Pravna mreža: Zakaj moramo na referendumu o RTV glasovati ZA

V celoti (po)objavljamo prispevek Pravne mreže za varstvo demokracije v zvezi z novelo zakona o RTV, ki bo predmet nedeljskega referenduma.

Novela zakona o RTV Slovenija, o kateri bomo v nedeljo odločali na referendumu, prinaša pomembne spremembe upravljanja javne RTV. Trenutno veljavni, t. i. Grimsov zakon iz leta 2005 predvideva, da ima RTV programski in nadzorni svet, ki imata programske in nadzorne funkcije ter generalnega direktorja, ki vodi posle. Od 29 članov programskega sveta jih 21 imenuje državni zbor. Takšen način imenovanja je pripeljal do popolne podreditve javne RTV strankarskim interesom. Novela zakona predvideva spremembo upravljavskih organov, pri kateri se programski in nadzorni svet preoblikujeta v svet RTV, ki prevzame tako programsko kot nadzorstveno funkcijo, pri finančnih vprašanjih pa je njegova desna roka finančni odbor.

Medtem, ko je tudi nadzorni svet doslej imenovala vladajoča politika (od 11 članov sta jih 9 imenovala državni zbor in vlada, dva pa zaposleni, za zasedbo mesta pa je bila potrebna zgolj visokošolska izobrazba in pet let delovnih izkušenj na kateremkoli delovnem mestu; npr. sedanji predsednik nadzornega sveta, ki ga je v nadzorni svet imenovala prejšnja vlada, je po izobrazbi sociolog), finančni odbor kot posvetovalni organ sveta RTV po novem sestavlja pet strokovnjakov z vsaj desetimi leti delovnih izkušenj s finančnega področja: enega strokovnjaka imenuje ministrstvo za finance, enega ministrstvo za kulturo, enega zaposleni ter dva strokovni združenji: Združenja nadzornikov Slovenije in Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

Takšna ureditev z enim organom upravljanja javne radiotelevizije je prisotna v večini evropskih držav, pri čem se tudi drugod finančni nadzor krepi s pododbori in pristojnostmi zunanjih organov kot je regulator elektronskih medijev ali računsko sodišče. Novi zakon določa, da je za revidiranje pravilnosti in smotrnosti poslovanje RTV Slovenija ter revidiranje aktov o poslovanju pristojno Računsko sodišče. Trditi, da novi zakon ne zagotavlja nadzora nad poslovanjem RTV Slovenija je zato zavajajoče.

V noveli zakona o RTV Slovenija se nadalje individualni poslovodni organ, to je generalnega direktorja nadomešča s kolektivno štiričlansko upravo. Ker se upravljanje in vodenje RTV bistveno spreminja, je razumljivo, da zakon posega v mandate organov upravljanja in nadzora, ki po novem ne bodo več obstajali.

PRENEHANJE MANDATOV GENERALNEGA DIREKTORJA IN PROGRAMSKEGA SVETA V NOVEM ZAKONU NI SPORNO

Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da imenovanja na poslovodsko ali vodilno funkcijo z določitvijo mandata in z zakonsko predvideno možnostjo predčasne razrešitve ni mogoče šteti za pridobljeno pravico, ki jo Ustava v drugem odstavku 155. člena varuje pred posegi zakonodajalca. Takšen poseg v trajanje mandata predstavlja t. i. nepravo retroaktivnost, ki ni prepovedana, razen če se v posameznikov pravni položaj posega arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. To pomeni, da je treba skladno s testom arbitrarnosti presojati, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost. Zgolj dejstvo prenehanja mandatov pred njihovim iztekom torej še ne pomeni, da je tak zakon protiustaven.

Zadeve Petan (U-I-172/94), ki jo omenja dr. Šušteršič, z najnovejšo spremembo ni mogoče primerjati. Leta 1994 je novi zakon ohranil prejšnjo funkcijo generalnega direktorja v tako rekoč nespremenjeni obliki, medtem ko sedanja novela zakona funkcije generalnega direktorja ne pozna več, ampak ga nadomešča štiričlanska uprava, ki jo sestavljajo predsednik, dva člana in delavski direktor. Po novem predsednika uprave imenuje svet na podlagi javnega razpisa, dva dodatna člana uprave imenuje svet na predlog predsednika uprave, delavskega direktorja pa izvolijo zaposleni na neposrednih volitvah. Trenutno generalni direktor vodi delo ter poslovanje javnega zavoda sam, brez sodelovanja programskega sveta tudi imenuje strokovne direktorje za posamezna področja.

