Položaj medijskih delavcev, 5. del: Imamo možnost, ki se je preredko poslužujemo. Moč stavke. 

AVTORICA: ANA LAH

Pred vami je peti oz. zadnji članek v seriji prispevkov, ki jih v Sindikatu novinarjev Slovenije pripravljamo v okviru projekta Opolnomočenje sindikata za pripravo nove kolektivne pogodbe. Zgodovino kolektivne pogodbe za poklicne novinarje in spreminjanje položaja medijskih delavcev skozi čas smo opisali v prejšnjem članku. V zadnjem članku serije razprav o pogojih dela medijskih delavcev in oblikovanju nove kolektivne pogodbe smo se pogovarjali s sindikalistkami nekaterih večjih medijev, direktorjem Slovenske tiskovne agencije in predsednico Društva novinarjev Slovenije. S kakšnimi težavami se soočajo delavci v posameznih medijih in ali pri njih izvaja kolektivna pogodba? 

Na RTV ni socialnega dialoga

Edini medij, kjer še velja kolektivna pogodba za poklicne novinarje iz leta 1991, je javna Radiotelevizija. “Zaradi veljavne kolektivne pogodbe imamo ertevejevci več pravic kot ostali novinarski kolegi v zasebnih medijih. Imamo rekreativni dopust, torej pet dni dodatnega dopusta zaradi narave dela. Težje nas odpustijo kot na primer v zasebnih medijih, saj morajo dokazati krivdni razlog. Je pa res, da kljub kolektivni pogodbi nimamo socialnega dialoga, vodstvo z zaposlenimi noče sodelovati,” je pojasnila predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS Helena Milinković. Toda ker je pogodba stara že več kot trideset let, ne nagovarja izzivov sodobnega novinarstva in nujno potrebuje prenovo. Na RTV zaradi specifik posameznih poklicev trenutno velja več kolektivnih pogodb. 

Sindikalistka Milinković ocenjuje, da je sindikalno delovanje v drugih medijih zelo šibko. “Že res, da se RTV financira iz prispevkov davkoplačevalcev, a vsi mediji imamo odgovornost delovanja v javnem interesu. V zasebnih medijih je prisoten strah, ljudje molčijo, namesto da bi javno govorili o problemih v svojih medijskih hišah. Navzven se ustvarja vtis, da imamo probleme samo na RTV. Dokler bodo medijski delavci probleme pometali pod preprogo, bodo svojo voljo uveljavljali močnejši, to so trenutno lastniki in vodje medijev,” je bila kritična. 

Krivda za stanje v medijih je po mnenju Helene Milinković deljena: “Mediji so odraz družbe, politične kulture v državi, stopnje svobode govora in demokracije. Glasneje bi morali kričati v dobrih časih, zdaj, ko so časi slabi in smo na dnu, nima smisla iskati krivca. Moramo se usesti, analizirati stanje in biti samokritični. Tudi primeru RTV-ja ves čas na odgovornost kličemo politiko in ja, vlada mora seveda organizirati razprave, prisluhniti strokovnjakom in zaposlenim. Ampak z direktnim vpletanjem politike v medije pridemo do tega, kar imamo danes.” 

Prepričana je, da bi se morali delavci postaviti zase, namesto da čakajo, da se bo za njih postavil nekdo drug: “Tudi mi smo se že kot honorarci postavili zase. Večina nas je začela delati preko študentske napotnice, potem smo si morali urediti status samostojnega novinarja. To se je vleklo leta, zadeva je bila akutna. Leta 2008 smo se organizirali in se več kot šest let borili. Predsedovala sem honorarni sekciji, pogajali smo se z vlado in pripeljali do spremembe zakona in redefinicije ekonomsko odvisne osebe. A to danes delodajalci izkoriščajo svoj prid. S slabšim plačilom za isto delo manipulirajo z mladimi in če ti niso redno zaposleni, jih kolektivna pogodba ne ščiti.” Milinković je prepričana, da bi morali jasneje opredeliti in ponovno definirati, kdo je lahko samostojni novinar in kdaj gre za ekonomsko odvisno osebo. 

“Pogodbeni novinarji imajo zelo različne statuse. Eni imajo samostojno podjetje, drugi podjetja z omejeno odgovornostjo, tretji delajo preko avtorskih pogodb. In prav te razlike otežujejo njihovo združevanje,” je razpravljala sogovornica. 

Milinković meni, da v trenutnih razmerah ne bo mogoče vzpostaviti nove kolektivne pogodbe za medijsko dejavnost. “Delodajalci in lastniki niso zainteresirani, da bi imeli zaposleni zaščito in dostojne pogoje. V zasebnih medijih se delovanje sindikatov ovira ali celo preprečuje ustanavljanje sindikatov in sindikalno delovanje. Medijska scena danes je mrtva, še zadnji na pol živi medij je RTV. Priložnost za združevanje smo zamudili,” je dejala in dodala, da je pomembno govoriti o vseh medijskih delavcih, ne le novinarjih. 

Kaj bi pa morala zajemati morebitna nova kolektivna pogodba? “Zajemati bi morala sodobne delovne procese, od priprav na delo do dela od doma. Ščititi bi morala uredniško in novinarsko avtonomijo. Ne more biti le poslabšanje ekonomskega stanja upravičen razlog za stavko. Če ni avtonomije, se lahko ekonomsko stanje poslabša, kar smo lahko videli v informativnem programu RTV, kjer so bili mnogi novinarji in uredniki premeščeni na slabše plačana delovna mesta. Delavcem danes preostanejo samo še sodišča, ampak ne moremo vsega urejati preko sodišč. Mehanizmi, ki bi ščitili novinarje, bi morali biti bolj regulirani,” je odgovorila in pripomnila, da bi morala pogodba vključevati tudi zaščito pred digitalnim nasiljem. 

Edini medij brez podjetniške pogodbe: Ščiti jih samo zakon o delovnih razmerjih

Z izstopom predstavnikov časopisnih hiš iz Medijske zbornice Kolektivna pogodba za poklicne novinarje zanje ni bila več zavezujoča. Podrobneje smo o tem pisali v članku Kolektivna pogodba skozi čas.

Pri Večeru so po tem urejali zadeve s Podjetniško kolektivno pogodbo družbe Večer, ki je vsebovala nekaj elementov kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Po besedah predsednice Sindikata novinarjev časnika Večer Branke Bezjak, se pravice delavcev po odstopu od nacionalne kolektivne pogodbe praktično niso spremenile vse do leta 2019. 

Leta 2019 sta takratna lastnika Večera Uroš Hakl in Saša Todorović izplačala regres v višini minimalne bruto plače. Ker je podjetniška kolektivna pogodba predpisovala regres v višini 70 odstotkov povprečne bruto plače, je sindikat podal prijavo na inšpekcijo. “Lastnika sta morala plačati razliko v regresu za tisto leto, kakšen mesec za tem pa sta odstopila od podjetniške kolektivne pogodbe. Ta je bila veljavna še do konca februarja leta 2020. To pomeni, da od takrat ne prejemamo jubilejnih nagrad, regres pa v višini zakonsko minimalno odmerjenega. Znižali so nam tudi število dni dopusta in večini zaposlenih dodatek na delovno dobo. Vodstvo ni bilo pripravljeno na socialni dialog in pogajanja o novi pogodbi. Nekaj zaposlenih se nas je zato odločilo za tožbo podjetja zaradi odmere dopusta in znižanega dodatka na delovno dobo. Po spremembi lastništva je sedanji direktor Miha Klančar leta 2022 sicer pristal na višino dopusta, kot so nam ga odmerjali pred odpovedjo podjetniške kolektivne pogodbe, pri ostalih zadevah smo ostali na istem. Kljub pozivom k ponovni sklenitvi pogodbe in ureditvi drugih aktov, se to še ni zgodilo,” je pojasnila Bezjak. Ob tem je še opozorila, da se plače na Večeru niso usklajevale z inflacijo vse od leta 2009.  

