva
Odpuščanja novinarjev in drugih medijskih delavcev, prelaganje dela na tiste, ki ostajajo, premalo možnosti za terensko in poglobljeno (novinarsko) delo, vse slabše plače, zasebno lastništvo nad novinarstvom kot javno službo in slabljenje javnih medijev. To je naša realnost, toda to ni nekaj, na čemur je mogoče graditi pravo novinarstvo.
Več kot stoletje po čikaških dogodkih, ko so delavci v začetku maja 1886 zahtevali več delavskih pravic, med njimi uzakonjen 8-urni delavnik, so zahteve po boljših pogojih dela znova na mestu. In praznik dela nas opominja, da delavske pravice niso dane, temveč vseskozi izbojevane. Dva dni po 1. maju zaznamujemo dan svobode medijev. Dneva nista vsak sebi; spoštovanje pravic novinarjev in drugih delavcev v medijih, ki izhajajo iz dela, je neločljivo povezano s svobodo medijev. In ta je pomembna za vse.
V uredništvih osrednjih slovenskih časopisov, namesto da bi jih krepili, znova odpuščajo, in po izjavah njihovih poslovodstev oz. lastnikov je to (nova) normalnost. Pri Delu računajo, da bi se število zaposlenih vsako leto moralo znižati za približno dvajset. Podatki za petletno obdobje, med letoma 2017 in 2023, kažejo, da je že tako: število zaposlenih pri tem časopisu se je samo v tem obdobju zmanjšalo s 312 na 222, s 146 zaposlenih na novinarskih delovnih mestih jih je bilo leta 2023 le še 113. Danes je njihovo število še nižje. Medtem podatki iz Erarja kažejo, da je Delo v zadnjih dveh letih od Urada za okrevanje in odpornost prejelo več kot milijon in pol evrov, od Ministrstva za kulturo pa v enakem obdobju nekaj več kot sto tisoč evrov.
»V zadnjih mesecih je z Dela odšlo pet kolegov. Potekajo tudi tako imenovane mehke oblike odpuščanja, ko starejši kolegi zadnja leta prek zavoda za zaposlovanje odhajajo v pokoj, večinoma odhajajo z veseljem. Kolegov, ki odidejo, poslovodstvo ne nadomešča. To pa povečuje obremenjenost novinarjev, ki ostajajo,« so nedavno opozorili v Sindikatu novinarjev Dela.
Podobno opozarjajo tudi zaposleni na Dnevniku, medtem ko je podjetje v zadnjih dveh letih od Ministrstva za kulturo prejelo skoraj 80 tisoč evrov, podobno vsoto letos tudi od Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj. V Sindikatu novinarjev in delavcev Dnevnika spomnijo na številne »tihe odhode« iz novinarstva zaradi degradacije poklica, toda nov medijski zakon tega v ničemer ne spreminja: »V predlogu zakona ni ustrezno obravnavano pogojevanje finančne pomoči, in sicer na način, da bo ta pomoč res prišla do ustreznih naslovnikov, to je do podplačanih in preobremenjenih novinarjev, lektorjev, fotografov, tehničnih urednikov, infografikov, redaktorjev in tako dalje.«
Z odpuščanji in tihimi odhodi se soočajo tudi na Primorskih novicah in Večeru. Pri zadnjem so nedavno izročili odpovedi trem novinarjem, še enega so predčasno poslali v pokoj, pri čemer je eden od razlogov za odpuščanje zmanjšanje regionalnih in lokalnih tem oz. ker bodo te nadomeščali z zunanjim partnerjem. Toda temu istemu časopisnemu podjetju je Ministrstvo za kulturo za letošnje leto odobrilo 95.000 evrov sredstev prav za pokrivanje regionalnih in lokalnih vsebin v časopisu.
Pri najpomembnejšem regionalnem časopisu na Primorskem so zaposleni – zaradi reševanja podjetja – pred nekaj leti pristali na zamrznitev dodatka za stalnost in vplačila dodatnih premij za pokojnine, toda vodstvo je zmanjševalo število zaposlenih, delo prelagalo na tiste, ki so ostali, in jim celo odpovedalo kolektivno pogodbo.