Razlogi za spremembo ureditve poslovodenja so torej očitni: uvedba delavskega soupravljanja po vzoru gospodarstva, omejitev arbitrarnosti pri izbiri strokovnih direktorjev, kakovostnejše kolektivno poslovodenje, po prilagoditvi statuta pa tudi racionalizacija vodstvenih funkcij, saj posamezne direktorske in pomočniške funkcije ne bodo več potrebne, ker jih bodo opravljali člani uprave. Novela zakona torej želi okrepiti poslovodno funkcijo na način, da vodja poslov ne bo več “general”, ampak prvi med enakimi v veččlanski upravi, ki jo sestavljajo strokovnjaki z različnih področij delovanja zavoda. Namen novele torej ni poseg v mandate, je pa poseg v mandate nujen, da bi zakon sploh imel učinek. Takšen način prenehanja mandatov je uporabljen tudi v prehodnih določbah drugih zakonov, ki spreminjajo organizacijo in upravljanje javnopravnih oseb (npr. pri Zakonu o Kobilarni Lipica, Zakonu o Slovenski tiskovni agenciji, Zakonu o Triglavskem narodnem parku itd.), saj sicer spremembe upravljanja sploh ne bi bile mogoče.

Ne najbolj pomembno, pa vendarle je treba poudariti še, da natanko tisto, kar dr. Šušteršič neupravičeno očita noveli zakona, vsebuje t. i. Grimsov zakon iz leta 2005. Ta zakon, ki velja še danes, ureditve generalnega direktorja ni v ničemer spreminjal, pa je kljub temu določil, da se generalnega direktorja po uveljavitvi zakona imenuje na novo.

NADZOR NAD FINANČNIM POSLOVANJEM SE KREPI S POMOČJO FINANČNIH STROKOVNJAKOV IN RAČUNSKEGA SODIŠČA

Sedanja ureditev notranjega nadzora porabe sredstev je neprimerna. Večino članov nadzornega sveta, ki naj bi nadziral poslovanje, imenuje vladajoča politika, zanje pa v sedanjem zakonu ni določeno, da morajo biti člani finančni strokovnjaki. Edini pogoj, ki ga zakon določa, je ta, da morajo imeti najmanj visokošolsko izobrazbo in vsaj pet let delovnih izkušenj.

Novi zakon zagotavlja jasno in nesporno revizijsko pristojnost Računskega sodišča, in sicer tako za revidiranje pravilnosti in smotrnosti poslovanja RTV Slovenija kot tudi za revidiranje aktov o preteklem poslovanju in aktov o načrtovanem poslovanju RTV Slovenija.

RTV Slovenija je glede na obseg razpolaganja z javnimi sredstvi med večjimi javnimi zavodi v Sloveniji. Zato je nujno potrebno, da nadzor opravlja Računsko sodišče, ki je najvišji revizijski organ za kontrolo porabe javnih sredstev.

Seveda ne drži niti očitek dr. Šušteršiča, da novi zakon nikomur več ne daje pristojnosti za nadzor zakonitosti poslovanja RTV. Določba 11. točke prvega odstavka 16. člena zakona svetu zavoda daje pristojnost, da “nadzira poslovanje RTV Slovenija”. Da nadzor poslovanja vključuje tudi nadzor zakonitosti poslovanja, je jasno vsakemu dobrovernemu bralcu zakonskega besedila. Dr. Šušteršič namreč z drugimi besedami trdi, da varnostnik, ki varuje hišo, ne varuje tudi njene spalnice, saj spalnica v njegovem opisu del in nalog ni posebej navedena. Takšno razumevanje nasprotuje vsem razumnim načelom o razlagi pravnih pravil.