Meni, da bi si moral vsak delodajalec, ki želi spoštovati specifike dela in delovnih procesov v podjetju, priznavati, spoštovati kolektivno pogodbo: “Odgovoren delodajalec razume, da mora izpolnjevati tudi vse obveznosti do delavcev, torej tudi tiste, ki jih predvideva kolektivna ali vsaj podjetniška kolektivna pogodba.” Ko tega ni, delodajalca v bistvu zavezuje samo zakon o delovnih razmerjih, delavcem pa preostane le pritisk, tudi z javnim opozarjanjem in nenazadnje možnostjo stavke: “Vsi, ki delamo v tiskanih medijih bi se morali povezati, in se odločneje boriti za svoje pravice oziroma za ponovno uveljavitev nacionalne Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. A je žal tako, da je kovačeva kobila pogosto bosa. O kršitvah delavskih pravic v kakšnih drugih podjetjih pišemo, pri sebi pa smo sramežljivi, nimamo toliko poguma in resignirano vztrajamo pri statusu quo.” Sindikalistka še meni, da bi bilo prav, da bi bilo v novi kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, ko bo enkrat prišlo do njene uveljavitve ob ostalih pravicah, dodatkom k osnovnim plačam, določeni tudi okvirni tarifni razredi ter zapisano, da se morajo plače usklajevati z inflacijo.

Težave slovenskih medijev so večplastne, je dodala sogovornica. Na eni strani ni strateških lastnikov, ki bi imeli dolgoročno strategijo, kaj z mediji. Zlasti v oteženih razmerah, ko zaradi spremenjenih bralnih navad naklade tiskanih medijev padajo, preusmerjanje na splet pa poteka počasi in tam so tudi izkupički temu primerno nižji. “V zadnjih letih smo bili pri Večeru priče le izčrpavanju podjetja, vlaganja so bila minimalna ali pa jih sploh ni bilo,” je bila jasna. Novinarje Večera pa tudi širše, kot je pokazala anketa Sindikata novinarjev Slovenije, pesti zmeraj več delovnih obveznosti zaradi stalnega zmanjševanja števila sodelavcev. 

Na Delu so s prehodom na podjetniško pogodbo izgubili številne pravice

Tudi na Delu so po odpovedi nacionalne pogodbe leta 2017 sprejeli podjetniško kolektivno pogodbo. Podpisali so jo skupaj s sindikatom Pergam, ki pa je takrat med pogajanji poslabševal pogajalsko pozicijo Sindikata novinarjev Dela in posledično je to okrnilo pravice novinarjev, je pojasnila predsednica Sindikata novinarjev Dela Andreja Žibret Ifko. “Od januarja 2017 nismo več prejemali dodatkov za stalnost in novinarsko delovno dobo, kar je vplivalo na višino plač. Odvzeli so nam tudi pet dni rekreativnega dopusta, v pogajanjih so nam namesto tega priznali le en dodatni dan zaradi delovnih pogojev. Nastavili so zgornjo mejo dopusta na 34 dni, kar je prikrajšalo predvsem starejše sodelavce.” 

Žibret Ifko je poudarila, da tarifna plačna lestvica v kolektivni pogodbi z osnovnimi bruto plačami že od začetka ni bila ustrezna. “Za zahtevano visokošolsko izobrazbo je predviden 7. tarifni razred z izhodiščem 1300 evrov bruto, kar je na ravni zdajšnje minimalne plače. Res je sicer, da so dejanske plače višje, a to mora biti urejeno na kolektivni ravni. Problem je tudi, da se na Delu plače niso usklajevale z inflacijo že od leta 2009, kar pomeni, da so danes za tretjino nižje. Delodajalec zavrača usklajevanje osnovnih plač z rastjo življenjskih stroškov, kar utemeljuje s slabimi poslovnimi rezultati, ki pa niso vedno slabi,” je opozorila sindikalistka. 

Na Delu vodstvo trenutno izvaja mehke oblike odpuščanj, to pomeni, da delavce, ki so dve leti pred upokojitvijo, pošilja na zavod. “Problem je, da lastniki zasebnih tiskanih medijev ne uspejo ustvariti pričakovanega dobička, kar pa občutimo delavci. Raziskava razmer delavcev na Delu je pokazala, da se obseg dela po odpuščanjih, odhodih in upokojevanjih ni zmanjšal, opravlja pa ga manj ljudi. Dodatnih opravil, ki niso ustrezno ovrednotena, je vedno več. Stimulacije so neurejene in netransparentne, novinarji morajo pred dopustom pripraviti članke za naprej, delo se podaljšuje, za kar ne prejmejo dodatnega plačila,” je Žibret Ifko orisala razmere. 