Število zaposlenih se je v tem času zniževalo tudi na Slovenski tiskovni agenciji in javni Radioteleviziji Slovenija; tam jih je od 2.239 leta 2017 delalo pet let pozneje še nekaj več kot dva tisoč.
Če je delo v novinarstvu še pred dvema desetletjema za mnoge pomenilo boljši družbeni status in boljše plačilo, danes za številne delavce v medijih ni več tako. Plače v časopisnih hišah se niso uskladile z inflacijo vsaj od leta 2009, in ta od takrat pa do danes znaša skoraj 40 odstotkov. In medtem ko se o plačah na RTV Slovenija govori zgolj skozi na spletu objavljeni seznam 50 tam najbolje plačanih, se pri tem pozablja na številne druge, ki ne dosegajo niti državnega povprečja. Podatki za leto pred plačno reformo kažejo, da so bile osnovne bruto plače (brez napredovanj in dodatkov) pri kar 76 % zaposlenih na RTV Slovenija nižje od lanskoletnega državnega povprečja.
Država kot skrbnica javnega bi morala poskrbeti za pogoje, v katerih bi novinarstvo lahko delovalo in se razvijalo. Toda tudi predlagani zakon o medijih za to ne ponuja rešitev; financiranje programskih vsebin zasebnih medijev ostaja podobno (sporno) kot doslej, do obstoječe medijske koncentracije je zakon brezbrižen, hkrati jo v nekaterih delih celo legalizira, hkrati pa ne krepi avtonomije uredniških kolektivov, da bi se ti lahko zoperstavljali kapitalskim in političnim pritiskom, prav tako ne prinaša vzpodbud za notranje odkupe in medijsko zadružništvo.
Država kot ustanoviteljica pušča na cedilu tudi osrednjo medijsko institucijo v državi, ki naj bi bila, kot piše na spletni strani Ministrstva za kulturo, »javna dobrina, ki jo je treba sistemsko financirati ter tako poskrbeti za njeno finančno in uredniško avtonomijo«. Čeprav je vlada z uredbo letos nekoliko popravila višino RTV-prispevka, to ne bo rešilo finančnih težav javnega zavoda in k njim je prispevala tudi država. Od leta 2012 nespremenjeni prispevek, dogovori s sindikati o (potrebnih) dvigih plač, za katere pa nobena vlada (tudi aktualna ne) ni zagotovila denarja, čeprav se je k temu zavezala, in nalaganje novih obveznosti brez ustreznega plačila puščajo sledi. Tudi z novoletno obljubo, da bo za delovanje RTV iz državnega proračuna vlada namenila dodatni denar, se ni zgodilo nič. »To je pot do cenzure RTV, in to v predvolilnem času,« je na nedavni seji sveta RTV Slovenija dejal njegov predsednik. Toda »alternativni scenariji«, kot so jih risali na tej seji, so »prestrukturiranje, program presežnih delavcev, varčevanje, klestenje«. Toda to bi pomenilo dodatno kadrovsko in programsko siromašenje ter odmik od ideje javne radiotelevizije. Njeno programsko ponudbo se – očitno – obravnava kot funkcijo poslovnega rezultata, ne pa kot funkcijo izvajanja javne službe.
Stiskanje s plačami, nenehno žuganje z odpuščanji in nezadostna sredstva s strani države kot ustanoviteljice, ko gre za javni medij, kažejo na širšo prekarizacijo novinarskega in drugih poklicev v medijih, ki se ji bo treba upreti. Za zdaj ta boj ostaja na plečih nekaj posameznikov in vse manjših (novinarskih) kolektivov. Da bi kaj spremenili, se bo treba povezati širše in nastopiti proti škodoželjnim političnim in ekonomskim težnjam, ki bi krčile še tisto malo javnega v novinarskem prostoru in širile (koncentrirale) zasebno s skupnim ciljem podreditve novinarstva, ki naj služi ozkim interesom. Toda če kot družba stojimo na stališču, da ni delujoče demokracije brez delujočega novinarstva, je skrajni čas, da to zahtevamo.
Solidarnost in akcija, ne tekmovanje in molk! Živela praznik dela in svoboda medijev!
Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije
V Ljubljani, 29. aprila 2025