SVET ŠE NAPREJ SPREMLJA URESNIČEVANJE PROGRAMSKIH STANDARDOV IN ETIČNIH NAČEL TER KREPI VLOGO VARUHA

Novi zakon ne spreminja določil sedanjega zakona o zagotavljanju verodostojnih in nepristranskih informativnih oddaj ter celovite obveščenosti. Svet RTV Slovenija kot novi organ upravljanja bo še naprej pristojen za sprejemanje programskih standardov in zasnov, ter za spremljanje njihovega uresničevanja. Vendar pa zakon omejuje pristojnosti sveta, da posega v posamezne dele programa, pred razpravo o programih glede morebitnih kršitev programskih standardov in etičnih načel pa mora svet pridobiti poročilo varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Novi zakon res ne omenja več pristojnosti sveta, da generalnemu direktorju naroči, katere spremembe naj uvede v programu, saj so takšne pristojnosti organa upravljanja in nadzora v nasprotju z mednarodnimi standardi za varovanje neodvisnosti javnega medija.

DO DEPOLITIZACIJE ORGANA UPRAVLJANJA S PRISTOJNOSTMI ZA IMENOVANJE PREDSTAVNIKOV JAVNOSTI RAZPRŠENIMI MED RAZLIČNIMI STROKOVNIMI IN LEGITIMNIMI INSTITUCIJAMI IN ORGANIZACIJAMI

V zvezi z depolitizacijo, ki jo novela prinaša, se njeni nasprotniki ne morejo odločiti, ali jih bolj moti to, da bo člane sveta javne RTV izbirala neodvisna civilna družba, ali to, da jih bodo izbirali v državnem zboru imenovani državni organi. Če bi jih v celoti imenovale same organizacije civilne družbe, npr. Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, bi temu imenovanju očitali pomanjkanje legitimnosti v smislu: koga predstavljajo in zakaj ravno oni in ne kdo drug. Ko jih delno izbirajo državni organi, temu nasprotujejo, ker so po njihovo ti organi enako politični kot poslanci vladajoče koalicije. Da bi našla ravnotežje, novela predvideva kombinacijo: namesto vladajoče politike v državnem zboru del članov sveta RTV imenujejo nekateri pomembni državni organi, kot so predsednik republike, varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, nacionalni svet za kulturo in svet za trajnostni razvoj, drug del pa imenujejo ugledne civilno družbene organizacije, vse s podlago v zakonih (npr. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, nacionalni svet invalidskih organizacij in Olimpijski komite). Kombinacija teh organov in organizacij predstavlja obrambni zid pred direktnim vplivom vladajoče politike, hkrati pa zagotavlja potrebno demokratično legitimnost, saj posamezne od teh organov voli državni zbor. Ni pa dvoma: ko se sprašujemo, kakšna sestava sveta RTV je v danih družbenopolitičnih okoliščinah najboljša za stabilno delovanje in razvoj javnega RTV, je kombinacij veliko. Zakonodajalec se mora odločiti za eno od njih, ki nikoli ni idealna, mora pa biti konsistentna, premišljena in nearbitrarna. Pri iskanju rešitev nikoli ni mogoče najti takšne, ki ji tisti, v katerih partikularne interese se s spremembami v javnem interesu posega, ne bi nasprotovali.

Ker je bilo o depolitizaciji veliko že povedano, naj na tem mestu zaključimo s citatom mag. Matevža Krivica, ki je kot tedanji ustavni sodnik v ločenem mnenju prav v zadevi Petan zapisal: “Da bi bila vsakomur zagotovljena ustavna svoboda sprejemanja in širjenja vesti in mnenj (39. člen Ustave) in da bi javni radijski in televizijski programi pri tem ustrezno upoštevali interese vseh različnih relevantnih družbenih skupin, ne le političnih strank, bi bilo v zvezi z zakonskimi določbami o načinu upravljanja RTV Slovenija ustavno svobodo izražanja tudi pri nas treba razumeti tako, kot je to že v več svojih odločbah razglasilo nemško ustavno sodišče, torej kot “svobodo radia in televizije od državnega obvladovanja in vpliva”, ki jo je treba zagotoviti tako, da bodo kolegijski organi teh institucij sestavljeni “iz predstavnikov vseh pomembnih političnih, svetovnonazorskih in družbenih skupin“.

Natanko to je namen novele zakona.