Zaposleni so nezadovoljni zaradi slabe organizacije dela in primanjkovanja časa za poglobljeno raziskovalno in analitično novinarstvo. “Napredovanja niso opredeljena dovolj jasno, prav tako ne nagrajevanja v novinarskih poklicih. Želeli bi si, da bi imeli novinarji začetniki mentorje, ne pa da so prepuščeni sami sebi. Stanje pri nas je takšno, da starejši kolegi z veseljem predčasno odhajajo v pokoj, zaradi slabih razmer pa iz novinarskega poklica odhajajo tudi mlajši,” je dejala. Skozi pogajanja se je izkazalo tudi, da lastniki medijev niso niti malo zaskrbljeni zaradi odhodov odličnih novinarjev iz novinarskega poklica in posledično slabljenja novinarske profesionalnosti, ampak to celo spodbujajo. Socialni dialog je neustrezen, je ocenila Žibret Ifko. 

Na razmere dela na Delu so močno vplivala tudi odpuščanja, ki so se začela leta 2014, nadaljevala v letu 2015 in glavnino dosegla v letu 2016. “Uprava je takrat neformalno, mimo sindikata, začela izvajati program presežnih delavcev. Kot razlog so navedli poslovne razloge, odpustili so po dva do tri novinarje mesečno. Nezakonitost teh odpuščanj je pozneje prepoznalo tudi Vrhovno sodišče, a do takrat je bilo odpuščenih že 40 novinarjev. K ustavitvi odpuščanj je pripomogla sodna praksa Evropskega sodišča, ki so jo slovenska sodišča začela uporabljati leta 2017. Konec leta 2019 je poslovodstvo želelo formalno uveljaviti program presežnih delavcev, ki pa ni bil izpeljan tudi zaradi prizadevanj takratnega sveta delavcev in sindikata. Vseeno pa je sporazumno odšlo približno pet novinarjev. 

Kar se tiče nacionalne kolektivne pogodbe, bi morali po besedah Žibret Ifko ustrezno urediti plačno lestvico in vse dodatke. Vrniti bi morali dodatke za stalnost in novinarsko delovno dobo ter rekreativni dopust, ki je bil v prejšnji pogodbi že opredeljen. Natančneje bi morali opredeliti tudi napredovanja in mentorstva za mlade. Plače bi se morale usklajevati z inflacijo, tako kot se usklajujejo v javnem sektorju. 

“Novinarstvo mora delati v interesu javnosti, tudi če ima zasebne lastnike. Zato od vlade pričakujemo, da bo ustrezno posegla v dogajanje na medijskem trgu s pripravo medijske zakonodaje in drugih predpisov. Nujne so tudi druge spodbude, ki bodo omogočile, da medijski poklici preživijo tudi v težkih časih in bodo lahko novinarji še naprej profesionalno in avtonomno opravljali svoje delo,” je prepričana. Dodala je še, da je morebitno dajanje finančnih spodbud zasebnikom treba pogojevati z določenimi zahtevami, ki spodbujajo razvoj novinarstva. Določiti bi morali tudi, kdo je sploh lahko lastnik medija, je dejala. 

“Delavska predstavništva (sindikati, aktiv novinarjev in svet delavcev) bi morala med sabo sodelovati in se podpirati v prizadevanjih,” je še sklenila in dodala, da je sodelovanje novinarskega sindikata s Pergamom trenutno dobro. 

V Društvu novinarjev Slovenije bi uredili zakonodajo

“To, da je medijska industrija v krizi in da moramo prenoviti zakonodajo, govorimo že leta,” je povedala predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek. “Novinarski poklic je danes degradiran, kar izhaja predvsem iz manka kakršnih koli standardov. Zanj ni bila nikoli zahtevala določena izobrazba ali pa vsaj licenca. V resnici gre za izrazito razslojen poklic z velikimi razlikami znotraj, kar mu še bolj otežuje poenotenje. Ker gre za individualiziran poklic, je težje zgraditi skupni duh, razen, če vsi jasno vidimo skupnega sovražnika,” je dejala.

