Predlagatelja pozvali, da zakona o medijih in RTV umakne

V Sindikatu novinarjev Slovenije smo danes oddali pripombe na predloga sprememb Zakona o RTV Slovenija in Zakona o medijih, ki ju je ministrstvo za kulturo objavilo 26. avgusta, rok za oddajo pripomb pa je postavilo za današnji dan. Oba predloga podrejata medije; javno radiotelevizijo politični oblasti, ostale medije pa prepušča lastniškim in ekonomskim interesom s tem, ko se iz njega črta podpora države novinarstvu in še naprej ne predvideva učinkovitega preprečevanja koncentracije medijskega lastništva.

V novinarskih sindikatih smo med drugim opozorili, da pri pripravi predlogov nismo sodelovali, čeprav Resolucija o normativni dejavnosti predvideva zgodnje vključevanje javnosti pri pripravi predpisov. Vsaj to bi bilo nujno, saj gre za predloga, ki pomembno posegata v medijski prostor.

Predlog novele o RTV podreja upravljanje in vodenje najpomembnejše medijske in kulturne institucije vladajoči politični oblasti, čeprav so tudi državljanke in državljani na referendumu 2022 jasno podprli nasprotno – depolitizacijo RTV. Predlog medijskega zakona pa izničuje prav tiste določbe (šele) leto dni veljavnega zakona, ki so omogočale vsaj določeno predvidljivost in stabilnost finančne podpore novinarstvu, o katerih Evropska komisija v svojem zadnjem poročilu o vladavini prava ugotavlja, da so pozitivno sprejete med deležniki. Predlog hkrati še naprej ne omogoča učinkovitega preprečevanja koncentracij medijskega lastništva, kar je aktualno tudi z vidika prodaje informativnih medijev United Group, kamor spada N1 Slovenija.

Mnenje na oba predloga zakonov smo v krovnem novinarskem sindikatu podali skupaj, saj ju je treba tako tudi brati; predvsem zaradi konteksta. Vladajoča koalicija je namreč za 11. oktober že razpisala posvetovalni referendum »o ukinitvi RTV-prispevka. Oba predloga podrejata medije; javno radiotelevizijo politični oblasti, ostale medije pa prepušča lastniškim in ekonomskim interesom s tem, ko se iz njega črta podpora države novinarstvu in še naprej ne predvideva učinkovitega preprečevanja koncentracije medijskega lastništva, s čimer bi se dejansko krepilo pluralnost medijev in uredniško neodvisnost.

Temeljna zakona s področja medijev se hkrati spreminjata kmalu zatem, ko sta bila spremenjena; zadnje noveliranje zakona o RTVS je iz decembra 2025, pred tem se je leta 2022 spremenilo upravljanje javne radiotelevizije, medtem ko je sedanji zakon o medijih stopil v veljavo septembra 2025. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, kaj se je v tako kratkem času pokazalo za tako napačno, da je treba sistem spremeniti in zakaj se ne spreminja tam, kjer bi bilo po naši oceni nujno: pri odpravljanju koncentracije medijskega lastništva ter zagotavljanju stabilnega in zadostnega financiranja za delovanje javne radiotelevizije.

Če kot družba stojimo na stališču, da ni delujoče demokracije brez neodvisnega in kakovostnega novinarstva, mora to jasno odražati tudi medijska zakonodaja. To ni zgolj politična ali vrednostna zaveza, temveč obveznost, ki jo državam članicam nalaga tudi Evropski akt o svobodi medijev (EMFA). Ta v 3. členu državam članicam nalaga, da zagotovijo okvirne pogoje, ki varujejo dostop javnosti do pluralnosti uredniško neodvisnih medijskih vsebin, v 4. členu pa zahteva spoštovanje dejanske uredniške svobode in neodvisnosti.

Toda predloga zakona o RTV in medijih pomenita pot v nasprotno smer. Prvi vodenje in upravljanje osrednje javne medijske institucije v državi podreja vplivu vladajoče politične oblasti, ki hkrati poziva k ukinitvi RTV-prispevka, te pomembne javne dajatve, ki zagotavlja finančno neodvisnost ter s tem institucionalno in uredniško avtonomijo. Predlog medijskega zakona pa zožuje pojem javnega interesa na področju medijev in zmanjšuje podporo novinarstvu, kot jo zagotavlja veljavna zakonodaja, ter ne preprečuje oz. odpravlja koncentracije medijskega lastništva.

Še posebej problematično je tudi, da se v obeh predlogih odpravlja jasno določene obveznosti države glede financiranja posameznih vsebin in delov produkcije. Financiranje bi bilo tako po novem povsem odvisno  od »razpoložljivosti« sredstev v državnem proračunu. To pa pomeni, da bi bila njihova prihodnost prepuščena vsakokratni politični oblasti in njenim proračunskim prioritetam.

Toda demokratična družba ne more biti odvisna od tega, ali bo za njene temeljne institucije v posameznem proračunu »ostalo dovolj denarja«. Neodvisno novinarstvo, pluralni mediji in javna radiotelevizija niso luksuz, ki si ga država privošči, ko ima dovolj denarja. So eden od temeljev demokratične družbe. In če jih zakonodaja postavlja na milost in nemilost vsakokratni politični oblasti, s tem ne slabi le medijev, temveč tudi demokracijo samo.

V novinarskih sindikatih smo predlagatelja pozvali, da predloga zakonov o RTV in medijih. Podobno bi bilo potrebno storiti z zavajajočim referendumskim vprašanjem v zvezi z RTV-prispevkom, kjer se pod krinko razbremenitve državljank in državljanov skriva podreditev javne radiotelevizije.

***

Celoten predlog, ki smo ga naslovili na predlagatelja, najdete TUKAJ.