Živela praznik dela in svoboda medijev!

Ob prazniku dela in pred dnevom svobode medijev

Kljub nekaterim poskusom, da bi 1. maj – praznik delavstva nadomestili ali kako drugače izničili, ga vse od 20. stoletja v večini držav še naprej praznujemo. Je spomin na čikaške dogodke, ko so delavci v začetku maja 1886 zahtevali več delavskih pravic, med njimi uzakonjen 8-urni delavnik. Dan svobode medijev, ki ga praznujemo dva dni pozneje, je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1993. Dneva danes nista vsak sebi. Spoštovanje pravic novinarjev in drugih delavcev v medijih, ki izhajajo iz dela, je neločljivo povezano s svobodo medijev. Te pa ni, če niso zagotovljene tudi druge svoboščine. Toda nič od tega ni dano, temveč vseskozi izbojevano.

Med lanskoletnim vladnim izčrpavanjem Slovenske tiskovne agencije so se njeni zaposleni ter državljanke in državljani z donacijami jasno postavili na stran javne službe in pomena svobode medijev za demokratično družbo. V naši najpomembnejši javni medijski instituciji v državi, RTV Slovenija, se borba za integriteto in neodvisnost nadaljuje. Medtem ko vodstvo zanemarja svojo odgovornost do javnosti, jo z javnimi nastopi, kolektivnim bojem za medijsko svobodo, poklicno avtonomijo in delavske pravice ohranjajo novinarji in drugi delavci RTV Slovenija. Že več mesecev se upirajo početju vodstva, ki na hitro in mimo mnenj uredništev kadruje, siromaši program in ruši socialni dialog.

Tudi v zasebnih medijskih hišah je socialni dialog v slepi ulici. Poslovodstva se le priložnostno ali sploh ne odzivajo na sindikalne pobude, medtem ko so odnosi redko kje še urejeni s kolektivno pogodbo, medijski delavci pa so tako bolj ali manj prepuščeni enostranskim odločitvam lastnikov medijskih hiš. Temu se je treba upreti. Novinarskega in drugega dela v medijih ni mogoče opravljati, če se ne spoštuje pravic iz dela, če se novinarji soočajo s pritiski znotraj medijskih hiš in zunaj njih, če so se namesto z vsebino prisiljeni ukvarjati s sekundami ali vrsticami in če so preobremenjeni z delom. Hkrati bo treba preseči storitveni model sindikalizma, ki člane reducira na odjemalce storitev, čeprav bi morali tvorno oblikovati sindikalne aktivnosti.

Več kot stoletje po čikaških dogodkih je znova na mestu zahteva po krajšem delavniku in za več delavskih pravic. Izborimo si jih lahko le, če smo povezani in organizirani. Številni kolegi in sodelavci, sindikalisti in sindikati kažejo, da je mogoče.

Solidarnost in akcija, ne tekmovanje in molk! Živela praznik dela in svoboda medijev!

Sindikat novinarjev Slovenije