Mlajši novinarji brez urejenih statusov zaslužijo temu primerno nizko, prekarizacija je močna, je pojasnila Lesjak Tušek. “V medijih danes ni enotnega principa ocenjevanja, nagrajevanje ni transparentno ali pa ga ni. Nek standard dobrega dela bi moral biti vzpostavljen,” je prepričana. Ceno dela zmanjšujejo še razni spletni portali, ki temeljijo predvsem na novičarskih prispevkih, kopiranju in povzemanju in so mediji le pogojno. Problematični so tudi strankarsko obarvani portali. 

”RTV ne bi smel biti del javnega sektorja. Novinarji ne bi smeli biti javni uslužbenci, saj delamo za javnost ne pa vladni ali državni aparat. Pogosto smo prav zaradi ločevanja na javno in zasebno na različnih bregovih,” meni Petra Lesjak Tušek. Problematično se ji zdi tudi lastništvo zasebnih medijev, kjer se vedno bolj jasno pojavlja koncentracija medijskega lastništva, saj to pripelje do dodatnih krčenj, kot se odraža v medijih, povezanih z Martinom Odlazkom. “To vodi v homogenizacijo vsebin in zmanjševanja števila zaposlenih. Več edicij ne pomeni raznolikosti vsebin,” je bila jasna. “Tiskani mediji so bili pogosto sredstva za doseganje političnih interesov, tujih ponudb za prevzem ni bilo, čeprav tudi to ne bi bilo zagotovilo, da bi bilo bolje,” je nadaljevala sogovornica. Pojasnila je, da imajo lastniki še vedno profite in koristi zaradi lastništva, zato medijska dejavnost ni tako nedonosna, kot je videti. 

“Ker ni splošno veljavne kolektivne pogodbe in si vsak medij zase ureja pogoje, to koristi predvsem lastnikom in upravam, manj pa celotni panogi,” je izpostavila Lesjak Tušek. Zastareli pa so tudi zakoni na področju medijev. “Ne pravim, da je zakonodaja sama po sebi dovolj za urejanje področja, je pa institucionalno pomembna za gradnjo okvirja,” je sklenila. 

Sindikalist s Pro Plusa: “Nisem na prodaj!”

Kaj šele kolektivno pogodbo, na Pop TV in celotni družbi Pro Plus očitno zatirajo vsakršni poskus sindikalnega organiziranja. Poglejmo si zgodbo Aleksandarja Trifunovića, ustanovitelja in sindikalnega zaupnika Sindikata Pro Plus in celotnega oddelka za predvajanje programa, edinih delavcev v medijski hiši Pop TV, ki so se odločili za včlanitev v sindikat. Zdaj bodo odpuščeni, saj celoten oddelek selijo v zagrebški RTL. Gre za večinoma delavce nad 45 let, ki več kot 20 let delajo na istem delovnem mestu in bodo zato težko našli službo drugje. 

Aleksandar Trifunović 15 let dela na oddelku za predvajanje programa. Skrbi torej, da gre vsebina v eter: “Predstavljaj si našo medijsko hišo kot tovarno. Novinarji so tisti, ki prinašajo material (surovino), montažerji proizvod pripravijo (torej proizvod), mi ga pa distribuiramo. Smo tisti, ki skrbimo za logistiko, brez nas ni programa, a naše delo bilo nikoli cenjeno, saj delamo v nemogočih pogojih za manj kot minimalno plačo.”

Trifunović je Sindikat Pro Plus prvič poskušal ustanoviti že pred osmimi leti, a ni imel dovolj soborcev, zato je odnehal. “A lani se je nabralo toliko stvari in kršitev, da je bilo stanje grozljivo. Tehniki imamo pisarne v kletnih prostorih dnevne svetlobe, s slabim zrakom, po zimi je mrzlo poleti je prevroče. Delovniki so katastrofalni, temu pa prištej še vožnjo domov v Brežice oziroma zdaj v Novo mesto! Potne stroške so nam plačevali glede na javni prevoz, pa če je ta bil na voljo ali pa ne,” je naštel le nekaj kršitev delavskih pravic. Nekaj stvari so sicer na Pop TV po pritiskih sindikata postopno in z zavlačevanjem vendarle uredili, a gre za 27 let prekrškov, delavci pa lahko preko sodišča terjajo samo pet let za nazaj.

