Solidarnost in akcija, ne tekmovanje in molk!

Ob prazniku dela in pred dnevom svobode medijev

Zaostrene družbene razmere v obdobju epidemije covida-19 so delo novinarjev in drugih medijskih delavcev izpostavile političnim, ekonomskim in socialnim tveganjem. Medtem ko v mednarodnem in evropskem združenju opozarjajo na nadaljnje omejevanje medijske svobode po Evropi, se v Sloveniji poskusi podrejanja medijev in razvrednotenja novinarstva z aktualno vlado stopnjujejo. Vlada, ki je dolžna zagotavljati pogoje za svobodo medijev, s svojimi ravnanji sistematično ruši prav to – svobodo medijev.

Delovni pogoji in odnosi v novinarstvu so tri desetletja podvrženi nenehnim kapitalskim pritiskom medijskih lastnikov in poskusom političnega podrejanja novinarjev skozi prikrojeno medijsko zakonodajo, zlorabe oglaševanja in neposredne grožnje. V zadnjem letu so še posebej na udaru javni mediji, Radiotelevizija Slovenija in Slovenska tiskovna agencija, s katerima se gre trenutna politična oblast vojno z mediji, prizadeva si ju ošibiti in na račun javne službe preobraziti po svoji podobi. Poleg tega interventni ukrepi vlade med epidemijo medijskim hišam niso namenili posebnih oblik pomoči kot v nekaterih drugih evropskih državah, čeprav so mediji ključni za okrevanje in odpornost družbe. Medtem ko se je med epidemijo občutno povečalo zaupanje v medije, je državni vrh sistematično poniževal novinarje in medije krivil za razmah koronavirusa. Nekaj časa je celo veljalo, da ob listanju časopisa v gostinskih lokalih in javnih institucijah obstaja večja nevarnost okužbe, zato so vse tiskovine od tam umaknili.

Ker so se uveljavljeni poslovni modeli medijev med epidemijo zamajali, skrbi tudi bližnja prihodnost, ko bi uprave izhod lahko ponovno iskale v nižanju stroškov dela in povečanju delovnih obveznosti. Toda novinarji že zdaj opozarjajo na preobremenjenost, prenizka plačila in pomanjkanje poklicnega razvoja. To nakazuje, da prekarizaciji niso izpostavljeni samo tisti v nestandardnih oblikah dela, temveč tudi redno zaposleni. Izkoriščevalskim delovnim odnosom in segregaciji na trgu dela se je treba zoperstaviti – ne le z branjenjem pravic, temveč z njihovim razširjanjem, med drugim z novo nacionalno poklicno kolektivno pogodbo.

Prvi maj praznujemo kot spomin na čikaške dogodke, ko so delavci v začetku maja 1886 zahtevali osemurni delavnik, hkrati je simbol mednarodne solidarnosti vseh delavk in delavcev, tudi tistih v medijih. Spoštovanje pravic novinarjev, ki izhajajo iz dela in so neločljivo povezane s svobodo medijev, si bo treba izboriti – ne s tekmovanjem in izolirano individualno držo, ampak s solidarnostjo in kolektivnim delovanjem; ne z ločevanjem, ampak s povezovanjem vseh medijskih delavcev; ne s pokroviteljstvom, ampak skupaj z javnostjo; ne z molkom, ampak z akcijo.

                                                                                                                                       Živela delo in svoboda medijev!

Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije