Zbrani v podporo palestinskim novinarkam in novinarjem

Društvo in sindikat novinarjev sta v podporo novinarjem in drugim medijskim delavcem v Palestini včeraj ne Prešernov trg povabila novinarje in druge medijske delavce. To je bil dan, ki so ga mednarodne novinarske organizacije označile za Mednarodni dan podpore palestinskim novinarjem.

V podporo kolegom v Gazi so govorili Branko Soban, Helena Milinković, Boštjan Videmšek in Gašper Andrinek.

V zadnjih štirih mesecih je bilo po podatkih Odbora za zaščito novinarjev (CPJ) v Gazi ubitih sto novinarjev. To so najbolj smrtonosni meseci za medijske delavce od leta 1992, ko je ta nevladna organizacija začela popisovati smrtne žrtve med njimi. Ta pokol je tako grozljiv kot brez primere in se mora nemudoma končati. Potrebe novinarskih kolegov, ki delajo v Gazi, so kritične, uničenih je bilo vsaj 50 uredniških prostorov. V mednarodnem novinarskem združenju IFJ opozarjajo tudi na slabo medijsko pokritost konflikta, ki je posledica izraelske izključitve svetovnih medijev iz enklave.

Novinarji, medijski delavci in njihovi sodelavci v Gazi so ključnega pomena za poročanje o nečloveških razmerah, poleg tega pa so pomembne priče vojnih in drugih zločinov ter posledično igrajo ključno vlogo tudi pri zbiranju dokazov, tudi za Mednarodno kazensko sodišče. Novinarji, ki delujejo v vojnih razmerah, zato potrebujejo vso podporo, pomoč in solidarnost.

Pridružujemo se vsem pozivom izraelski vojski, da takoj preneha z napadi na civiliste in novinarje, in da storilci zločinov odgovarjajo za kršenje Ženevske konvencije ter mednarodnih pogodb o človekovih pravicah.

Branko Soban: Mi nismo le številke

“Novinarstvo v zadnjem času postaja najbolj nevaren poklic na svetu. Resnica – in z njo novinarji, ki jo prinašajo – so vselej prve žrtve vsake vojne. In avtoritarnih režimov, kjer je v skladu z Orwellovim novorekom samo laž prava resnica in samo vojna pravi mir. Danes je najbolj nevarno biti novinar v Gazi. Ta največji zapor na svetu je izraelska vojska sklenila zravnati z zemljo. Ne glede na žrtve. Cilj v vojnah vedno opravičuje sredstva.

Po podatkih mednarodnega odbora za zaščito novinarjev je samo v Gazi v zadnjih štirih mesecih genocidnega obračunavanja s Palestinci umrlo že več kot sto novinarjev. Po sedem novinarjev na teden. Takšne smrtonosne žetve med novinarji doslej še ni bilo. V nobeni krizi, v nobeni vojni. Med ubitimi novinarji so seveda tudi kolegi iz drugih, večinoma arabskih držav, toda glavnino žrtev vendarle predstavljajo Palestinci. In njihovi svojci. Ahmed Alnauk, novinar iz Gaze in soustanovitelj organizacije We are not Numbers, Mi nismo le številke, ki zdaj živi v Londonu, je v Gazi denimo izgubil 21 članov svoje družine. Toda izraelska vojska novinarje v Gazi in na Zahodnem bregu ne le ubija, ampak jih tudi zapira. V ječah se je tako po izbruhu spopadov znašlo že nekaj deset palestinskih novinarjev.

Tragični seznam žrtev med novinarji je tako rekoč neskončen. Pred dnevi je bila ubita 27-letna novinarka in avtorica podkastov Ajat Hadura. V svojem zadnjem videu je objavila, da je izraelska vojska na Beit Lahijo udarila s prepovedanim belim fosforjem. “Morda je to moj zadnji video,” je dejala na koncu. Imela je prav. Kmalu zatem je umrla v zračnem napadu na njen dom.

Belal Džadalah, ki so ga šteli za nekakšnega očeta palestinskega novinarstva, je bil ubit v avtomobilu. Zadela ga je tankovska granata. Bil je predsednik Gaza Press House, kjer so se učili in kalili mladi palestinski novinarji. Pomagal je tudi tujim novinarjem, dokler so še lahko prihajali v Gazo. Tam so dobili tudi vso potrebno opremo, da bi bili pri svojem poročanju bolj varni. Belal je bil prava legenda palestinskega novinarstva. Več kot dvajset let je skrbno dokumentiral in analiziral izraelsko znašanje in ubijanje palestinskih novinarjev. In prava ironija usode je, da je bil ubit na podoben način, kot so izraelski vojaki maja 2022 na Zahodnem bregu ubili znano novinarko Širin Abu Akleh. Njo je zadel ostrostrelec, Belala je ubil tankovski izstrelek.

Pravi šok je v Gazi konec lanskega leta povzročila smrt uglednega profesorja, pisatelja in tudi novinarja dr. Refata al Arirja, ki je tik pred smrtjo v svet poslal stihe: “Če moram umreti, morate vi živeti, da boste pripovedovali mojo zgodbo…”

Palestinski novinarji so v bistvu edini verodostojni vir novic o krvavi drami, ki jo zdaj preživlja Gaza. Tujih in izraelskih novinarjev tam praktično ni. Če se komu le uspe prebiti tja, je to pod okriljem izraelske vojske, ki prispevke potem tudi pregleda in cenzurira, tako da gre v tem primeru v bistvu zgolj za propagando. Zato izraelske oblasti počnejo vse, da bi ustavile in diskreditirale delo palestinskih kolegov. Tako je denimo izraelska vlada prav te dni fotografa Jusefa Masuda obtožila sodelovanja s Hamasom. V New York Timesu, za katerega je delal, so ostro protestirali pri izraelskem konzulatu v New Yorku, kjer so pred tem celo zahtevali, naj Američani prekličejo novinarsko priznanje, ki ga je prejel za svoje fotografije iz Gaze.

Ob takšnih žalostnih zgodbah mi pogosto pride na misel veliki ruski pisatelj – in nekoč tudi sam vojni dopisnik – Vasilij Grossman, ki je v svojem romanu Življenje in usoda zapisal: “Največja skrivnost vojne in njeno tragično bistvo sta bila v tem, da je imel človek pravico poslati v smrt drugega človeka …”

V zadnjih dvajsetih letih je bilo v svetu ubitih že več kot 2000 novinarjev. Morilci za te zločine v večini primerov nikoli niso bili kaznovani. Za temi pošastnimi številkami se vselej skrivajo imena, obrazi, osebnosti, nadarjenost in predanost poklicu. Ta poklic je eden najbolj žlahtnih na svetu. Predvsem zaradi privrženosti resnici in strasti do svojega poslanstva, ki pa ga oblast le redkokdaj ceni. Še najmanj seveda v avtokratskih režimih in diktaturah, kjer človeško življenje tudi sicer nima nobene cene. Še najmanj življenje pogumnih novinark in novinarjev.

Zato velja odločno podpreti boj palestinskih kolegov za resnico o vojni v Gazi. In kajpak tudi boj kolegov drugod po svetu. Kajti novinarji nismo le številke, kot si ta poklic morda predstavlja politika. Tudi oblasti mora čimprej postati jasno, da brez resnice ni napredka in ne demokracije. In če si že politika zapira oči pred njo, si pravo, pokončno novinarstvo tega ne sme dovoliti. Resnica mora biti vedno nad vsem.”

Helena Milinković: Z vsakim dnem vojne v Gazi umira človečnost, umirajo človekove pravice in dostojanstvo

“Naša cehovska in človeška dolžnost je, da podpremo medijske delavce, kolege in kolegice v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu, ki v najbolj nevarnih in nemogočih razmerah svetu poročajo o zločinih nad civilnim palestinskim prebivalstvom. S svojim plemenitim in pogumnim delom tvegajo svojo svobodo, življenja in življenja svojih bližnjih. Izraelska vojska in vojna vlada sta že v preteklosti palestinske novinarje obtožile, da so pripadniki militantnih skupin ali teroristi. Nikoli teh obtožb proti nobenemu izmed novinarjev niso dokazale, za zločine nad palestinskim prebivalstvom – še posebej novinarji in zdravstvenimi delavci – ni odgovarjal noben izraelski politik.

Večina medijskih delavcev v Gazi je tako kot ostali civilisti v neusmiljenem izraelskem bombardiranju od 7. oktobra lani izgubila svoje domove, otroke, bližnje. Namerni uboji novinarjev in drugih medijskih delavcev so po mednarodnem pravu vojni zločin, izraelska vojska z namernimi uboji medijskih delavcev, ki med svojim delom nosijo oznake Press, ubija tudi resnico.

Še nikoli do zdaj novinarji v nobenem konfliktu niso zaradi svojega dela plačali take grozljive cene kot novinarji v Gazi. Novinar Al Džazire Wael al-Dahdouh je v izralelskem bombardiranju izgubil ženo, tri otroke – eden je bil prav tako novinar – in vnuka. Sam je
bil dvakrat tarča napada z brezpilotnim letalnikom, v katerem sta bila ubita njegov snemalec in kolega Novinar.

Vse uboje, pregone, aretacije in grožnje novinarjem na območju ostro obsojamo. Pozivamo vse vojskujoče se strani, še posebej izraelsko vlado, da prenehajo z napadi na novinarje in civilno prebivalstvo ter jih zaščitijo. Razčlovečenju v izolirani Gazi, kjer varnih kotičkov ni za nikogar, je nepredstavljivo. Izraelska vlada tujim novinarjem ne dovoli vstopa v Gazo, izjema so vodeni ogledi bojišča z izraelsko vojsko. S tem izraelska vojna vlada onemogoča in ovira neodvisno poročanje s terena.

Z vsakim dnem vojne v Gazi umira človečnost, umirajo človekove pravice in dostojanstvo. Lakota in stradanje terjajo nove in nove žrtve, palestinski otroci umirajo že v maternicah – po podatkih zdravstvenih oblasti v Gazi se je število spontanih splavov zaradi izraelskega bombardiranja, razseljevanja in uničene zdravstvene infrastrukture povečalo za 300 odstotkov.

Mednarodna skupnost je Palestince pustila na cedilu. V tem najbolj krvavem in brutalnem konfliktu našega časa se moramo postaviti na stran tistih, ki jim je beseda odvzeta. Palestinski medijski delavci in delavke so kronske priče in zbiralci dokazov najhujšega zločina našega časa – genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi. Palestinski novinarji in novinarke so zaradi poročanja o zločinih kriminalizirani tudi drugod po svetu Zato je naša dolžnost, da spregovorimo v njihovem imenu in jih solidarnostno podpremo.”