Na POP TV so plače so večinoma slabe, zelo dobro pa zaslužijo vodstveni kadri in kakšni voditelj oddaji. “Prav velike razlike v plačah so eden izmed strategij vodstva, da delavce utiša in mednje vnese mrtvilo, pasivnost in neenotnost med sodelavci. Zato je pa javni sektor bolje urejen kot zasebni,” razmišlja sogovornik. “Če bi bilo več delavcev v sindikatu, bi se drugače pogovarjali, zdaj nas je premalo. Delavci so pasivni ne angažirajo se, ker vlada strah. Vsi jamrajo, ko se je treba postaviti zase, pa so tiho,” je dejal. 

Lansko leto je Trifunoviću le uspelo ustanoviti sindikat, a kljub splošnemu nezadovoljstvu v medijski hiši so vanj včlanjeni le delavci z oddelka predvajanja programa. “Novinarji niso v sindikatu, ker jih je strah za službe. Pred leti so ga poskušali ustanoviti, govori se da jih je vodstvo hitro zatrlo v kali. Pred osmimi leti sta ponovno poskusila dva novinarja, a naj bi ju utišali z bonbončki. Tudi mene so poskušali utišati z drobtinicami, ampak nisem naprodaj, pa če celi Pop TV prepišejo name!” je bil jasen Trifunović. Nekatere stvari je pač treba povedati in spremeniti, je dodal.

Napovedana odpuščanja

A kmalu bodo celoten oddelek predvajanja programa preselili v zagrebški RTL in vseh 20 tehničnih delavcev, ki skrbi za predvajanje programa, bo do avgusta oziroma oktobra brez službe. Z naslednjim tednom bodo vročene prve odpovedi. Ker bodo v celoti odpustili samo njihov oddelek, Trifunović to razume kot pritisk zaradi sindikalnega organiziranja.

Prve govorice o odpuščanjih so delavci slišali že lani jeseni, decembra so jim dejali, da jih bodo odpustili tretjino, februarja, da bodo odpustili polovico, aprila pa so izvedeli, da bo brez službe celotni oddelek. Trifunovića smo vprašali, kako je delati v okolju, ko že dalj časa veš, da boš po tolikih letih dela izgubil službo in nimaš perspektive. “Grozljivo, brezvoljno, za delo nimamo nobene motivacije, pridemo, oddelamo in gremo domov,” je odgovoril. Napovedana odpuščanja sicer na odnose med sodelavci niso vplivala slabo, sindikalni zaupnik ima zdaj visoko podporo članov, a žal prepozno.  

In kaj bo s Sindikatom Pro Plus, ko bodo odpustili celoten oddelek in s tem tudi vse njegove člane? “Ne bo ga več. Vodstvo bo doseglo to, kar hoče in popolnoma zatrlo kakršnokoli sindikalno organiziranje. To bo nov val zastraševanja in vodstvo Pro Plusa bo imelo spet proste roke.”

Za izboljšanje razmer medijskih delavcev Trifunović vidi možnost v združevanju vseh medijskih delavcev in oblikovanju skupne kolektivne pogodbe: “V številčnosti je moč, če bi imeli vsaj polovico zaposlenih v sindikatu, bi se dalo marsikaj. Pozabljamo, da brez sindikatov ne bi imeli plačane malice, bolniške, regresa – če nas je več, lahko združeni dosežemo veliko. Ne smemo dovoliti delodajalcu, da je močnejši.” Meni, da bi morali skupaj z delodajalci iskati rešitve in sklepati kompromise. “In ne pozabimo, pravice so kot mišice, če jih ne krepiš z vajo, jih izgubiš. Krepiš jih pa lahko le združen in šele združeno delavstvo ima moč,” je zaključil. 

STA: Primer dobre prakse

Prispevek zaključujemo s primerom dobre prakse, kjer so tako sindikat in direktor s socialnim dialogom zadovoljni, hišno pogodbo pa upoštevajo na obeh straneh. A gre za izjemo v slovenskem medijskem prostoru, v drugih medijih nimajo takšne sreče, je poudarila Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev STA in predsednica Sindikata novinarjev Slovenije.

Ko je nacionalna pogodba zaradi odstopa podpisnikov nehala veljati, so jo na Slovenski tiskovni agenciji še nekaj časa izvajali. A vedeli so, da si bodo stabilnost zagotovili le, če bodo sklenili hišno pogodbo, čemur je bil naklonjen tudi direktor. “Leta 2017 smo se tako usedli in izpogajali določene stvari, nekaterim pravicam pa smo se odrekli zaradi težav s financiranjem,” je povedala Potočnik. 

Na STA imajo tako še vedno rekreativni dopust, izpogajali so tudi dober kompromis glede upokojevanj. Ko se pojavijo spremembe glede kolektivne pogodbe, se vedno uspešno pogovorijo z vodstvom o spremembah. Leta 2017 so se začeli z vodstvom pogajati glede usklajevanja plač z inflacijo in lansko leto jim je to končno tudi uspelo. “Pod novim direktorjem Igorjem Kaduncem in krizo financiranja STA so tudi vodstveni kadri ugotovili, da so nujne korenite spremembe razmer. Zaradi onemogočenega delovanja in stalne negotovosti, ki je bila prisotna, se je skoraj 15 odstotkov izkušenih novinarjev STA odločilo, da menja zaposlitev ali celo poklic. Po stabilizaciji financiranja s strani države smo zaposlenim morali ponuditi stabilnost in socialno varnost. Novi direktor je za to imel več posluha, kar je privedlo do ureditve razmer, zanimivi pa smo postali tudi za nove zaposlitve. Dobili smo mlajšo ekipo, ki se še postavlja, kadrovska slika se je premešala,” je razložila Potočnik. Novinarji STA so anonimni, pod svoje članke se ne podpisujejo: “A kljub temu je boj za obSTAnek pokazal, da nas javnost podpira. Postali smo sinonim upora proti oblasti in alarm za javnost.”

Da s sindikatom in svetom delavcev dobro sodelujejo, je potrdil tudi direktor STA Igor Kadunc. “Skupaj iščemo najboljše možne rešitve v danih razmerah. V medijskih hišah so ljudje tisti, ki so najpomembnejši. Če je dobra komunikacija, so tudi rezultati lahko bistveno boljši,” je povedal Kadunc. 

Alenka Potočnik meni, da bi morala biti jasno postavljena pravila tudi v interesu vodstva medija: “Ribarjenje v kalnem je nepredvidljivo, ne ve se, kakšni bodo stroški, zahteve in pričakovanja. Ne ve se, kako bo nezadovoljstvo vplivalo na kolektiv in ali obstaja možnost stavke ali bele stavke.” Ker je STA v lasti države, je po besedah sindikalistke in tudi direktorja Kadunca bolj prisotno zavedanje, da zakona ne smeš izigravati. STA ima ogromno pravilnikov in je ves čas pod drobnogledom, kar zaposlenim koristi, saj je zagotovljeno, da se spoštujejo dogovori. Če socialnega dialoga ni, če ni jasno, kaj so pravice delavcev in delodajalca, vlada vsesplošno nezadovoljstvo. “Nujno je, da delodajalci skrbijo za karierni razvoj, izobraževanje delavcev, da so napredovanja transparentna in plače dostojne,” je dejala Potočnik.

“V ostalih medijih žal ni posluha niti za osnovne zadeve. Najbolj problematičen medij ta hip je Večer, ker nimajo niti kolektivne pogodbe, v drugih medijih pa prav tako ni socialnega dialoga. V najboljšem primeru prisluhnejo toliko, kot jim to nalaga zakon, ampak če ni volje za spremembe, se ne premakne nič. Sindikate dojemajo kot odvečne, težavne. Ne želijo videti širše slike, ne želijo razumeti, da poslanstvo medijev ni kovanje dobičkov in napeljevanje poslov za lastnike,” je dejala predsednica Sindikata novinarjev Slovenije. “Vsi vemo, da se to dogaja, ne vem pa, če se tega zaveda država. Zakonodaja ne sledi temu, da bi preprečili takšno upravljanje z mediji,” je bila zaskrbljena sogovornica. 

“Dolgoročno delodajalci škodijo tudi sebi. Ker ne spodbujajo perspektivnih in jih celo ovirajo pri delu, to pripelje do demotivacije in odhodov iz novinarskega poklica. “Anketa je pokazala, da so novinarji pogosto idealisti in je prav čut za odgovornost tisto, kar jih ohranja v poklicu. Delodajalci to izkoriščajo in jih zato še bolj stiskajo, novinarji pa pristajajo na kompromise z željo, da bi medij preživel in bi lahko oni še naprej opravljali svoje poslanstvo. Četudi na račun životarjenja,” je razpravljala Potočnik. Meni, da bi bila za novinarstvo v Sloveniji nacionalna kolektivna pogodba nujna, saj bi se s tem postavila minimalna pravila igre tudi za tiste, ki nimajo hišnih kolektivnih pogodb. A ker sindikat na strani delodajalcev nima sogovornika, bo nujna pomoč države in sprememba zakonodaje. 

Alenki Potočnik se zdi zelo pomembno, da nova kolektivna pogodba zajame vse medijske delavce, saj so tudi oni izredno pomemben del nastajanja medijskih vsebin. Meni tudi, da bi morala zajemati specifike novinarskega poklica, medijski delavci bi morali imeti več dni dopusta, upoštevati se mora neurejen delovni čas in biti tudi finančno ovrednoten. Mladi novinarji bi morali imeti zagotovljeno mentorstvo, urediti bi morali tudi pravno zastopanje v primeru tožb. Sklenila je, da je osnovna socialna varnost je nujna za avtonomno in neodvisno opravljanje poklica. 

Ali bi bilo za delodajalce smiselno podpreti nacionalno kolektivno pogodbo za medijsko dejavnost, smo vprašali direktorja STA. “Ne morem govoriti v imenu ostalih delodajalcev. Mi moramo imeti kolektivno pogodbo, ker imamo specifičen status, drugi je verjetno ne potrebujejo in morda menijo, da bi več pravic delavcem prineslo tudi več težav za delodajalce.” Glede na to, da STA hišno pogodbo že ima in verjetno v njej ne bi bilo zapisano kaj bistveno drugačnega, ne vidi večjega problema pri tem, da bi jo sam podprl. 

Možnost, ki se je preredko poslužujemo

Naj si v zaključku vzamemo še nekaj vrstic za nekoliko subjektivno obarvane sklepne misli. Trenutne razmere nam dajejo jasno vedeti, da je tehtnica trenutno na strani kapitala. To je tudi razlog, da kapital ne vidi potrebe ne po socialnem dialogu, ne po izboljšanju delavskih pogojev. Delodajalcem slaba klima in tekmovalnost med sodelavci večinoma ugaja, ker s tem usmerjajo pozornost od resničnega izvora problema, torej njih samih. Kapitalu negovanje neodvisnih medijev ne koristi, niti nima interesa za ohranjanje (ali bolje vzpostavljanje) novinarske avtonomije. Primer STA je morda res primer dobre prakse, kako bi naj socialni dialog izgledal, a ob mnoštvu medijev, kjer ta pač ne deluje, gre za izjemo, ki zgolj dokazuje pravilo. Čakanje na razsvetljene lastnike, ki bodo rešili medijski trg, je iluzorno. 

Tudi moči zakonodaje nima smisla poveličevati. Zakoni so napisani in oblikovani v duhu časa, torej v korist tiste strani razrednega boja, ki zmaguje. Pravo je z vzpostavljanjem navidezne pravičnosti zgolj obliž na rano, ki preprečuje, da stanje ne eskalira. Presežno vrednost pa ustvarjamo mi, delavci. Mi smo tisti, brez katerih kapitalisti ne bi imel tega, kar jim pomeni največ, dobička. In imamo možnost, ki se je preredko poslužujemo. Moč stavke. 

***

Prvi štirje članki so na voljo tukaj:

Položaj medijskih delavcev, 1. del: “Malo moraš biti nor, da si novinar. Kapo dol vsem, ki vztrajajo”

Položaj medijskih delavcev, 2. del: (Ne)perspektivnost novinarstva

Položaj medijskih delavcev, 3. del: “Dvigujemo nivo, a nas imajo za strošek”

Položaj medijskih delavcev, 4. del: Kolektivna pogodba skozi čas